Jedro

Tožena stranka (letalska družba) je tožnici (stevardesi - vodji kabinskega osebja v posadki) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je na letu prodala 11 „štek“ cigaret, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja carinski prekršek. Istega dne je tožnica na istem letu prodala še 45 „štek“ cigaret. Tožnica je v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikom in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Z opisanim ravnanjem je naklepno huje kršila delovne obveze, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2012 nezakonita ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 3. 2012, temveč še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto ... vodja kabinskega osebja v posadki - sektor ..., ki ga je tožnica opravljala do 29. 2. 2012 in ji vzpostaviti delovno razmerje od 15. 3. 2012 dalje, jo prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco ZPIZ in obračunati bruto nadomestilo plače in regres za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne vzpostavitve delovnega razmerja, plačati davke in prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo, razen v delu odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici očitala naklepno hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi ravnanj dne 12. 2. 2012 in 16. 2. 2012 pri brezcarinski prodaji cigaret. Med očitki iz vabila na zagovor in izredne odpovedi z 12. 2. 2012 nedvomno ni podana identiteta, saj je v prvem primeru tožena stranka tožnici očitala, da je sama prevzela cigarete in z njimi prečkala državno mejo na službenem prehodu, v drugem pa, da je prodajala ali posredovala cigarete naročnikom in se s tem protipravno okoristila, kar je vsebinsko drugačen očitek od tistega iz vabila oziroma iz obdolžitve. Tudi glede očitka z dne 16. 2. 2012 je mogoče ugotoviti odsotnost identitete, saj je tožena stranka vabilo in pisno obdolžitev gradila izključno na govoricah, brez da bi v zvezi z očitki razpolagala s kakršnimkoli dokazom. Tožnica bi se lahko zagovarjala le v zvezi z govoricami, na takšni osnovi pa odpovedi ni mogoče utemeljiti. S tem očitkom se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zato sodba s tem v zvezi nima razlogov ter je ni mogoče preizkusiti. Tožnica je opozorila, da je tožena stranka že v pisni obdolžitvi napačno navedla pravno podlago oz. določila pogodbenih zakonskih in drugih predpisov, ki jih mora tožnica upoštevati. Zato tako postopkovno kot tudi vsebinsko izredna odpoved ne vzdrži presoje. Tožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki v novem sojenju priči A.A., ob sklicevanju na 362. člen ZPP, ni dovolilo postavljati vprašanj glede ustaljenosti prakse pri prodaji cigaret zaposlenim in seznanitev vodilnih s to prakso, saj je ugotovilo, da je bil takšen dokazni predlog prepozen. Tožnica meni, da določilo drugega odstavka 362. člena ZPP sodišču v ponovljenem sojenju ne odvzema pooblastila izvajati nove predlagane dokaze, s katerimi se postopek ne bi zavlekel, do česar v konkretnem primeru nedvomno ne bi prišlo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga po dodatnem zaslišanju A.A.. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično sprejeta napačna odločitev. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bila prodaja cigaret sodelavcem, na način, kot je to storila tožnica, ustaljena in dolgoletna praksa, s katero so bili seznanjeni vsi, zlasti pa vodstvo tožene stranke, ki se je posluževalo takšnih uslug stevardes. Ne drži posreden zaključek sodišča prve stopnje, da dodatno zaslišanje priče ne bi spremenilo odločitve sodišča. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožnica ne more sklicevati na nepoznavanje carinskih predpisov, kakor tudi ne obvestil tožene stranke. Obvestilo z dne 27. 3. 2008 je bilo podano štiri leta pred očitano kršitvijo. Tožnica je v svojih navedbah in izpovedi pojasnila, da si v množici obvestil, ki jih tožena stranka pošilja zaposlenim, praktično ni mogoče vseh zapomniti, celo za več let nazaj. