Jedro

Tožeča stranka ne more uspeti s trditvami, da tožena stranka ni nikoli zanikala udeležbe in pogovora na sestanku dne 22. 1. 2020, katerega so se v zvezi z neplačevanjem računov udeležili predstavniki obeh pravdnih strank in na katerem naj bi predstavniki tožene stranke obljubili, da bodo dolgovani znesek poravnali, kar naj bi pričalo o tem, da sta se stranki resno pogovarjali o poravnavi zapadlih obveznosti. To naj bi predstavljalo pomembno dejstvo, ki bi ga bilo mogoče bolj razjasniti ravno z zaslišanjem predlaganih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi s predlaganimi pričami tožeča stranka sicer lahko dokazala, da sta se pravdni stranki pogovarjali o poravnavi zapadlih obveznosti, ne pa bi s tem, ob ugovorih tožene stranke in pomanjkljivi trditveni podlagi glede dodatnih del mogla dokazati, da so bila dela, katerih plačilo vtožuje v tej pravdni, tudi opravljena. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno dokaz z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo, saj ta glede na zgoraj navedeno ni primeren za dokazovanje količine in vrste opravljenih dodatnih del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 20.270,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2019 do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.213,29 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v tem sporu zahteva od tožene stranke plačilo dodatnih del po Pogodbi o čiščenju poslovnih prostorov ... z dne 30. 10. 2014 (pogodba), ki se nanaša na čiščenje hotela in Aneksu št. 1 k tej pogodbi, ki naj bi jih opravila v obdobju med 1. 6. 2017 in 31. 3. 2019. Navedlo je, da je tožena stranka zahtevku nasprotovala s trditvami: 1. da tožeča stranka ni opravila dodatnih ur, saj ni opravila niti pogodbeno dogovorjenega obsega ur, temveč kar za 23901 ur manj, za kar je vložila nasprotno tožbo ter 2. da je tožeča stranka kršila 3. in 8. člen pogodbe, saj bi morala predložiti kvantitativen in kvalitativen prevzem mesečnega dela s strani tožene stranke. Ugotovilo je, da tožeča stranka: - na ugovor tožene stranke, da ni opravila nobenih dodatnih del, ni opredeljeno navedla in specificirala dodatnih del, temveč je zgolj pavšalno navedla, da se dodatna dela nanašajo na obdobje med 1. 6. 2017 in 31. 3. 2019, - da za dodatna dela ni predložila nobenega listinskega dokaza niti ni navedla točno, katere dni so bile dodatne ure opravljene in v kakšnem obsegu, - da je navedla sicer, da so bile ure potrjene s strani recepcije tožene stranke, vendar ni predložila nobenega dokaza o tem. Tako po oceni sodišča prve stopnje tudi ni jasno, ali so bile s strani recepcije tožene stranke potrjene redne ure po pogodbi ali dodatne ure. Poleg tega tožeča stranka tudi za navedbe, da so bila dodatna dela že usklajena s toženo stranko na sestanku, in sicer v znesku 19.353,45 EUR, ni predložila nobenega listinskega dokaza. Predložila je le svojo elektronsko pošto z dne 23. 7. 2019, naslovljeno na toženo stranko, v kateri navaja dodatne ure ter prosi za povratno informacijo, kdaj bodo te ure plačane, ni pa predložila dokaza, da bi bile dodatne ure že usklajene s toženo stranko, četudi je v vlogi trdila, da ji je tožena stranka poslala elektronsko pošto s tem zneskom. Sodišče prve stopnje je ob tako pomanjkljivi in pavšalni trditveni podlagi, brez enega listinskega dokaza, zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, z utemeljitvijo, da zaslišanje priče ne more nadomestiti trditev, ki jih stranka ne poda. Na podlagi zgoraj navedenega je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je za toženo stranko opravila dodatne ure v vtoževanem znesku in je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

5. Pritožnica navaja, da bi v zvezi z očitkom sodišča, da ni opredeljeno navedla in specificirala oprave dodatnih del, ker da ni navedla točno, katere dni so bile dodatne ure opravljene in v kakšnem obsegu, lahko dokazala na podlagi izpovedb predlaganih prič. Navaja, da ima sodišče diskrecijsko pravico za zavrnitev dokazov, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Obstoj takšnih razlogov v smeri nepotrebnosti, nerelevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza pa bi moral biti razviden iz zavrnitve dokaznega predloga ali obrazložitve končne odločbe. Sodišču prve stopnje očita, da med postopkom ni sprejelo nobenega sklepa, s katerim bi predlagane dokaze z zaslišanjem prič zavrnilo in s katerimi bi utemeljilo njihovo zavrnitev, temveč jih zgolj ni izvedlo. Šele v izpodbijani sodbi je zavrnilo te dokaze in navedlo razloge za zavrnitev, s katerimi po standardu obrazloženosti iz 287. člena ZPP ni zadostilo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 6. 5. 2022 sprejelo sklep, s katerim je dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič zavrnilo. Iz zapisnika res ne izhaja, da bi takšno svojo odločitev obrazložilo, obrazložilo pa jo je v izpodbijani sodbi. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se jim pridružuje.

7. Tožeča stranka ne more uspeti s trditvami, da tožena stranka ni nikoli zanikala udeležbe in pogovora na sestanku dne 22. 1. 2020, katerega so se v zvezi z neplačevanjem računov udeležili predstavniki obeh pravdnih strank in na katerem naj bi predstavniki tožene stranke obljubili, da bodo dolgovani znesek poravnali, kar naj bi pričalo o tem, da sta se stranki resno pogovarjali o poravnavi zapadlih obveznosti. To naj bi predstavljalo pomembno dejstvo, ki bi ga bilo mogoče bolj razjasniti ravno z zaslišanjem predlaganih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi s predlaganimi pričami tožeča stranka sicer lahko dokazala, da sta se pravdni stranki pogovarjali o poravnavi zapadlih obveznosti, ne pa bi s tem, ob ugovorih tožene stranke in pomanjkljivi trditveni podlagi glede dodatnih del mogla dokazati, da so bila dela, katerih plačilo vtožuje v tej pravdni, tudi opravljena. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno dokaz z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo, saj ta glede na zgoraj navedeno ni primeren za dokazovanje količine in vrste opravljenih dodatnih del. 8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je sledilo navedbam tožene stranke in zakaj ni sledilo navedbam tožeče stranke o pravno relevantnih dejstvih. Pri tem je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in tožeči stranki ni zožilo polja kontradiktornosti, kot to trdi pritožnica.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi.

11. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).