Jedro

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka 1 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo zneska 395.264,39 EUR ter 615,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2020 naprej ter pravdne stroške v znesku 5.535,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka naprej (točka 1 in 3 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 395.264,39 EUR za čas od 19. 9. 2020 do 2. 11. 2020).

2.Tožena stranka vlaga pritožbo zoper točko 1. in 3. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in plačilom pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Kot pravno in dejansko zmotno ter obremenjeno s procesnimi kršitvami (po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 8. člena ZPP) graja odločitev, da sta bili poroštveni izjavi izpolnjeni ob obličnostnih pogojih iz 1013. člena OZ.

Poroštveni izjavi nista bili pisni, v njiju ni bilo podatkov o obsegu obveznosti. Pogodba o TRR ni bila priloga poroštvene izjave z dne 2. 6. 2020, čeprav gre za povezan pravni posel. Zaslišanje toženca je pokazalo, da ni vedel, za kaj se zavezuje. Mislil je, da jamči zgolj s svojim poslovnim deležem. Do tedaj so bili vsi krediti vedno poplačani s strani glavnega dolžnika. Zato je šlo po njegovem razumevanju pri podpisu poroštvenih izjav zgolj za formalnost. Drugačne ugotovitve sodišča so napačne in protispisne. Napačna je presoja, da v poslovanju med pravdnima strankama ni bilo nobenih nejasnosti. Bančna uslužbenka toženca nikoli ni seznanila, kaj pomeni poroštvo v številkah, to potrjuje njeno zaslišanje. Vsebina poroštvene obveznosti tožencu ni bila ustrezno obrazložena. Drugačni zaključki sodišča so napačni. Dejstvo, da je bil direktor glavnega dolžnika, ne pomeni, da so mu bili takšni pravni posli poznani in da se je zavedal, kakšne obveznosti si nalaga.

Nadalje navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kako so v konkretnem primeru potekala dogovarjanja z banko. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, napačno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno je uporabljeno materialno pravo. Ugotoviti bi bilo treba, da banka ni na nedvoumen način seznanila toženca z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti, zaradi česar ni izkazala zadostne skrbnosti in ni zadostila pogoju obličnosti iz 1013. člena OZ. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zavrniti.

Zmotna je presoja ravnanja tožeče stranke, ki je ob sklepanju poroštvenih pogodb natančno vedela, da toženec nima nobenega premoženja, a je od njega vseeno zahtevala sprejem poroštvenih obveznosti. Zmotno je naziranje, da je šlo za poslovno odločitev banke. Ravnanje tožnice je bilo v nasprotju z moralnimi načeli. Njen nagib ob sklepanju pogodbe je nedopusten. Poroštvo, ko porok nima premoženja, s katerim bi lahko poplačal obveznost dolžnika, je brez kavze oziroma je slednja nedopustna. Pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična. Nedopusten nagib pri sklepanju pogodb ima za posledico ničnost pogodbe. Poroštvena obveznost je nična tudi zato, ker nima podlage oziroma je nedopustna (39. člen OZ). Končno je zmoten zaključek, da pri sprejemu poroštvenih izjav toženca ni šlo za oderuško pogodbo. Poroštvene izjave je moral podpisati, sicer družba ne bi dobila kredita. Tožeča stranka je s pogojevanjem sklenitve posojilnih pogodb s prevzemom poroštvenih obveznosti izkoriščala njegovo stisko in izkoristila svoj prevladujoči položaj. Tudi iz tega razloga bi bilo treba ugotoviti, da so poroštvene izjave nične in zahtevek v celoti zavrniti.

Ob pravilni odločitvi o glavni stvari bi bilo treba vse stroške postopka naložiti v plačilo tožeči stranki.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanih delih. Stroškov ne zaznamuje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka na podlagi dveh poroštvenih izjav od tožene stranke zahteva plačilo neplačanih obveznosti glavnega dolžnika (družbe A., d.o.o., v stečaju) po dveh pogodbah.