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo očitek tožnice, da poslovanje pri toženi stranki ni bilo skladno z določbami Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS), ki določa, da se v Republiki Sloveniji uporablja slovenski jezik. Tožena stranka te določbe ni spoštovala, saj so priročniki, katerih kršitev tožena stranka očita tožnici, na razpolago le v tujem - angleškem jeziku. ZJRS v 16. členu določa, da morajo biti vsi splošni akti pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost v slovenščini v skladu s področno zakonodajo, v slovenščini mora potekati tudi notranje poslovanje teh oseb, ki se nanaša na urejanje pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja, na dajanje navodil in obveščanja delavcev ali delavk ter na varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri uporabi slovenskega oziroma tujega jezika pri internem aktu delodajalca ne gre za vprašanje razumevanja tega akta, temveč za vprašanje neveljavnosti takšnega akta. Neveljavnega akta tožnica tudi ni mogla kršiti. Tožnica nadalje izpodbija pavšalni zaključek, da sodišče prve stopnje ne dvomi, da je tožnica predpis razumela. S tem v zvezi ni opravilo nobenih preizkusov ali izvedlo dokazov, da bi lahko podalo takšen zaključek. Priča B.B. je pojasnila, da večina predpisov, ki jih morajo upoštevati pri svojem delu, ni v slovenščini, da je priročnik namenjen začetnikom, ki predstavlja predstavitev poklica in osnovo za začetek opravljanja dela v slovenščini, ostali predpisi kot npr. D., .. A, pa so večinoma v angleščini. Vsi zaposleni imajo neko temeljno znanje angleščine, v teh predpisih pa so stvari napisane v strokovnem jeziku in se pojavil dilema, kako si kaj pravilno razlagati, saj nihče ne zna toliko angleščine, da bi lahko 100 % zatrdil, da nekaj pomeni točno to. Tudi C.C. je izpovedala, da priročniki, ki jih uporabljajo, niso v slovenskem jeziku in so večinoma v angleščini, tudi ostali predpisi niso v celoti v slovenščini. Sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnica dobro pozna E. priročnik, je povsem napačno, saj tožnica poudarja, da so resnične izpovedbe tožnice in prič, da starejši zaposleni priročnika niso uporabljali, seveda pa je sama za potrebe sojenja natančno prebrala, kaj se ji sploh očita in ob branju E. priročnika naletela na vse, kar je navedla med svojim pričanjem. Določba internega akta točka ... določa, da je sankcija za nespoštovanje carinskih predpisov oster disciplinski ukrep, ne pa izredna odpoved, zato sodišče prve stopnje izredne odpovedi ne bi smelo vzdržati v veljavi, saj je v nasprotju z internim aktom tožene stranke. Sodišče bi se moralo tudi ukvarjati z vprašanjem tožničine odgovornosti za nepoznavanje carinskih predpisov Evropske unije in Republike Slovenije. Ugotavljati bi moralo, ali je tožnica ravnala naklepno ali pa hudo malomarno. Hude malomarnosti ji ni mogoče očitati, saj se ni zavedala možnosti nastanka posledice, do katere bi prišlo in tudi ni bila lahkomiselna, da bo posledico preprečila ali da ne bo nastala. Sodba enkrat očita tožnici naklep, drugič pa hudo malomarnost. Navaja, da delavec F.F. zaradi brezcarinske prodaje ni bil sankcioniran. Na podlagi zaslišanja stevardes C.C. in B.B., ki so pri toženi stranki zaposlene že več kot 20 let, bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj takšne prakse pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh zaposlenih tožene stranke, vendar bi si na podlagi predstavnikov zaposlenih, torej tožnice in dveh zaposlenih prič - stevardes lahko ustvarilo pravilno sliko, kako je potekala prodaja brezcarinskih izdelkov, zlasti cigaret. V zvezi s tem sodišče verjame le izpovedbi G.G., da je bil s tem seznanjen šele v obravnavanem primeru februarja 2012, kljub temu, da je izpovedal, da se je o tem v podjetju že govorilo in da so do njega prišle govorice. Priča G.G. je bila zaposlena le dve leti oziroma 23 mesecev, zato ne more biti merodajna za presojo ustaljenosti prakse. Nasprotno pa sta stevardesi B.B. in C.C. zaposleni že več kot 20 let, brez interesa za izid postopka. Nekritično je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi H.H., ki je prav tako predstavnik tožene stranke in ki je zanikal ustaljenost takšne prakse. Sodišče po eni strani ugotovi, da je šlo za ustaljeno prakso, po drugi pa, da temu ni bilo tako. