Jedro

Upoštevaje določbo 425. člena ZOR se solidarnost upnikov ne domneva, zato lahko tožnica zahteva, da tožena stranka tudi njej izpolni pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. S predlagano začasno odredbo je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka v roku 3 dni odpre in omogoči vstop v lokal L1 z zimskim vrtom oznake L1A v poslovno trgovskem centru , v pritličju objekta B, zgrajenega na parc. št. 213/7 in 448 k.o. , sicer bo tožeča stranka to storila sama v prisotnosti sodnega izvršitelja ali na stroške tožene stranke to zaupala nekomu drugemu.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da se je toženka kot prodajalka v 1. odstavku 9. člena prodajne pogodbe zavezala, da bo tožnici (kupcu) izročila lokal z zimskim vrtom in skladiščem v mesecu juliju 1998. Res je poleg tožnice kupec in solastnik lokala še L. H., vendar dejstvo, da je toženka svojo obveznost do njega izpolnila, ne pomeni, da jo je izpolnila tudi do tožnice. Tožnica ni nikogar pooblastila za prevzem lokala. Ne gre le za eno obveznost, kot zmotno ugotavlja sodišče, toženka ima do vsakega pogodbenika in solastnika lokala obveznost izpolniti pogodbo. Tega se je očitno zavedala tudi sama toženka, saj je k prevzemu lokala pozvala oba kupca dne 23.9.1999, tožnico pa nato še posebej dne 5.10.1998. Tožeča stranka meni, da je terjatev nedvomno izkazana in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi 1. odstavka 9. člena prodajne pogodbe št. 10/98 s tem, ko je izročila ključe poslovnega prostora enemu od kupcev L. H., zato iste obveznosti ne more izpolniti še enkrat tožnici. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja terjatve in s tem pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka v tožbi ter listinski dokazi, ki jih prilaga, namreč narekujejo, da se pri presoji verjetnosti terjatve tožeče stranke v konkretni zadevi upoštevajo določbe členov 425 - 434 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo vsebino solidarnosti upnikov, predvsem pa določba 2. odstavka 435. člena ZOR. Ta določa v primeru, kadar je pri nedeljivi obveznosti več upnikov, med katerimi ni niti s pogodbo dogovorjena, niti z zakonom določena solidarnost, da sme posamezen upnik le tedaj zahtevati, naj jo dolžnik izpolni njemu, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev; sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču. Pravilno je sicer stališče prvostopnega sodišča, da ima glede obveznosti izročitve lokala po določbi 9. člena prodajne pogodbe št. 10/98 z dne 3.2.1998 tožnica kot kupovalka skupaj z drugim kupcem L. H. položaj upnika, tožena stranka pa dolžnika. Vendar, kot izhaja iz pogodbenih določil, je predmet pogodbe nedeljiv, s pogodbo ni dogovorjena solidarnost obeh upnikov, niti ni ta z zakonom določena. Upoštevaje določbo 425. člena ZOR se solidarnost upnikov ne domneva, zato lahko tožnica zahteva, da tožena stranka tudi njej izpolni pogodbene obveznosti.

Po presoji pritožbenega sodišča listinski dokazi kažejo na pravilnost trditve tožeče stranke, da je njena terjatev verjetno izkazana, s tem pa je upravičen pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Kljub temu pritožbeno sodišče ne more slediti predlogu tožeče stranke o spremembi izpodbijanega sklepa, ker v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je podana tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zato je pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ) ter zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje ugotovi še preostala dejstva in ponovno odloči o utemeljenosti predlagane začasne odredbe.