Trdila in dokazovala je, da je toženec kot direktor družbe podal poroštveni izjavi,

s katerima se je nepreklicno in brezpogojno zavezal, da bo kot porok in plačnik poravnal vsak znesek, ki ga osnovni dolžnik ne bi poravnal iz naslova glavnih in stranskih obveznosti. Ni bilo sporno, da je zaradi uvedenega stečaja nad glavnim dolžnikom

tožeča stranka 18. 9. 2020 odstopila od obeh pogodb, o odstopu obvestila toženo stranko in jo pozvala k plačilu. Prav tako ni bilo ugovorov tožene stranke k višini vtoževanih obveznosti.

6.Tožena stranka se je branila z ugovorom ničnosti poroštvenih izjav, češ da niso bili izpolnjeni obličnostni pogoji iz 1013. člena OZ; ker da banka naj ne bi ustrezno pojasnila tožencu, kakšne zaveze sprejema s podpisom poroštvenih izjav; zaradi nedopustnega nagiba tožene stranke pri sklepanju poroštvene izjave (banka je vedela, da toženec nima premoženja, iz katerega bi lahko poplačal dolg glavnega dolžnika, kljub temu pa je od toženca zahtevala izdajo poroštvenih izjav, kar je v nasprotju z moralnimi načeli, nagib tožeče stranke ob sklepanju pogodbe pa je bil nedopusten oziroma je bila poroštvena obveznost nična, ker nima podlage (39. člen OZ); in ker naj bi šlo za oderuško pogodbo (prvi odstavek 119. člena OZ), češ da je tožnica kot banka izkoristila stisko oziroma težko premoženjsko stanje toženca in si izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala ali storila oziroma se je zavezala dati ali storiti tožencu.

7.Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - toženec je kot zakoniti zastopnik tožene stranke dal pisni poroštveni izjavi k obema pogodbama; - zavezal se je kot solidarni porok in plačnik za zneske, ki jih glavni dolžnik ne bi poravnal; - kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika je vse sklenjene pogodbe, vse opomine in vsa obvestila tožeče stranke o stanju dolga prejel dvakrat: kot direktor glavnega dolžnika in kot porok po sklenjenih pogodbah; - obe pogodbi in poroštveni izjavi je toženec podpisal, listine, ki izkazujejo obseg porokove obveznosti (pogodbe), so mu bile izročene; - sklepanje poroštvenih razmerij med pravdnima strankama je bilo del dolgoletnega poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in družbo toženca; - poslovanje je bilo pisno, po telefonu, po elektronski pošti in na skupnih sestankih - ustno; - obravnavani poroštveni razmerji sta obe pravdni stranki sprejeli ob jasnem poznavanju premoženjskega stanja toženca, banka je sprejela poroštvo zakonitega zastopnika glavnega dolžnika kot fizične osebe v obsegu, kakor ga je slednji lahko ponudil, toženec je banki izročil seznam svojega premoženja, banka je zaupala glavnemu dolžniku, da bo dolg poravnal; - besedilo poroštvene izjave je jasno v delu, v katerem se toženec sam in prostovoljno zavezuje k plačilu dolga glavnega dolžnika; - svojih obveznosti se je toženec v celoti zavedal, ko je poroštveno izjavo podal in podpisal; - pogodbe so bile sklenjene korektno, obrestna mera ne presega višine obrestne mere po 377. členu OZ, ki predstavlja domnevo oderuških obresti.

8.Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem spisovnem gradivu, je zavrnilo vse ugovore toženca o ničnosti poroštvenih izjav in tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Po uradni dolžnosti je delno zavrnilo le obrestni del zahtevka. Zoper zavrnilni del sodbe ni pritožbe in je v tem delu sodba pravnomočna.

9.Sprejeta odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Obrazložena je z zadostnimi in pravilnimi razlogi, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Ker tudi ni obremenjena z uveljavljenimi in drugimi procesnimi kršitvami, na katere mora paziti sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP), bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O obličnosti izjave o poroštvu

10.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 1013. člena OZ in ustaljene sodne prakse glede pisnosti in določnosti poroštvene izjave. Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Po ustaljeni sodni praksi pogoj pisnosti pomeni, da mora biti obveznost, na katero se poroštvo nanaša, vsebinsko opredeljena, identificirana. Za poroka mora biti obseg obveznosti določljiv (višina in zapadlost obveznosti, obresti in drugo). Obveznost je opredeljena, če razkriva vse elemente, pomembne za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje. Za vsebino standarda opredeljene obveznosti je pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik.