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izpovedala, da so I. prodaje lahko vršile le vodje kabinskega osebja. Tožnica tega ni izpovedala in tudi sicer ne drži, saj so prodajo vršili vsi člani kabinskega osebja, vodja kabinskega osebja pa je bila edina zadolžena za oddajo denarja od prodaje. V zvezi z očitkom provizije oziroma, da je tožnica prejemala provizijo, navaja, da gre za 7 % znesek, kar znaša 85,75 EUR bruto, iz česar je bila tožnica dolžna plačati še obračunske napake, odtujene artikle in sploh vse, ki se ne ujema s stanjem na obračunskem listu. Pogosto so to zneski, ki presegajo zaslužen znesek provizije. To ni primerljivo z neto zneskom v višini nekaj 100,00 EUR mesečno, ki jih je delavka J.J. pridobila z navajanjem nepravilnih podatkov o kraju, od koder se vozi na delo, s čimer je dolgotrajno in namerno finančno oškodovala družbo. Izpoved priče G.G. je neverodostojna tudi v delu, ko se spušča v oceno usposobljenosti tožnice za delo, saj tožničinega dela sploh ne pozna. Tudi H.H. je vedel za številne pohvale, ki jih je tožnica prejela. Kot vodja operative je bil seznanjen z vsem in sicer, kateri člani kabinskega osebja veljajo za najboljše, kateri za najslabše in kdo so povprečni. Tožena stranka uporablja dvojna merila glede obravnavanja in sankcioniranja zaposlenih v primeru kršitev. Tožnica je bila tudi diskriminatorno obravnavana, saj je 16. 2. 2012 tudi delavka K.K. prečkala mejo na službenem prehodu, kjer zaposleni vedno prečkajo mejo, torej ne uporabljajo istega izhoda kot potniki, z večjo količino cigaret. Tudi ona je morala plačati globo, pa ji tožena stranka ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Prav tako niso prepričljivi razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da ni mogoče preizkusiti zaključka, da tožnica ne bi mogla nadaljevati dela do izteka odpovednega roka. Zaključek o izgubi zaupanja delodajalca in domnevna materialna škoda v višini nekaj sto evrov obstoja tega pogoja ne potrjuje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno pa je ugotovilo dejansko stanje in materialno pravo.

Tožena stranka je dne 15. 3. 2012 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Iz odpovedi izhaja, da je tožnica dne 12. 2. 2012 beležila prodajo v skupni vrednosti 192,00 EUR enajst škatel „štek“ cigaret, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja kršitev medsebojnih pogodbenih obveznosti in grob carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 štek cigaret Ž. (voziček iz rezerve). Dne 16. 2. 2012 pa je tožnica po opravljeni delovni obveznosti na letu L. - M. posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikov in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Tožena stranka je štela ravnanje delavke 12. 2. 2012 in 16. 2. 2012 za hudo naklepno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in grobo zlorabo položaja vodje kabinskega osebja v posadki za sklepanje poslov in prehod državne meje preko službenega prehoda z namenom izogniti se plačilu carinskih dajatev.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZDR).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 66/2012 z dne 6. 2. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je štelo, da so kršitve tožnici dokazane, tako glede kršitve 12. 2. 2012 kot tudi 16. 2. 2012. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 640/2013 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je zavzelo stališče, da dejstvo, da je bil G.G. zaposlen pri toženi stranki kot predsednik uprave le 2 leti ne pomeni, da ni bil pristojen ukrepati v primeru, če je seznanjen s kršitvami delovne obveznosti zaposlenih. Zato predsednik uprave ni bil dolžan ugotavljati ustaljenosti prakse pri toženi stranki, saj v kolikor je ugotovil, da tožnica svojih nalog ni opravljala v skladu z navodili in izdanimi priporočili tožene stranke, je bil kot predsednik uprave dolžan ukrepati. Prav tako je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničin očitek, da jo je tožena stranka obravnavala diskriminatorno, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedala le njej, ne pa tudi drugim delavcem, ki so kršili navodila tožene stranke. Pojasnilo je, da ravnanja drugih delavcev ne razbremenijo tožnice odgovornosti za očitane kršitve.

