Jedro

Legalnost objekta je treba presojati po vseh predpisih o graditvi objektov, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta.

Iz relevantnih materialnopravnih predpisov izhaja, da bi investitor za postavitev predmetne ograje na mejo potreboval soglasje soseda. Desti odstavek 6. člena OLN 2007 namreč ne določa, da morajo biti ograje postavljene na mejo, temveč zgolj, da so lahko postavljene na parcelni meji. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju prve alineje 2. točke 20. člena Pravilnika pomeni (glede na to, da z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, temveč zgolj možnost, da se ograje postavijo na parcelni meji), da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če pa je odmik manjši, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča – v tej zadevi tožnikovo soglasje, ki ga, kar ni sporno, investitorja nista pridobila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se 2. točka izreka sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana št. 06122-2721/2010-65 s 5. 3. 2019 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek prve stranke z interesom A. A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog prve stranke z interesom za ustavitev inšpekcijskega postopka s 3. 11. 2017 (1. točka izreka) ter ustavil upravno izvršbo, dovoljeno s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-2721/2010/3-4207 s 26. 4. 2011 (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da se predmetni upravni izvršilni postopek po ustavitvi v delu, ki se nanaša na hišo (sklep št. 06122-4584/2013-13 s 27. 6. 2017), nadaljuje za ograjo iz betonskih modularnih zidakov skupne dolžine 60 m na zemljišču parc. št. 1111 in 2222, k.o. Mengeš, sedaj parc. št. 3333, k.o. Mengeš. Ob kontrolnem pregledu na kraju samem je inšpektorica 6. 12. 2018 ugotovila, da je za navedeno zemljišče od 24. 7. 2007 veljal Odlok o občinskem lokacijskem načrtu območja ME25 Mengeš1 (OLN 2007), iz katerega izhaja, da se medsosedske ograje smejo postavljati na mejo, kar pomeni, da investitor za gradnjo ne potrebuje soglasja. Skladno z Zakonom o graditvi objektov - ZGO-1B in Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči2 (Pravilnik) so ograje, nižje od 1,8 m, enostavni objekti. Za enostavne objekte ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, morajo pa biti postavljeni skladno s prostorskim aktom. Zaključuje, da je predmetna ograja uvrščena med enostavne objekte in da ni zgrajena v nasprotju s prostorskim aktom. Ker je nadaljnji izvršilni postopek postal nepotreben, ga je ustavil na podlagi prvega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker pa se inšpekcijski postopek vedno začne po uradni dolžnosti, ga lahko ustavi le organ sam in ga ni mogoče ustaviti na zahtevo stranke, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predlog prve stranke z interesom za ustavitev inšpekcijsskega postopka zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov postopka. Navaja, da je v obravnavanem primeru odločilen Pravilnik, ki je veljal od 6. 12. 2003 do 14. 5. 2018, ter meni, da sta organa obeh stopenj v celoti spregledala njegove določbe. Prav pravilna uporaba tega Pravilnika pa je odločilna za pravilno ugotovitev, da mora prva stranka z interesom rušiti nelegalno postavljeno ograjo. Sklicuje se na 2. točko prvega odstavka 20. člena Pravilnika ter izpostavlja, da se je šele s sprejetjem Občinskega prostorskega načrta Občine Mengeš3 odmik ograje brez soglasja zmanjšal na 30 cm (16. točka 54. člena). Meni, da OLN 2007, na katerega se sklicujeta organa obeh stopenj, ne določa kogentno, da morajo biti ograje med sosednjimi zemljišči postavljene na mejo, temveč da so lahko postavljene na parcelni meji. Odmik torej s specialnim predpisom ni bil določen, zato se mora pri presoji materialnega predpisa glede na dejansko stanje v naravi uporabiti Pravilnik. Poleg tega poudarja, da sta organa spregledala, da je bil OLN 2007 sprejet kar dve leti po tem, ko je bila že izdana odločba o rušitvi predmetne ograje.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

5. Prva stranka z interesom v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, ki jim nasprotuje in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik in prva stranka z interesom sta vložila še vsak po dve pripravljalni vlogi, v katerih odgovarjata na navedbe nasprotne stranke in vztrajata, tožnik pri tožbi, prva stranka z interesom pa pri njeni zavrnitvi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je na seji 16. 6. 2022 sprejelo sklep I U 1188/2020-37, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).4 Ugotovilo je namreč, da je tožbene navedbe mogoče presoditi na podlagi relevantnih materialnopravnih določb in obstoječe sodne prakse. Zato je senat odločil, da je izpolnjen pogoj iz navedene določbe ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

8. Sicer pa sta na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2022 pooblaščenca tožnika in prve stranke z interesom navedla, da nimata ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. Toženka in druga stranka z interesom pa se, kljub pravilnemu vabilu, naroka za glavno obravnavo brez opravičila nista udeležili.