11.Po vpogledu v obe poroštveni izjavi pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, razlogom in ugotovitvam sodišča prve stopnje v točkah 14 do 20 sodbe, da v celoti izpolnjujeta pogoj obličnosti iz 1o13. člena OZ, kot je (tudi na podlagi toženčeve izpovedbe) ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz obeh izjav izhaja, da se nanašata na kritje obveznosti po točno določeni kreditni pogodbi oziroma pogodbi o klasičnem limitu, pri čemer je toženec kot porok v izjavah potrdil, da je seznanjen z obveznostmi glavnega dolžnika do banke po posamični pogodbi, da je prejel obe pogodbi in da jamči za pravilno, pravočasno in celotno izpolnitev obveznosti po pogodbi ob zapadlosti. Hkrati iz poroštvenih izjav izhaja, da sta bili obe pogodbi priloga posamične poroštvene izjave, pri čemer je za pogodbo o klasičnem limitu bistvena pogodba, sklenjena v letu 2020, ki je identificirala obveznost glavnega dolžnika in poroka, in ne pogodba iz leta 2001 o vodenju TRR, kot zmotno nakazuje pritožba. Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da poroštveni izjavi ne izpolnjujeta obličnostnih zahtev, ker ne vsebujeta identifikacije same obveznosti, je glede na navedeno neutemeljeno.

12.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje (razlogi v točki 20), da se je toženec dobro zavedal sprejetih obveznosti. Nasprotna pritožbena ocena nima nobene opore v zbranem procesnem gradivu. Sodišče prve stopnje se je oprlo na pravilno ocenjeno toženčevo izpovedbo. Sam je ovrgel svoje navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi. Seznanjenost z obsegom in višino sprejetih obveznosti je potrdila tudi bančna uslužbenka in izhajajo iz listine. Toženec je bil zakoniti zastopnik glavnega dolžnika. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil vešč sklepanja (tudi poroštvenih) pogodb s tožečo stranko. Sklicevanje na navedbe, da je mislil, da gre le za formalnost, ki ga ne bo bremenila in da se ni zavedal možnosti, da bi moral posledično plačati obveznosti glavnega dolžnika, je neprepričljivo in neupoštevno. Očitanih procesnih kršitev 8. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Očitki o protispisnosti (procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pa so presplošni, da bi jih bilo mogoče preveriti. Na to procesno kršitev namreč pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Če pritožnik želi zagotoviti pritožbeni preizkus, mora protispisnost določno konkretizirati in navesti, kateri dokazi so napačno povzeti v obrazložitev sodbe. Dejansko stanje o pravilni obličnosti poroštvenih izjav je pravilno ugotovljeno. Presoja, da poroštveni izjavi zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti pri obličnosti nista nični, je pravno pravilna.

O pojasnilni dolžnosti

13.Obseg in vsebino opravljene pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru je sodišče pravilno ugotovilo v točki 21 sodbe. Na podlagi zaslišanja toženca in bančne uslužbenke se je prepričalo o dolgoletnem poslovnem sodelovanju tožeče stranke in družbe toženca, čigar sestavni del je bilo sklepanje poroštvenih razmerij. Pritožbeno vztrajanje o zgolj pisni komunikaciji, je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ovrženo. Ustno in vsebinsko pojasnjevanje obveznosti je potrdil tako toženec sam v svoji izpovedbi, potrjujejo pa ga tudi listine (vsebina obveznosti "v številkah" izhaja iz pogodb, ki so sestavni del poroštvenih izjav) in izpovedba zaslišane bančne uslužbenke.

O nedopustnem nagibu, ničnosti pogodbe brez kavze in oderuški pogodbi

14.O kavzi, nedopustnem nagibu in oderuški pogodbi ima sodba zadostne, vsebinsko pravilne in popolne razloge v točki 22 do 25 sodbe.