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo ter s sklepom opr. št. VIII Ips 20/2014 z dne 22. 4. 2014, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo „ostale dokazne predloge“, pri tem pa ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pa sodišče ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Ob takšni obrazložitvi iz zavrnitve substanciranega dokaznega predloga za zaslišanje A.A. je Vrhovno sodišče RS štelo, da tožnica utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oz. kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj lahko sodišče izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo pa mora biti po stališču vrhovnega sodišča razvidno bodisi iz obrazložitve sklepov o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 87. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oz. očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Vrhovno sodišče RS je navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagani dokaz, bodisi njegovo neizvedbo ustrezno obrazložiti.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotek Vrhovnega sodišča RS ter pričo A.A. zaslišalo, pri čemer pa je tudi zavzelo pravilno stališče, da priče ne zasliši glede dejstev, ki jih je tožnica navedla šele v novem sojenju, torej da bi priča izpovedala glede tega, da je vodstvo tožene stranke takšno prodajo dovoljevalo oziroma jo je toleriralo, saj je bila tožnica glede tega prekludirana v smislu določbe 286. člena ZPP.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka kršila postopek podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, ker naj ne bi bila podana identiteta med očitki kršitev v vabilu delavki na zagovor ter med očitki kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da iz obdolžitve oziroma pisnega vabila na zagovor (A1) izhaja, da je tožnica dne 12. 2. 2012 pred vzletom letala ... za relacijo M.-N. in vstopom potnikom odplombirala dva ... vozička z artikli I. ter iz njih vzela vse „šteke“ cigaret Ž. in Ž.1, ki so bile namenjene prodaji potnikov na letalih O. ob pogojih prostocarinske prodaje ter napisala račune ... z datumom prodaje 12. 2. 2012 let ... za skupno 56 „štek“ cigaret po ceni 17,50 EUR za posamezno „šteko“. O navedeni prodaji je obvestila pogodbenega partnerja P. d.o.o., mu posredovala izdane račune, čeprav cigarete potnikom niso bile prodane, ker potniki na letalo sploh niso vstopili, saj je bil let odpovedan, delavka pa je cigarete prevzela sama, državno mejo pa prestopila na službenem prehodu, čeprav zanjo oprostitev plačila voznih terjatev v skladu s carinskimi predpisi ni veljala in bi morala državno mejo prestopiti na kontrolni točki, kjer carinski organi opravljajo carinski nadzor. Drugi očitek iz obdolžitve pa je bil, da je dne 16. 6. 2012 v svoji prtljagi, po opravljeni delovni obveznosti na letu M.-L., posedovala večje število cigaret, prodajo pa je beležila kot prodajo potnikom, ter državno mejo prestopila na službenem prehodu in se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Očitek v izredni odpovedi je vsebinsko identičen tistemu iz obdolžitve, zato tožnica neutemeljeno prikazuje, da ne gre za izkazano kršitev oz. da se ni mogla braniti zaradi domnevnega neobstoja dokazov glede druge kršitve.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je tožnica dne 12. 2. 2012, na letu ... na relaciji M.