Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da ga je toženec fizično napadel in mu povzročil poškodbe, opisane v tožbi, je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Ker je pooblaščenka tožnika tik pred iztekom delovnega dne predlagala preklic obravnave, razpisane za naslednji dan, iz razloga, da je zadržana zaradi udeležbe na kazenski obravnavi, sodišče pa je narok preložilo, ker tožnik ni hotel, da se opravi brez pooblaščenke, je pooblaščenka dolžna povrniti stroške, ki so zaradi preložitve nastali tožencu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 40.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 787,97 EUR z obrestmi v primeru zamude.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je pooblaščenka tožeče stranke odvetnica AA dolžna toženi stranki plačati separatne pravdne stroške v znesku 123,94 EUR.

Proti navedenima odločbama prvostopnega sodišča se pritožuje tožeča stranka in njena pooblaščenka.

V pritožbi proti sodbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, saj je nekritično verjelo tožencu, ki je policist, in njegovemu prijatelju, ki je varnostnik, ki sta se dogovorila natančno, kako bosta pričala. Nikakor ni mogoče, da bi tožnik zadobil take poškodbe, kot jih je, če bi se res spotaknil in padel na toženca. Sodišče bi moralo postaviti sodnega izvedenca, ki bi preveril vrsto, način in obseg poškodb ter bi na podlagi tega mnenja sodišče ocenilo kdo govori resnico. Dejansko stanje je zato ostalo zmotno ugotovljeno. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi proti sklepu o separatnih stroških pooblaščenka uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZPP. V pritožbi pojasnjuje, da se z odločitvijo ne strinja, saj se je toženec sam strinjal s preložitvijo naroka, kar izhaja iz zapisnika in sklepa, zato toženec ni upravičen zahtevati plačila separatnih stroškov. Do preložitve obravnave je prišlo po sporazumu strank. Sicer pa bi se obravnava lahko opravila, če se toženec ne bi strinjal s preložitvijo, saj je bil na obravnavi prisoten sam tožnik, ki bi tudi sam lahko zastopal svoje interese na glavni obravnavi. Pritožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi in tožencu naloži v plačilo stroške postopka ter stroške te pritožbe, katerih povrnitev v pritožbi zahteva.

Tožena stranka na vročeno pritožbo proti sodbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sodbi: Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. čl. ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista sodba ali postopek na prvi stopnji obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko in pravno presojo prvostopnega sodišča, da tožnik ni dokazal že prvega od treh elementov krivdne odškodninske odgovornosti, ki jih mora dokazati tožnik, to je protipravnosti ravnanja. Tožnik se ni udeležil obravnave, da bi zaslišan kot stranka pojasnil, kaj se je dogajalo dne 5.4.2006, ko naj bi utrpel poškodbe, opisane v tožbi. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih je izvedlo tako na predlog tožnika kot toženca. Ocenilo jih je v skladu z metodologijo iz 8. čl. ZPP. Dokazna ocena je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, zato so očitki pritožnika, da sta se toženec in njegov prijatelj M. S. dogovorila, kako bosta enotno opisala škodni dogodek, neutemeljeni. Navedena dva sta namreč skladno izpovedala tako v tem, kot v kazenskem postopku, njuna izpoved oziroma pričevanje pa sta potrjeni z ostalimi dokazi, zlasti z zdravniškim potrdilom, ki ga je predložil tožnik sam. Iz njega namreč ne izhajajo takšne poškodbe, kot jih tožnik opisuje v tožbi, kljub dejstvu, da je bil tožnik prej kot v eni uri po dogodku pregledan na urgenci Kliničnega centra v Ljubljani. Tedaj je namreč zdravnik ob pregledu ugotovil le udarec v prsni koš in nobenih drugih poškodb. Ob takšnem stanju pa ni bilo nobene potrebe po angažiranju izvedenca medicinske stroke, ki bi preveril vrsto, način in obseg poškodb. Tožnik bi moral najprej dokazati svoje trditve, da ga je toženec obrcal po celem telesu in mu prizadejal kontuzijske značke po celem telesu, poškodbo zgornje čeljusti, odrgnine po glavi in obrazu ter drugih delih telesa in podplutbo očesa. Dokaznega bremena v tej smeri ni zmogel, saj se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da s predloženimi dokazi tožnik svojih trditev ni dokazal. Ker tožnik ni dokazal, da se je škodni dogodek odvijal tako kot je trdil, zlasti pa ne dejstva, da bi ga toženec fizično napadel in poškodoval, ni podana odškodninska odgovornost toženca v smislu določbe 1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da morajo biti izkazani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja), od katerih mora tožnik dokazati prve tri elemente, da je odškodninsko odgovornost podana, česar pa tožniku v tem postopku ni uspelo.

