Jedro

S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je torej tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, se je kasneje izkazalo, da ga zaradi prijave in priznanja njene terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, nima več. Prvostopno sodišče je zato tožbo zavrglo, tožeči stranki pa je pravilno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, saj je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se, ne glede na razlog zavrženja tožbe, šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 03.03.2010 ugotovilo, da se postopek nadaljuje od dne 22.1.2010 dalje (1. tč. izreka), sklenilo pa je, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 68609/2008 z dne 18.09.2008 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožba zavrže (2. tč. izreka) ter, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 411,68 EUR (3. tč. izreka).

Zoper 3. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške zaradi pripoznave, oziroma podrejeno, da izpodbijano 3. točko izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopno sodišče zavrglo tožbo potem, ko je ob vpogledu v sodni register (oz. v končni seznam preizkušenih terjatev) ugotovilo, da je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, ter, da je bila ta terjatev tudi v celoti priznana. Upoštevaje povedano, kot tudi določbe 3. in 4. odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je zaključilo, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za vodenje predmetnega pravdnega postopka. Tožbo je zato zavrglo, tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je torej tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, se je kasneje izkazalo, da ga zaradi prijave in priznanja njene terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, nima več. Prvostopno sodišče je zato tožbo zavrglo, tožeči stranki pa je pravilno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, saj se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla (gl. komentar 154. čl. ZPP, N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 30). Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se, ne glede na razlog zavrženja tožbe, šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1015/2001, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cpg 207/2006, sklep I Up 413/2008). Odločitev o stroških postopka je torej pravilna.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je zaradi priznanja terjatve tožeče stranke s strani stečajnega upravitelja dejansko prišlo do pripoznave tožbenega zahtevka, zaradi česar bi morala pravdne stroške nositi tožena stranka. Iz določbe 157. člena ZPP izhaja, da v primeru pripoznave zahtevka nosi stroške postopka tožeča stranka, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjeni dve predpostavki in sicer, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo ter, da je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Ker je tožeča stranka v pritožbi sama navedla, da je bila tožena stranka tista, ki je dala povod za tožbo, v obravnavanem primeru ni izpolnjena niti prva predpostavka, že iz tega razloga pa uporaba določbe 157. člena ZPP v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožeča stranka imela možnost v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti tudi terjatev iz naslova v tem postopku nastalih pravdnih stroškov, v obravnavanem primeru pa umakniti tožbo takoj, ko je bila njena terjatev priznana s strani stečajnega upravitelja. Z ravnanjem na opisan način bi se razbremenila plačila pravdnih stroškov, ker pa te možnosti ni izkoristila, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, kot je pravilno sklenilo že prvostopno sodišče. Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).