-N. prodala 11 „štek“ cigaret v skupni vrednosti 192,00 EUR, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja grob carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 „štek“ cigaret Ž. (voziček iz rezerve). Dne 16. 2. 2012 pa je tožnica v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu L.-M. posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikov in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je tožnica s tem ravnanjem naklepno huje kršila delovne obveze in sicer IX. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2004, pravila E., ki urejajo prodajo blaga v pogojih prostocarinske prodaje potnikom po ceni, v kateri ni vključena carina, takse in davki in pravila R., s katerim so opredeljene zadolžitve kabinskega osebja, kar vse predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter kršitev 32. in 35. člena ZDR. Prav tako ima tožena stranka stranka kršitev carinskih predpisov opredeljeno kot hudo kršitev delovnih obveznosti (D., Part A, ...). Obdolžitev in izredna odpoved torej pokrivata isti kršitvi, isti historični dogodek, zato očitki, da ni podane identitete med obdolžitvijo in izredno odpovedjo, niso utemeljeni. Še posebej to velja glede prestopa meje dne 16. 2. 2012 in navedb tožnice, da se ni mogla braniti, ker je obdolžitev temeljila izključno na govoricah, brez da bi v zvezi z očitki razpolagala s kakršnimkoli dokazom. Tožena stranka je dokazala, da je tožnica 16. 2. 2012 storila carinski prekršek, kar tudi tožnica sama priznava, ter s svojim ravnanjem tudi kršila pogodbene pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je namreč storila carinski prekršek, kar izhaja iz odločbe z dne 23. 2. 2012 (B11). Gre za kršitev 16. točke prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju predpisov Evropske skupnosti (Ur. l. RS, št. 20/04 s spremembami; ZICPES), zaradi katerega je bila tožnici izrečena denarna globa v znesku 497,28 EUR. Iz odločbe o prekršku izhaja, da je tožnica pripotovala z letalom tožene stranke S. iz L. in ob 6.31 uri prispela na kontrolno točko za delovno osebje mejnega prehoda Š. kot stevardesa, kjer se izvaja kontrola prtljage. Pri tožnici je bilo najdeno 2800 kosov cigaret, 14 „štek“ različnih znamk, v skupni vrednosti 245,00 EUR, kar je bilo tožnici tudi zaseženo. Po 16. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES se posameznika, ki stori carinski prekršek po 16. alineji tega odstavka, in sicer tistega, ki ne odloži ali ne odda carinske deklaracije za blago ali je ne vloži ali ne odda za vse blago, ki bi bilo predmet enega od carinskih postopkov iz 16. točke 4. člena carinskega zakonika, če gre za blago komercialnega značaja ali za blago, za katerega so predpisane prepovedi ali omejitve pri uvozu in izvozu, kaznuje z globo od 300,00 do 1.200,00 EUR. Uredba sveta EGS št. 918/83 z dne 28. 3. 1983 o sistemu oprostitev carin v skupnosti v 65. členu določa, da se blago v osebni prtljagi potnikov, ki prihajajo iz tretje države lahko uvozi brez uvoznih dajatev, če je takšen uvoz oproščen DDV-ja v skladu z določbami nacionalne zakonodaje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano vrednost in trošarin na uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz tretjih držav (Ur. l. RS, št. 112/08) v 3. členu določa, da je blago uvoženo v osebni prtljagi potnikov oproščeno plačila DDV in trošarin pod pogojem, da ne presega mejnih vrednosti ali količin, določenih s tem pravilnikom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila splošna količinska omejitev po 5. členu pravilnika za blago 200 cigaret, to je 1 „šteka“ za potnike, za letalsko osebje pa je v 6. členu določena meja 25 cigaret, ki je oproščena plačila DDV-ja in trošarin. Tožnica je torej za kar 10-krat presegla dovoljeno količino, ki jo je dopustno vnesti v pogojih, ko se carina ne plača. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta obe kršitvi tožnici dokazani ter da so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 11. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 110. člena ZDR. Pravila R. namreč natančno določajo zadolžitev vodje kabinskega osebja pred vzletom letala ter pravila E. v IX. poglavju določajo, da ko je letalo na tleh, ni dovoljena prodaja artiklov. Tožena stranka je seznanila kabinsko osebje z obvestilom R.. R. ...z dne 27. 3. 2008, iz katerega izhaja, da lahko na letališču prestopajo državno mejo na službenem prehodu ali na rednem mejnem prihodu ter da posadka prevoznih sredstev, ki se uporabljajo v prevozu med tretjimi državami in evropsko skupnostjo lahko uveljavlja oprostitev plačila uvoznih dajatev za blago v njihovi osebni prtljagi do skupne vrednosti 20,00 EUR oziroma za blago navedeno v 12. členu Pravilnika o uveljavljanju pravice do oprostitev uvoznih dajatev. Seznanjeni so bili tudi, da kadar posadka ne more uveljavljati pravice do oprostitve plačila dajatev v skladu s carinskimi predpisi, zanjo dovoljenje ob prestopu državne meje na območju službenega prihoda ne velja. V tem primeru mora prestopiti državno mejo na kontrolni točki, kjer carinski organi redno opravljajo carinski nadzor (B4). Enako izhaja tudi iz internega obvestila tožene stranke izdanega istega dne (B5). Tožena stranka je vsebinsko enako storila tudi z obvestilom R ... z dne 22. 10. 2009, v katerem je vse člane posadk opozorila na dolžnosti spoštovanja carinskih predpisov in da so člani posadke dolžni prijaviti vso blago, za katero je predpisana carina in so sami odgovorni za plačilo carinskih dajatev.

Tožnica je dne 16. 2. 2012, v svoji prtljagi, po opravljeni delovni obveznosti na letu L.-M., posedovala večje število cigaret in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem poskušala izogniti plačilu uvoznih dajatev in je s tem storila ne samo carinski prekršek, ampak je tudi kršila IX. člen pogodbe o zaposlitvi zato je tožena stranka njeno ravnanje pravilno obravnavala kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. S tem je kršila IX. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je dolžna vestno, strokovno, pravočasno in dosledno opravljati svoje delo in upoštevati delodajalčeva navodila. Prav tako ZDR v 31. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu v 32. členu ZDR pa določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter v 35. členu določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Citirana pravila so povsem jasna in nedvoumna. Sklicevanje tožnice na to, da je bila obveščena z obvestilom že pred leti ter v veliki količini teh obvestil si ni mogla vse zapomniti, pa ni utemeljeno. Tožena stranka je z obvestilom tožnico še posebej opozorila na dolžnost spoštovanja carinskih predpisov. Ker delavci tožene stranke vsakodnevno prestopajo carinska območja ter imajo s tem večjo možnost kršenja carinskih predpisov, bi morala biti tožnica še toliko bolj pozorna na to, da ne krši carinskih predpisov oziroma da ne zlorablja svojega položaja pri toženi stranki, ki ji je omogočal izhode na službenih izhodih, kjer ni bilo carinske kontrole.

Na dolžnost spoštovanja carinskih predpisov je vse člane posadke opozarjala tudi v priročniku za ravnanje D. v poglavju ... in ... (B4 in B17), ki določa, da so vsi člani posadke dolžni opraviti lokalno carinsko kontrolo, kontrolo za vstop v državo, pregled vnosa in iznosa valut itd., kot je to predpisano. Vsaka oseba mora spoštovati lokalne carinske in druge posebne predpise za vstop v državo, ki so za člane posadk včasih celo strožji kot za potnike. Člani posadke morajo prijaviti vse blago, za katero je predpisana carina in so sami odgovorni za plačilo carinskih dajatev. Enako velja tudi za omejitve glede vnosa in iznosa valut ..., jasno pa se je treba zavedati, da nespoštovanje carinskih predpisov predstavlja resno kršitev pravil družbe in tudi zakonov in predpisov. Določeno je bilo, da vsakdo, za katerega bo ugotovljeno, da tihotapi blago ali namerno krši predpise o vnosu in iznosu valut ali druge države lahko računa, da bo družba zoper takšno osebo uvedla ostre disciplinske ukrepe ... Tožnica zmoto meni, da bi ji tožena stranka zaradi kršitve D. lahko izrekla disciplinski ukrep, ne pa tudi izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Takšno sklepanje bi bilo utemeljeno, če bi le D. določal tožničine obveznosti iz delovnega razmerja. Ker pa je zgoraj pojasnjeno, da tožnica ni ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer ni upoštevala jasnih navodil tožene stranke, ki so ji bile posredovane v slovenščini, kršitev pogodbenih obveznosti utemeljuje podajo odpovedi v skladu z ZDR in ne zgolj disciplinski ukrep.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo očitke tožnice, da ni vedela, da se prodaja vrši le v zraku. To izhaja iz E. in sicer iz točke št. ... za letalo T., iz E. Točka ... za U. in točke ... za V.. Med opravili, ki se izvedejo pred prihodom potnikov na letalo, je le sprejem Z. in podpis prevzema, med opravili, ki se izvedejo med letom oziroma po pristanku pa je navedena oddaja obračuna v operativni servis. Iz E. (priloga B6) tudi jasno izhaja, da med tem, ko je letalo na tleh, artiklov ni dovoljeno prodajati. Iz 9. poglavja E. izhaja, da gre pri brezcarinski prodaji I. za prodajo blaga v pogojih prostocarinske prodaje namenjene potnikom po ceni, v kateri ni vključena carina, taksa in razni davki. Da je prostocarinska prodaja namenjena le potnikom izhaja tudi iz ... R. (B10) kjer so točno določene dolžnosti vsakega člana posadke. E. in R. sta v slovenščini, zato je povsem jasno, da se tožnica ne more sklicevati na nepoznavanje teh predpisov. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi iz samega opisa jasno, da gre za prodajo potnikom, tožnica pa je s svojim ravnanjem dejansko onemogočila, da bi potniki sploh lahko kupili cigarete, čeprav je brezcarinska prodaja namenjena le potnikom. Tudi iz določbe Pravilnika o prodaji izhaja, da je možno prodajati izdelke le med letom. Zato je tožnica s tem, ko je že pred letom dejansko prodala cigarete osebam, ki zato sploh niso bile upravičene, tudi s tem kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve, ki jih očita delodajalec oz. tožena stranka ne predstavljajo zgolj kršitev določb D. ... A, temveč tudi Uredbe EGS št. 918/83 Carinskega zakonika ter drugih obvestil tožene stranke, ki so objavljeni in na voljo v slovenščini. Ker je bila tožnica na dolžnost spoštovanja carinskih predpisov in tudi načina prodaje izdelkov v režimu brezcarinske prodaje opozorjena tudi v slovenščini, in ne samo v angleščini v D., tudi niso utemeljeni obširni pritožbeni očitki, da tožena stranka ni upoštevala ZSJR ter da ni mogoče šteti, da bi tožnica lahko kršila neobstoječ predpis, torej predpis, ki ni bil v slovenščini.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo očitke tožnice, da je tožena stranka ne bi smela sankcionirati, ker je to storila že Carinska uprava RS z izrekom globe. V okviru svojih nalog je tožnica odgovorna za izpolnjevanje carinskih predpisov in preverjanje strokovnega znanja kabinskega osebja in se tožnica ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje carinskih predpisov in njihovih sprememb. Zmotno je tudi pritožbeno navajanje, da bi sodišče moralo oceniti krivdo glede nepoznavanja predpisov, saj gre za vodjo kabinskega osebja, za katero je to še bolj pomembno in je tudi tožnica po delovni zadolžitvi dolžna tudi druge seznaniti oz. jih poučiti o carinskih predpisih. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila tožnica zadolžena tudi za preverjanje znanja drugih članov kabinskega osebja, zato se je od nje pričakovalo. da ravna z večjo skrbnostjo. Kršitev z dne 16. 2. 2012 predstavlja carinski prekršek, hkrati pa tudi kršitev IX. člena pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica s strani carinskega organa obravnavana zaradi carinskega prekrška, v ničemer ne vpliva na pravico tožene stranke, da ji je zaradi istega historičnega dogodka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je štela, da tožničino ravnanje pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Priče G.G. ter vodji kabinskega osebja B.B. in C.C. so bile zaslišane v zvezi s prakso kupovanja cigaret za zaposlene, ki naj bi bila ustaljena in naj bi jo vodstvo tožene stranke dovoljevalo oziroma toleriralo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi utemeljeno upoštevalo izpoved priče H.H., ki je zanikal, da bi pri toženi stranki obstajala ustaljena praksa kupovanja cigaret iz prostocarinske prodaje. Priča B.B. je pojasnila, da je bila to praksa, vendar se o njej ni govorilo. Priča C.C. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi izpovedala, da ne ve, koliko stevardes je na tak način prodajalo cigarete. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se je prodaja dogajala, vendar pa vodstvo o tem ni bilo seznanjeno. Šlo je za relativno novo vodstvo, ker je bil G.G. zaposlen pri toženi stranki šele 23 mesecev oziroma dve leti. Zato je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da vodstvo takšne prakse ni dopuščalo ter jo je takoj sankcioniralo, ko je bilo o tem seznanjeno. To dokazuje tudi dejstvo, da je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tudi delavki tožene stranke A.A., kateri so tudi 16. 2. 2012 zasegli deset „štek“ cigaret. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo izpoved H.H., da takšne nedovoljene prakse niso izvajale vse stevardese, saj je bilo po dogodku opravljeno preverjene prodaje izdelkov brez carinske prodaje potnikov na letih, ki so bili odpovedani in pri tem ni bila izvršena brezcarinska prodaja. To je bilo ugotovljeno pri vseh odpovedanih letih. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je podjetje P. d.o.o. toženi stranki zaračunalo še 20 % DDV v znesku 808,50 EUR, saj niso bili podani pogoji za prodajo brez DDV.

Pravilna je tudi ugotovitev, da ravnanje tožnice predstavlja tako kršitev, na podlagi katere je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje ter na podlagi upoštevanja vseh okoliščin pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka v smislu določbe drugega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo naravo in težo očitanih kršitev, kot tudi odnos med pogodbenima strankama, predvsem pa, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožničino delo na delovnem mestu kabinskega osebja v posadki, za katero je imela sklenjeno delovno razmerje. Tožnica je z zlorabo svojega delovnega mesta sebi in tretjim osebam zagotavljala oziroma poizkušala zagotoviti materialno korist z izogibanjem plačila zakonsko predpisanih dajatev ter s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. O tem je bila seznanjena tudi javnost, poseženo pa je bilo tudi v ugled tožene stranke. Tudi račun podjetja P. d.o.o. zaradi kršitev brezcarinske prodaje pomeni materialno škodo tožene stranke, kar vse utemeljuje sklepanje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Neutemeljen je tudi očitek, da se tožnica ni okoristila oziroma da je s tem le naredila uslugo ostalim zaposlenim. To na izgubo zaupanja tožene stranke ne vpliva in zaradi tega ni mogoče šteti, da pogoji za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu niso podani.

Tožnica tudi zmotno meni, da določba D. daje podlago le za disciplinsko sankcioniranje, ne pa tudi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 11. 2004 (A5) je tožnica odgovorna za izpolnjevanje carinskih predpisov in preverjanje strokovnega znanja kabinskega osebja. Odgovorna je bila za prihodke v okviru prodajanja in obračunavanja „duty free“ blaga za postrežbo potnikov, informiranje potnikov o varnostnih predpisih ter zagotovitvi vse standardne varnosti v okviru priročnikov D., E., R., …. To izhaja tudi iz predloženega opisa njenega delovnega mesta (B1), ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse obrazloženo je bila tožnici pravilno in zakonito podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično pa utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, reparacijo in reintegracijo. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).