**Datum odločitve sodišča**

9. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Sodno odločbo je izdalo po poteku pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave,5 ob upoštevanju, da v času poletnega poslovanja sodišča (od 15. 7. do 15. 8.) v nenujnih zadevah, kakršna je tudi obravnavana, procesni roki ne tečejo.6 **Dokazni sklep**

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi (priloge A2 do A5), listine, predložene v tem upravnem sporu s strani prve stranke z interesom, označene kot priloge C2, C3 s prilogami, C4, C5, C6, C7, C8, C9, del priloge C10 (in sicer: vabilo za stranko, podano s strani Inšpektorata za promet, energetiko in prostor št. 06121-4584/2013/10-21354 s 4. 3. 2015, sklep Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana št. 06122-2721/2010-35 s 26. 7. 2017, odločbo Območne geodetske pisarne Domžale z 19. 1. 2019) ter fotografije 2, 3, 4A, 5 in 6, ki jih je predložila prva stranka z interesom.

11. Ostale dokazne predloge je zavrnilo.

12. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13. Kot nepotrebne za odločitev je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, ki so del priloge C10: vpogled v fotografijo 1, pogodbo o ustanovitvi služnosti, poziv na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, podan s strani prve stranke z interesom 10. 3. 2020 in 1. 6. 2020, dopis tožnikovega odvetnika odvetnici prve stranke z interesom s 17. 6. 2020, elektronsko sporočilo s 14. 2. 2019, elektronsko sporočilo s 5. 2. 2019. 14. Fotografija 1 namreč po navedbah prve stranke z interesom, ki je sodišču predlagala izvedbo tega dokaza, prikazuje stanje v času izgradnje sporne ograje, čemur tožnik nasprotuje in navaja, da je bila tudi ta fotografija narejena v istem obdobju kot ostale fotografije, ter sodišču predlaga, naj pribavi „uradne časovne štampiljke“ za priložene fotografije, da se ugotovi čas, kdaj so bile posnete, in sicer vsaj za fotografijo 1. Glede na to, da sodišče presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta v času njegove izdaje, stanje v času izgradnje sporne ograje (fotografija 1), ki ne sovpada z datumom izdaje izpodbijanega akta, za odločitev ni pravno relevantno, zato je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Ostale, v 13. točki obrazložitve naštete listine, ki naj bi potrjevale odnos med tožnikom in prvo stranko z interesom, za odločitev sodišča v tej zadevi, kot bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe,7 niso pravno pomembne, zato je sodišče tudi te dokazne predloge zavrnilo.

15. Ker sodišče, kot že povedano, presoja zakonitost izpodbijanega akta v času njegove izdaje, je zavrnilo dokazni predlog prve stranke z interesom za opravo ogleda na kraju samem, saj stanje, kakršno je na terenu danes, za odločitev sodišča ni pravno relevantno.

16. Postavitev izvedenca gradbene in geodetske stroke je tožnik predlagal prepozno, in sicer šele v pripravljalni vlogi, podani v tem upravnem sporu 2. 12. 2020, v pripravljalni vlogi s 16. 3. 2021 pa še predlog za njuno zaslišanje, ter navedel, da teh dokaznih predlogov tekom upravnega postopka ni podal, ker dejanska vprašanja, ki bi se razreševala s predlaganimi dokazi, v času upravnega postopka niso bila sporna in so postala sporna šele z odgovorom na tožbo, podanim s strani prve stranke z interesom v tem upravnem sporu. Navedeni razlogi, s katerimi opravičuje nepodajo teh dokaznih predlogov v upravnem postopku, niso pravno upoštevni. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta, kar pomeni, da je vezano na materialno pravno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani upravni akt oziroma na dejansko stanje, zatrjevano in dokazovano v času izdaje izpodbijanega upravnega akta.

**K I. točki izreka**

17. Tožba je utemeljena.

18. Med strankami je po vsebini glede na tožbene navedbe sporna ustavitev upravne izvršbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), ki je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-2721/2010/3-4207 s 26. 4. 2011 (priloga A4).

19. Po določbi prvega odstavka 293. člena ZUP se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Izvršilni organ torej izda sklep o ustavitvi le, če so izpolnjeni pogoji iz citirane določbe.8

20. V predmetnem postopku, ki se nanaša na ustavitev izvršilnega postopka, se sodišče ne ukvarja niti s pravilnostjo inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe, temveč ob upoštevanju citirane določbe prvega odstavka 293. člena ZUP v okviru tožbenih navedb9 le s pravilnostjo izpodbijanega sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka. S tožbenimi navedbami namreč tožnik določi obseg zahtevanega sodnega varstva in s tem v vsebinskem smislu opredeli tožbeni predlog.10 Zato odnos med tožnikom in prvo stranko z interesom, ki naj bi izhajal iz listin, ki jih je v tem upravnem sporu predložila prva stranka z interesom,11 za odločitev sodišča v tej zadevi ni pravno pomemben.

