Jedro

Pravna podlaga za zahtevek za povračilo stroškov kateregakoli postopka ni v predpisih obligacijskega prava marveč v procesnih predpisih (dasiravno materialnopravne narave), ki se nanašajo na postopek, ki se ga udeležuje kakšen subjekt. V obravnavanem primeru je torej pravna podlaga za povrnitev stroškov kazenskega postopka v ustreznih določbah ZKP in ne zakona o obligacijskih razmerjih.

Skladno s tem pa seveda velja prekluzivni rok za njihovo uveljavljanje, ki ga določa ZKP (člen 93/2).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 262.275,00 SIT stroškov, ki naj bi jih imela tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec v kazenskem postopku III K 57/94 zoper toženko. Ta se je končal z obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna 23.6.1994 in s katero je bilo med drugim tudi odločeno, da mora toženka plačati stroške oškodovanca oziroma njegovega pooblaščenca. Stroške pa je pooblaščenec priglasil, upoštevaje določbo drugega odstavka 93. člena zakona o kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami do št. 72/98 - ZKP), prepozno. Zato je kazensko sodišče predlog kot prepozen zavrglo. V izpodbijani odločbi pa je sodišče zavzelo stališče, da tožnik ne more uveljavljati plačila stroškov kazenskega postopka v pravdi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo. Zavzelo je stališče, da se stroški kazenskega postopka lahko priglasijo, odmerijo in naložijo v plačilo le v kazenskem postopku (93., 94., 95., 96. in 98. člen ZKP). Ker je tožnik v kazenskem postopku prepozno vložil zahtevek za povrnitev stroškov, je bil prekludiran, kar pomeni, da je izgubil pravico, ki je ni mogoče uveljaviti v nobenem drugem postopku.

Tožnik je vložil revizijo proti tej sodbi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Trdi, da se kazenska določba 93. člena nanaša le na primere, če se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica. Tudi določbe 94., 96. in 98. člena se ne nanašajo na primere, ko spozna sodišče obdolženca za krivega. Tudi po zakonu o obligacijskih razmerjih mora toženka plačati stroške postopka. Toženka je zagotavljala, da bo stroške poravnal stranski intervenient. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec sta med postopkom prijavljala stroške. Sklicuje se še na navedbe, podane med postopkom, zlasti pritožbenim.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določbe 93. in naslednjih členov ZKP. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da je treba v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške in kolikšni so. Revident si zmotno razlaga vsebino tega predpisa, češ da ureja le primere, ko sodišče ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnico. Slednje velja le za sklepe ne pa tudi za sodbe, pa naj gre za zavrnilne, oprostilne ali obsodilne. Le s sklepi je mogoče ustaviti postopek in zavreči obtožnico, ne pa s sodbo. Kazenska zadeva, katere se je tožnik udeleževal kot oškodovanec, se je končala s sodbo in zato je bilo potrebno v njej odločiti tudi o stroških postopka (prvi odstavek 93. člena ZKP). Zakon to časovno omejitev - čas izdaje sodne odločbe omili oziroma razširi za primere, ko ni podatkov o višini stroškov, na čas, ko se ti podatki zberejo, za zahtevek s podatki o višini stroškov pa zakon določa trimesečni rok od dneva, ko sta bila pravnomočna sodba ali sklep vročena tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek (drugi odstavek 93. člena ZKP). Ker je tožnikov pooblaščenec v tej pravdni zadevi postavil zahtevek za povrnitev stroškov 26.9.1996, pravnomočno kazensko sodbo pa je prejel (po podatkih spisa III K 57/94) 12.7.1994, je pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je tožnik prekludiran v svoji pravici uveljavljati povračilo stroškov kazenskega postopka.

Revizijska trditev o tem, da je mladoletni tožnik oziroma njegov pooblaščenec že zahteval med kazenskim postopkom povračilo stroškov s podatki (kar, mimogrede povedano, ne drži), je nova trditev dejanske narave, takšne pa v revizijskem postopku niso dovoljene (arg. iz tretjega odstavka 385. člena in 387. člena ZPP). Zato na te trditve ne bo odgovora.

Revizija tudi nima prav, ko meni, da gre tožniku tožbeni zahtevek na podlagi določb in načel zakona o obligacijskih razmerjih (pri čemer revizija ne pove, katerih). Res gre sicer pri povračilu stroškov kateregakoli postopka za premoženjsko terjatev oziroma za obveznost takšne narave tistega, ki jih mora povrniti. Toda pravna podlaga za takšen zahtevek oziroma obveznost ni v predpisih obligacijskega prava marveč v procesnih predpisih (dasiravno materialnopravne narave), ki se nanašajo na postopek, ki se ga udeležuje kakšen subjekt. V obravnavanem primeru je torej pravna podlaga za povrnitev stroškov kazenskega postopka v ustreznih določbah ZKP in ne zakona o obligacijskih razmerjih. Skladno s tem pa seveda velja tudi omenjeni prekluzivni rok za njihovo uveljavljanje, ki ga določa ZKP.

Sklicevanja revizije na navedbe, ki jih je tožeča stranka podala že poprej med postopkom, sodišče ne more upoštevati. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki je ne le omejeno v dopustnih razlogih za izpodbijanje pravnomočne odločbe (385. člen ZPP), marveč je tudi preizkus takšne odločbe, ki ga sme uporabiti revizijsko sodišče, strogo začrtan z mejami razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP). Skratka revizija je sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočna sodna odločba. Z revizijo se torej napadajo stališča, ki so zavzeta v odločbi. Zato spet ne bo odgovora na to "sklicevanje".

Po povedanem korektno uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).