Jedro

Ker mora sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, odločiti tudi o vštetju pripora, o tem pa ni odločilo niti sodišče prve stopnje, ki je sicer obsojencu izreklo pogojno obsodbo, niti pritožbeno sodišče, ki je namesto pogojne obsodbe izreklo zaporno kazen, je bila s tem storjena kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornice obs. J.Č. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se v kazen 1 (enega) leta zapora, izrečene obs. J.Č. s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 18.6.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 28.6.2000 všteje pripor od 29.7.1987 od 17.30 ure do 23.9.1987 do 11.30 ure.

V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 18.6.1999 je bil obs. J.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 213. člena KZ določena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 5 let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.6.2000 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. J.Č. izreklo kazen 1 leta zapora.

Zagovornica obs. J.Č. je dne 22.8.2000 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, čeprav v pravnomočni sodbi res ni odločeno o vštetju pripora v izrečeno kazen, kar pa bo lahko na podlagi 133. člena ZKP storil predsednik senata sodišča prve stopnje s posebnim sklepom. Navaja še, da so v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča določno navedeni razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji.

Zahteva zagovornice obs. J.Č. za varstvo zakonitosti je v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je po 6. točki 372. člena ZKP podana, če so bile s sodbo prekršene določbe o vštevanju pripora. Po določilu 6. točke 1. odstavka 359. člena ZKP mora sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, odločiti tudi o vštetju pripora. O tem ni odločilo niti sodišče prve stopnje, ki je sicer obsojencu izreklo pogojno obsodbo, niti pritožbeno sodišče, ki je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen 1 leta zapora, čeprav je iz kazenskega spisa razvidno, da je bila obsojencu odvzeta prostost dne 29.7.1987 ob 17.30 uri, kar je trajalo vse do 23.9.1987 do 11.30 ure, ko je obsojenec pobegnil. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornice obs. J.Č. za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je pravnomočno sodbo spremenilo in obsojencu v izrečeno kazen vštelo pripor od 29.7.1987 od 17.30 ure do 23.9.1987 do 11.30 ure.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo pritožbeno sodišče s tem, da je premalo tehtno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora, ni podana. V razlogih sodbe pritožbenega sodišča je namreč pojasnjeno, da se je za tako spremembo kazenske sankcije odločilo zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine precenilo, premalo pa je upoštevalo obteževalne okoliščine, in sicer, da je bil obsojenec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obsojen ter tudi okoliščine, v katerih je kaznivo dejanje storil, upoštevalo pa je tudi, da ni šlo za trenutno odločitev obsojenca, da stori kaznivo dejanje, temveč njegovo skrbno predhodno načrtovanje kaznivega dejanja. V zvezi z navedbami obsojenčeve zagovornice o neprimernosti kazni, ki jo je pritožbeno sodišče izreklo obsojencu, pa je treba pripomniti, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernost izrečene kazni, če je bila kazen izrečena v okviru kazni, predpisane za kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je odpadel, ker je zagovornica obsojenca deloma uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti.