Jedro

Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je tožena stranka tožniku očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je z zunajzakonsko partnerico v daljšem časovnem obdobju grdo in ponižujoče ravnal ter izvajal nad njo psihično in fizično nasilje ter jo s tem spravljal v podrejen položaj.

Glede znakov kaznivega dejanja in kršitev pogodbenih obveznosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDR določa tako razlog za odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja kot to, da delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob navedenem pa delovno sodišče ne odloča o kaznivem dejanju v smislu kazenskega sodišča, kot to očitno meni tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki dne 3. 11. 2017 je nezakonita. Razveljavita se sklep tožene stranke ... z dne 3. 11. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ... z dne 20. 12. 2017. 2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračunati ter po odvodu davkov in prispevkov plačati plačo, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za znesek preteklega meseca.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonite prepovedi odpravljanja dela od 19. 10. 2017 do prenehanja delovnega razmerja obračunati in po odvodu davkov in prispevkov plačati razliko do plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za znesek preteklega meseca.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške predsodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in sodbo izpodbija v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vključno s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je glede pravočasnosti izredne odpovedi zmotno ugotovilo, da je izredna odpoved pravočasna. Tožena stranka zgolj z izpovedbo priče A.A., vodje službe generalnega direktorja Policije, ne more dokazati, kdaj se je z očitki, na katerih temelji izpodbijana izredna odpoved, seznanil generalni direktor Policije. Tožnik zatrjuje, da je v konkretnem primeru subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči najkasneje 23. 9. 2017, ko je B.B. obvestila PP C., da je med njo in tožnikom prišlo do spora, ki ga sama ni bila sposobna rešiti, zaradi česar je bila tožniku že istega dne izdana odredba o prepovedi približevanja. Enake domnevne kršitve in enak domnevni storilec so bili torej toženi stranki znani že navedenega dne. Takrat je začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi. Informacijski sistem za vnos vseh aktivnosti pri toženi stranki omogoča takojšnjo seznanitev z vsemi relevantnimi dejstvi vseh zaposlenih na Policiji, torej omogoča vpogled tudi generalnemu direktorju Policije.

Glede načela neposrednosti tožnik navaja, da je sodišče v prvotnem sojenju ugotavljalo dejstva, ki naj bi omogočala razsojo o tem, ali je izpodbijana izredna odpoved zakonita ali ne. Kljub temu, da je sodišče napravilo pomanjkljivo dokazno oceno glede očitkov iz izpodbijane odpovedi, sodišče v ponovljenem postopku ni dodatno zaslišalo tožnika in predlaganih prič. Na naroku dne 26. 11. 2019 je sprejelo dokazni sklep, na podlagi katerega je vpogledalo in prebralo vse listine v spisu ter izpovedbe zaslišanega tožnika in prič A.A., B.B. in D.D., ostale dokaze pa je sodišče zavrnilo. Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočanje sodnika s strankami in pričami, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja. Takšna procesna aktivnost v ponovljenem postopku ni bila opravljena, zato je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva in vzbuja dvom v odločitev. Dokazna ocena glede ponovno odločilnega vprašanja ne dosega standarda iz 4. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, prav tako pa je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP (načelo neposrednosti).

Glede postopkovnih kršitev v postopku izredne odpovedi tožnik navaja, da v fazi zagovora ni bil seznanjen z dokazi, na katerih temelji izredna odpoved. Tožnik ni bil seznanjen z vso relevantno dokumentacijo, ki naj bi izkazovala očitke glede izpolnjenih znakov očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar se ni imel možnosti ustrezno izjaviti in tudi ne dokazovati dejstev v svojo korist. Po oceni sodišča naj bi tožena stranka zadostila zahtevi po obrazložitvi odpovedi kot tudi pisne seznanitve z očitanimi kršitvami, prav tako naj tožena stranka med zagovorom tožniku ne bi bila dolžna predočiti listin, na podlagi katerih je ugotovila posamezna dejanja. Tožena stranka je prezrla, da je izjavo podala bivša zunajzakonska partnerica tožnika B.B., tožnik pa je poudaril, da so se odnosi med njim in zunajzakonsko partnerico B.B. slabšali in da je med njima prihajalo do nesoglasij. Tožena stranka bi pred izredno odpovedjo morala pridobiti izjave v zagovoru predlaganih prič in pridobiti psihiatrične oziroma zdravniške izvide glede zdravstvenega stanja tožnika, kar je le-ta izrecno zahteval. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To v primeru odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pomeni, da mora biti opis dejanskega razloga tako jasen, da omogoča presojo, ali gre za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima kršitev tudi vse znake določenega kaznivega dejanja. Tožena stranka bi v odpovedi morala navesti subjektivne kot objektivne znake kaznivega dejanja. Vsaka posamična zatrjevana kršitev, četudi bi bila podana, pa ne izpolnjuje znakov nobenega od kaznivih dejanj po KZ-1. Nepravilni so zaključki sodišča, da je podan razlog na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnik s svojimi dejanji do takratne zunajzakonske partnerice B.B. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini in pri tem (huje) kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to, da je očitna dejanja storil v prostem času. Tožnik meni, da za ugotovitev očitanih kršitev ne zadostuje stopnja verjetnosti, ampak stopnja prepričanja. Sodišče bi skladno s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) moralo presoditi, da razloga na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR nista podana. Dokazno breme je na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, saj mora ta stranka izkazati in utemeljiti, da je do kršitve prišlo. Tožnik še izpostavlja, da je v konkretnem postopku delodajalec tožnika istočasno podajalec ovadbe, kar pomeni, da ima vsekakor interes za ugoden izid tako delovnopravnega spora kot kazenskega postopka. Sodišče bi tako moralo vpogledati v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se vodi zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Da bi sodišče lahko presojalo in ocenilo verodostojnost in prepričljivost izpovedbe priče B.B., ter jo primerjati z izpovedbo v tem postopku in z izpovedbo tožnika, bi moralo vpogledati v ostale izvedene dokaze v kazenskem postopku. Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišča, da je bila B.B. zaradi tožnikovega ravnanja v podrejenem položaju v družinski skupnosti in da je ta zakonski znak zadosti konkretiziran. Sodišče napačno ocenjuje, da je B.B. ob tožniku doživljala povečan občutek strahu, ker naj bi tožnik uporabljal katano in ker naj bi 32 let treniral borilne veščine. Tudi B.B. je policistka in v okviru usposabljanj za ta poklic še vedno opravlja popolnoma enake treninge borilnih veščin, vaje, spretnosti in znanja kot tožnik, zaradi česar ni mogla biti ustrahovana, saj se kot policistka mora znati braniti in postaviti v primeru intervencije in tudi sicer po robu vsakomur, ne le tožniku. Izjava priče B.B. je v določenih segmentih sama s seboj v nasprotju. Tožnik pa je prepričljivo izpovedal, da se nikoli ni znašel nad partnerko, še manj nad otrokoma, če pa je iskal pozornost in ob tem omenjal, da bo kaj storil, pa še ne pomeni, da ji je grozil (z orožjem katano), jo obtoževal, zmerjal, udaril, kričal in nad njo tako izvajal psihično in fizično nasilje. Zavračanja s strani B.B. so tožnika prizadele in ga postavila v brezizhodni položaj, nikoli pa ni imel namena, da bi B.B. prizadel ali ji kako drugače škodoval. Izjava E.E. je bila pridobljena v nasprotju s členom 236 a ZPP in ne vsebuje vseh elementov, ki bi jih morala. Izjava E.E. (brez datuma, brez kopije osebnega dokumenta, brez navedbe konkretnih podatkov, brez navedbe organov, kjer naj bi jo podala) ne more biti izjava v smislu dokaza. Tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnikova očitana kršitev obveznosti vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ. Po ustaljeni sodni praksi gre pri kaznivem dejanju nasilja v družini praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medsebojne odnose v družini. Tožnik je preživljal težke trenutke, ki so bili nabiti s čustvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik kršil 37. člen ZDR-1, 20. člen pogodbe o zaposlitvi, 4. in 27. člen ZNPPol ter da je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z določili Kodeksa policijske etike, kot tudi z etičnimi in moralnimi normami. Škoda, ki naj bi nastala policiji je pavšalno zatrjevana, sodišče pa ugotovitev o škodi niti ni obrazložilo, tako da ima sodba v tem delu bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Najmanj zadnja tri leta je bil tožnik ocenjen s službeno oceno odlično, zaradi česar je celo izredno napredoval za dva plačna razreda. V nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom pa je sodišče zaključilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti, tako da ima sodba v tem delu bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa je bistveno to, da tožniku očitano ravnanje ni bilo storjeno med opravljanjem dela in med delovnim časom, niti ni bilo storjeno med izvajanjem delovnih nalog tožnika kot policista. Sodišče v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapiše le, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer naj bi o izgubi zaupanja izpovedala priča A.A., ki je povedal, da druge možnosti ni bilo kot podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se od policista zahteva, tako v službenem kot prostem času, da ne izvaja kaznivih dejanj. Sodišče bi moralo zavzeti jasno stališče, ali je ta pogoj izpolnjen ali ne, tako obstaja bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede razmejitve med kršitvijo po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR- tožnik navaja, da je tožena stranka isti dejanski stan subsumirala pod obe kršitvi, hkrati pa ni napravila razmejitve med njima. Neupoštevanje razmejitve med kršitvama po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je privedlo do materialnopravno zmotnega zaključka. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in ocenjuje, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna. Glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožena stranka že obširno opredelila, ponavlja pa, da je v zvezi s spoštovanjem subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bistvena zgolj in izključno seznanitev predstojnika, ki v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja policistov in drugih uslužbencev policije, z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako so navedbe tožnika, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči najkasneje 23. 9. 2017, ko je B.B. obvestila Policijski postajo C., povsem irelevantne.

Pri preverjanju zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se preverja zgolj obstoj znakov kaznivega dejanja, ne ugotavlja pa se kazenska odgovornost. Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik sodišču očita pomanjkljivo dokazno oceno glede očitanih kršitev po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ter da mu niso bile zagotovljene procesne garancije v smislu kršitev neposrednosti in ustnosti iz 4. člena ZPP, saj je sodišče zgolj prebralo določene listine v spisu, ni pa zaslišalo vseh predlaganih prič. ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo vseh dokaznih predlogov tožnika, saj je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa dejstva, ki omogočajo razsojo. Tožnik je v daljšem časovnem obdobju zavržno ravnal s svojo nekdanjo zunajzakonsko partnerico in tako izpolnil vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ. Sodišče se je tudi natančno opredelilo do očitanih kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je pojasnilo, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil 37. člen ZDR-1, saj mora tožnik kot policist tudi v zasebnem življenju upoštevati veljavne predpise in ravnati vzorno, saj drugače krni ugled policistov in policije. V zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja tožena stranka navaja, da je pritožbena navedba tožnika neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prebralo vse listine v spisu, ki sta jih predložili tožnik in tožena stranka ter prebralo zapisnike o zaslišanju tožnika in prič A.A., B.B. ter D.D., ostale dokazne predloge pa je zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem priče F.F., E.E., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. ter ni vpogledalo v zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni opravilo poizvedb o zaposlitvi tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, poizvedb pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve glede morebitnega opravljanja dejavnosti tožnika, poizvedb o prilivih na račun tožnika, ni pozvalo tožnika za predložitev odločb Zavoda RS za zaposlovanje, pogodb o zaposlitvi, sklenjenih z drugim delodajalcem po prenehanju delovnega razmerja in plačilnih list, izdanih v tem obdobju. Ob tem je sodišče jasno navedlo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa dejstva, ki omogočajo razsojo, da je bila podana izredna odpoved tožniku zakonito podana (da je podana pravočasno, da je tožniku omogočen zagovor, da je odpoved utemeljena ter da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Sodišče je tudi izrecno navedlo, da ni vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper tožnika predmetna zadeva ni odvisna za odločanje v konkretnem individualnem delovnem sporu. Sodišče tudi ni bilo dolžno upoštevati izvedenih dokazov v kazenskem postopku, niti v tem postopku ni bilo dolžno imenovati izvedenca psihiatrične stroke, saj njegovo postavitev tožnik v postopku ni predlagal. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je bila izjava priče E.E. pridobljena v nasprotju z 236. členom ZPP, ker ne vsebuje kopije osebnega dokumenta in konkretne podatke predlagane priče, saj tožnik ni navedenega ugovarjal skladno z 286. b členom.

7. Tožniku je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke dne 3. 11. 2017, pri čemer je o pritožbi odločala komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in njegovo pritožbo s sklepom z dne 20. 12. 2017 zavrnila. Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), pri čemer je tožena stranka tožniku očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je z zunajzakonsko partnerico B.B. v daljšem časovnem obdobju od leta 2011 do 23. 9. 2017 grdo in ponižujoče ravnal ter izvajal nad njo psihično in fizično nasilje ter jo s tem spravljal v podrejen položaj.

8. Pritožbeni ugovor tožnika glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, saj je tožena stranka spoštovala subjektivni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, rok pa je pričel teči takrat, ko se je z razlogi za odpoved seznanila oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi, to je generalni direktor Policije, ne pa morebitni policisti, ki so obravnavali prijave tožnikove izvenzakonske partnerice, oziroma komandir Policije, kot to zmotno meni tožnik. Poudariti je, da Policijo vodi generalni direktor oziroma njegov namestnik. Dejstvo, da tožena stranka razpolaga z računalniškimi podatki, iz katerih so razvidni razni dogodki posameznih policistov, ne more biti razlog, od katerega bi lahko tekel rok za podajo odpovedi. Tako je tožena stranka spoštovala subjektivni rok za podajo odpovedi za kršitve, ki imajo znake kaznivega dejanja v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče je tudi pravilno presojalo rok za podajo odpovedi glede očitanega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in sicer je pravilno štelo, da glede na to, da je bila odpoved podana 3. 11. 2017, so očitki iz leta 2012, leta 2016 in aprilu 2017 podani prepozno. Ob tem sta dva očitka in sicer dogodek z dne 23. 7. 2017 in 23. 9. 2019 podani pravočasno tako v primeru subjektivnega kot objektivnega roka. Ob tem je sodišče pravilno obrazložilo, da je tožnik škodoval interesom delodajalca iz 27. člena ZDR-1 ter so bila njegova ravnanja v nasprotju z določili kodeksa policijske etike in Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

9. Glede načela neposrednosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bilo kršeno, pri čemer je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vpogledalo in prebralo vse listine v spisu, ki so jih predložili tožnik in tožena stranka ter prečitalo izpovedbe zaslišanja tožnika in zaslišanih prič A.A., B.B. in D.D. iz narokov prejšnjega postopka, kot to izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku z dne 26. 11. 2019. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku z dne 26. 11. 2019 ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal kakršnokoli kršitev določb pravdnega postopka, kar bi glede na 286.b člen ZPP moral, pri čemer navedeni člen določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravdnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik ni navajal, da kršitev brez svoje krivde ni mogel navajati, tako da jih tudi v pritožbi ne more uveljavljati utemeljeno.

10. Glede znakov kaznivega dejanja in kršitev pogodbenih obveznosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDR določa tako razlog za odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja kot to, da delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ob navedenem pa delovno sodišče ne odloča o kaznivem dejanju v smislu kazenskega sodišča, kot to očitno meni tožnik. Tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je natančno opredelilo do vseh podanih kršitev pogodbenih obveznosti tožnika tako po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo določila 8. člena ZPP, ki določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka.

11. Glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pritožbeno sodišče navaja, da je pritožbeni ugovor tožnika, da je bil ocenjen odlično in je hitreje napredoval v predhodnih obdobjih, povsem nerelevantno za rešitev predmetne zadeve. Tožnik je ravnal na način, ki predstavlja kršitev veljavnih predpisov ter v nasprotju s temeljnim poslanstvom policije. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bilo njegovo delo ocenjeno odlično, v sled česar ni podan razlog, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnikovo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo možno, saj se od policista zahteva, da ne izvaja kaznivih dejanj. Podobno sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 200/2018 z dne 22. 1. 2019, iz katere izhaja, da se pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru (vseh okoliščin) upošteva predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov pogodbenih strank", pa je, da je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima. Šlo je za porušeno zaupanje med strankama. Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da tožnik ni storil kršitev delovnih obveznosti v času dela, pač pa izven dela, saj so kršitve, ki jih je storil tožnik tako hude, da mu tožena stranka ne more več zaupati in je porušeno zaupanje med njima, zlasti zato, ker je tožnik policist. 12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.