Iz navedenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialne določbe OZ, ko je tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo. Tudi v pritožbi smiselno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz zgoraj navedenih razlogov niso podane. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika po povrnitvi pritožbenih stroškov. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl. ZPP nosi te stroške sam, saj s pritožbo ni uspel. Glede pritožbe proti sklepu: Iz podatkov v spisu izhaja, da se je naroka za glavno obravnavo dne 6.7.2009 udeležila pooblaščenka tožnika, tožnika pa na obravnavi ni bilo. Zaradi zaslišanja pravdnih strank in priče M. S. je sodišče prve stopnje narok preložilo na 1.10.2009 ob 9.00 uri, kar so vsi navzoči vzeli na znanje in se odpovedali vročanju pisnih vabil. Pooblaščenka tožnika je 30.9.2009 ob 12.19 uri prvostopnemu sodišču po faksu posredovala vlogo, v kateri je predlagala preklic naroka, razpisanega na dan 1.10.2009 in se sklicevala na zasedenost v nujni kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II K 346/2007. Pojasnila je tudi, da substituta ni bilo mogoče dobiti.

Sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja časa naroka ni moglo preložiti. Na obravnavo je pristopil tožnik sam in predlagal, da sodišče obravnavo preloži, saj se ne bo zagovarjal brez svoje pooblaščenke. Toženec preložitvi obravnave ni nasprotoval, v primeru preložitve pa je zahteval povrnitev separatnih stroškov. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo na predlog tožeče stranke preložilo na 9.11.2009. 156. člen ZPP določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Sodišče pa lahko odloči, da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu tožene stranke in pooblaščenki tožnika naložilo v plačilo stroške, ki so tožencu nastali s pristopom na obravnavo dne 1.10.2009, ki je bila preložena na predlog pooblaščenke tožeče stranke in tožnika iz razlogov na njuni strani. Po presoji pritožbenega sodišča je navedena odločitev materialnopravno pravilna in ni obremenjena z nobenimi kršitvami določb pravdnega postopka, kot trdi pritožnica. Od povprečno skrbnega odvetnika, kateremu je znan način poslovanja sodišča in možnosti preklica obravnav, bi bilo pričakovati, da bi predlagal preložitev obravnave vsaj nekaj dni pred razpisano obravnavo, saj predloga, vloženega le en dan pred obravnavo, ni mogoče šteti kot pravočasnega, da bi lahko sodišče še odločalo o predlogu pooblaščenke za preklic obravnave. Tudi glede na razlog za preložitev obravnave, ki naj bi bil v nujni udeležbi na drugi kazenski obravnavi, je mogoče zaključiti, da bi pooblaščenka tožnika svoj predlog za preložitev obravnave lahko vložila že davno prej, saj je tudi vabilo za kazensko obravnavo morala dobiti prej. Ob upoštevanju okoliščine, da je v Ljubljani zelo veliko odvetnikov, pa je neizkazana tudi trditev pritožnice, da ji ni uspelo pridobiti substituta. Glede na podatke v spisu ne drži niti njena trditev, da je bila obravnava preložena sporazumno. Iz zapisnika o obravnavani namreč izhaja, da je bila obravnava preložena na predlog tožnika samega, ob predhodnem pisnem predlogu njegove pooblaščenke, ker se tožnik pač ni strinjal s tem, da bi bila obravnava opravljena v odsotnosti njegove pooblaščenke. Toženec preložitvi obravnave sicer ni nasprotoval, takoj pa je uveljavljal povrnitev separatnih stroškov.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin ter citiranega zakonskega določila pa je odločitev prvostopnega sodišča nedvomno pravilna, saj so tožencu nastali stroški, ko je skupaj s pooblaščencem pristopil na narok, ki je bil preložen po krivdi pooblaščenke tožeče stranke. Stroški so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in jih pritožnica niti ne izpodbija.

Iz navedenih razlogov izhaja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške nosi pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.