15.S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Kavza poroštva je zagotoviti varnost upniku. Dolžnik je upniku še naprej zavezal izpolniti obveznost, poleg njega pa je v zavezi tudi porok. Zaradi sklenitve poroštvene pogodbe ima torej upnik dva dolžnika: glavnega dolžnika in poroka. Poroštvo utrjuje dolžnikovo obveznost do upnika. Običajno je, da se poroštvena pogodba sklene sočasno s temeljnim poslom, iz katerega izvira obveznost glavnega dolžnika, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Za upnika je zavarovanje obveznosti v večini primerov tako pomembno, da temeljnega posla ne sklene, če ni vnaprej dano poroštvo za dolžnikovo obveznost. Ni nedopustno, če upnik ne pogojuje sklenitve temeljnega posla zgolj z obstojem poroštva, ampak tudi z lastnostmi poroka, kot je to ugotovljeno v obravnavanem primeru. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 21 in 23 sodbe, je namreč tožeča stranka sprejela poroštvo zakonitega zastopnika glavnega dolžnika kot fizične osebe v obsegu, kot ji ga je slednji lahko ponudil s svojim premoženjem, pri čemer je bila bistvena za sprejem te poslovne odločitve, lastnost poroka: da je bil zakoniti zastopnik glavnega dolžnika. Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno, niti oderuško. Nagib zavarovanja tuje obveznosti s poroštvom zakonitega zastopnika družbe ni ničen. Kavza poroštva (zavarovanje tuje obveznosti) pa obstaja in ni nedopustna niti nična.

16.Na veljavnost pogodbe lahko vpliva samo tisti nedopustni nagib, ki je bistveno vplival na odločitev pogodbene stranke za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ). Pogodbena stranka je pri izbiri pogodbenega partnerja svobodna (3. člen OZ), ali kot je povedalo že sodišče prve stopnje: gre za prosto odločitev banke, katero osebo bo izbrala za zavarovanje terjatve. Okoliščina, da tožena stranka ni imela zadosti premoženja za poplačilo zavarovane terjatve, je zgolj okoliščina, ki vpliva na kakovost zavarovanja, ne pa na njegov obstoj. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo za tožečo stranko pri sklepanju osnovne pogodbe z glavnim dolžnikom - gospodarsko družbo - bistvenega pomena zavarovanje obveznosti z osebnim poroštvom zakonitega zastopnika družbe in ne obseg njegovega premoženja, ki je bilo obema pogodbenima strankama znan, dopušča presojo, da ne gre za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ). Tak nagib pa tudi ne more biti nedopusten, saj ni usmerjen k uresničitvi interesa, ki bi bil v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ).

17.Po 119. členu OZ je pogodba oderuška (in nična), če obstaja očitno nesorazmerje med vrednostjo izpolnitve in nasprotne izpolnitve (objektivni element). To nesorazmerje mora biti posledica ravnanja okoriščenca, ki se kaže v zlorabi neugodnega položaja sopogodbenika: njegove stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti (subjektivni element). Določba o oderuški pogodbi zagotavlja uresničevanje načela enakih vrednosti izpolnitev (8. člen OZ). Slednje pa je omejeno le na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru (poroštvo), ne gre za tako razmerje.

Odločitev pritožbenega sodišča

18.Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo kršitev in napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, tudi ni bilo treba posegati v odločitev o stroških, saj je pritožba vsebinsko glede dosojene višine ne izpodbija.

O stroških pritožbenega postopka

19.Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, tožena stranka pa za odgovor na pritožbo stroškov ni priglasila. Zato o njih ni bilo treba odločiti.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

3In sicer: po kreditni pogodbi, sklenjeni 27. 11. 2019, za kredit za vlaganje v osnovna sredstva v znesku 220.000 EUR z dodatkom št. 1 h kreditni pogodbi z dne 27. 5. 2020, in po pogodbi za klasični limit na poslovnem računu za prekoračitev pozitivnega stanja na poslovnem računu v obdobju od 3. 6. 2020 do 2. 6. 2021, v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa z dne 5. 4. 2001 z aneksom št. 1 in dodatkom št. 1 k prilogi A z dne 18. 10. 2009, do višine 250.000 EUR.

4H kreditni pogodbi s poroštveno izjavo z dne 27. 11. 2019, k pogodbi za klasični limit s poroštveno izjavo z dne 2. 6. 2020.

5St 1951/2020.

6VS RS II Ips 186/2016 z dne 2. 2. 2017, VSL I Cp 1595/2017 z dne 7. 12. 2017, VSL I Cpg 1021/2016 z dne 17. 9. 2017.