21. Sodišče ugotavlja, da je bila inšpekcijskima zavezancema - strankama z interesom v tem upravnem sporu – izdana odločba št. 35602-231/99-HJ z 9. 2. 2005 (priloga A5) za odstranitev nelegalno zgrajene stanovanjske hiše in ograje iz betonskih modularnih zidakov, v skupni dolžini 60 m, na zemljišču parc. št. 1111 in 2222, obe k.o. Mengeš ter 26. 4. 2011 izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-2721/2010/3-4207 (priloga A4). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izvršilni postopek v delu, ki se nanaša na hišo, 27. 6. 2017 s sklepom št. 06122-4584/2013-13 ustavljen ter se je postopek nadaljeval le za ograjo. Tožnik je v predmetnem izvršilnem postopku nastopal kot stranski udeleženec, lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 4444, k.o. Mengeš. Ni sporno, da tožnik strankama z interesom za postavitev ograje vzdolž njegovega zemljišča parc. št. 4444, k.o. Mengeš ni dal pisnega soglasja.

22. V času izdaje izpodbijanega sklepa zemljišči parc. št. 1111 in 2222, obe k.o. Mengeš, nista več obstajali, temveč je namesto njiju nastalo zemljišče parc. št. 3333, k.o. Mengeš.

23. Tožnik prvenstveno ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava, in sicer zaključku organa, da je predmetni objekt (sporna ograja) postala legalna s sprejetjem ZGO-1B in da investitor za postavitev na mejo ni potreboval soglasja soseda. S tem v zvezi se sklicuje na Pravilnik.

24. Sodišče pritrjuje stališču pritožbenega organa v odločbi druge stopnje, ki se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1063/2017 s 7. 2. 2018, in sicer da je treba legalnost objekta presojati po vseh predpisih o graditvi objektov, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta. Po stališču sodišča v citirani sodbi inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje ne bi bilo mogoče izreči, če bi objekt kadarkoli od njegove postavitve dalje izpolnjeval pogoje za enostaven objekt.12

25. Skladno s prvim odstavkom 3.a člena ZGO-1 se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Ne glede na prejšnji odstavek se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek te določbe). Po prvem odstavku 20. člena Pravilnika morajo enostavni objekti, ki se jih lahko gradi brez gradbenega dovoljenja, glede načina gradnje in odmika od sosednjih zemljišč izpolnjevati pri ograjah naslednje zahteve: od meje sosednjih zemljišč morajo biti oddaljene toliko, kot je to predpisano z izvedbenim prostorskim aktom oziroma morajo biti postavljene na meje, če tako določa izvedbeni prostorski akt; če z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, morajo biti od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če je odmik manjši, je treba pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje lastnika oziroma lastnikov sosednjih zemljišč (prva alineja 2. točke te določbe). Za odločitev je pravno relevanten občinski lokacijski načrt – OLN 2007 (priloga C6), ki v desetem odstavku 6. člena med drugim določa, da so gradbene parcele lahko ograjene z ograjo, vendar višina ne sme presegati pri medposestnih ograjah 1,80 m, proti cesti pa 1,20 m oziroma višina in izbor ograje ne sme ovirati preglednosti na cesti; ograje so lahko postavljene na parcelni meji.

26. Po mnenju sodišča iz citiranih, za odločitev sodišča relevantnih materialno-pravnih predpisov izhaja, da bi investitor - stranka z interesom v tem upravnem sporu - za postavitev predmetne ograje na mejo potreboval soglasje soseda. Citirana določba desetega odstavka 6. člena OLN 2007 namreč ne določa, da morajo biti ograje postavljene na mejo, temveč zgolj, da so lahko postavljene na parcelni meji. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju prve alineje 2. točke 20. člena Pravilnika pomeni (glede na to, da z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, temveč zgolj možnost, da se ograje postavijo na parcelni meji), da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če pa je odmik manjši, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča – v tej zadevi tožnikovo soglasje, ki ga, kar ni sporno, investitorja nista pridobila.

27. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo v 2. točki izreka in zadevo skladno s tretjim odstavkom te določbe v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

**K II. točki izreka**

28. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

29. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povišani za 22 % DDV, saj je njegov pooblaščenec zavezanec za ta davek.

30. Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

31. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

**K III. točki izreka**

32. Zahtevek prve stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo. Predlaga namreč zavrnitev tožbe, iz česar sledi, da nastopa na strani toženke, torej na strani, ki v upravnem sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

1 Uradni vestnik Občine Mengeš št. 6/2017 s 24. 7. 2007). 2 Uradni list RS, št. 114/2003, 130/2004, 100/2005 in 37/2008. 3 Uradni vestnik Občine Mengeš št. 5/2013. 4 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 5 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 6 Glej: 83. člen Zakona o sodiščih (ZS). 7 Glej: 20. točka obrazložitve te sodbe. 8 Tako tudi: J. Podlipnik v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije d.o.o. In Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, str. 833, točka 16. 9 Glej: prvi odstavek 20. člena in prvi odstavek 30. člena ZUS-1. 10 Tako tudi: M. Dobravec Jalen v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, ur. E. Kerševan, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 196, točka 13. 11 Del priloge C10 – listine naštete v 13. točki obrazložitve te sodbe. 12 Glej: sodba tega sodišča I U 1063/2017 s 7. 2. 2018, točka 13 obrazložitve.