Jedro

Upoštevajoč način določanja višine plačila pri podjemnih pogodbah (1. in 2. odst. 642. čl. OZ) mora sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, za takšno odločitev navesti pravno podlago (obstoj obveznega akta, pogodbenega dogovora oziroma ustreznosti vtoževane cene glede na vrednost opravljenega dela, za tak posel običajno potrebni čas ter običajno plačilo za to vrsto dela). Trditveneno breme glede dejanskih okoliščin, ki omogočajo zaključek o kateri izmed pravnih podlag določitve višine plačila, nosi tožnik.

Materialno procesno vodstvo je v postopkih majhne vrednosti izključeno oziroma ne more biti uspešno, saj se dejstva in dokazi, navedeni po izteku rokov iz 452. čl. ZPP v zvezi s 451. čl. ZPP, ne upoštevajo (453. čl. ZPP).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki I 2005/00462 z dne 4. 7. 2005 se tudi v preostalem delu 1. tč. izreka in v 3. tč. izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek v enakem obsegu zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 573,90 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 157,04 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča I 2005/00462 z dne 4. 7. 2005, in sicer delno v njegovi 1. tč. izreka za glavnico v znesku 206,81 EUR, v njegovi 3. tč. izreka pa za celotne stroške izvršilnega postopka v znesku 75,66 EUR (oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o stroških pravdnega postopka.

(2) Zoper obsodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (očitno spremeni) tako, da sklep o izvršbi razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do računov št. 143-2004 in št. 144-2004 z dne 8. 12. 2004, ki sta sicer povzeta v dokazni sklep, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Če bi to storilo, bi nedvomno ugotovilo, da je tožeča stranka, čeprav je popravila oba (enaka) blatnika v celoti, popravljeno površino enega in drugega blatnika v računu navedla različno. Nadalje opozarja na protispisnost tistega dela sodbe, ki se nanaša na popravilo zadnjih desnih vrat pod letvijo, saj tega dela toženčev seznam popravil (B 1) ne vsebuje, kot je zmotno navedlo sodišče prve stopnje. Da tožnik ni upravičen do zahtevanega plačila, je razvidno že iz samih ugotovitev sodišča prve stopnje - tožnik je tožencu sprva zaračunal le dejansko opravljeno delo (32.000,00 SIT oziroma 133,53 EUR) in ker se toženec s tem ni strinjal, mu je nato izstavil račun v vtoževani višini (67.560,00 SIT oziroma 281,92 EUR). Čemu je tako ravnal, tožnik ni pojasnil; sodišče mu je prisodilo 206,81 EUR (odštelo je le neutemeljeno zahtevan strošek poliranja in čiščenja vozila v znesku 75,11 EUR), nasprotja med zneskoma pa ni obrazložilo. Pritožnik vidi nasprotje tudi med razlogi, da sta se stranki ob prvem pogovoru menili o odpravi vseh poškodb na vozilu, in razlogi, da se takrat še nista dokončno dogovorili o predmetu naročila. Meni, da sodišče ni pojasnilo, čemu ni verjelo priči S. K.. V nadaljevanju pritožbe oporeka verodostojnosti tožnika, kar bi pokazal tudi predlagani dokaz s potrdilom o nakazilu (tožnik je povedal, da je dobil denar zavarovalnice v roke in ne na račun), a ga sodišče brez obrazložitve ni izvedlo. Končno opozarja, da tožnik ni nikdar zatrjeval ali dokazal, da bi obstajal kakšen dogovor o ceni. Tak položaj pa se mu zdi neživljenjski, saj toženec ob odsotnosti dogovora o brezplačni opravi del (takšnega dogovora po oceni sodišča ni uspel dokazati) tožniku gotovo ne bi naročil del, ne da bi ga zanimala cena, ki da je tudi bistven element pogodbe. Izpodbijana sodba pojasnjuje zgolj dejstvo, da ni prišlo do dogovora o brezplačni opravi del, ne ukvarja pa se s podlago, ki utemeljuje vtoževano višino plačila (642. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Izrecno napada še stroškovno odločitev, saj mu sodišče ni priznalo priglašenih stroškov sodnih taks za prejšnjo pritožbo, s katero je dosegel razveljavitev prejšnje sodbe sodišča prve stopnje v tej zadevi.

(3) Na pritožbo tožnik ni odgovoril. (4) Pritožba je utemeljena.

(5) V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je možno končno odločbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec naročil tožniku odplačno popravilo poškodb na avtomobilu. Pravilen je torej sklep, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo (619. čl. OZ). Kljub temu da je ta odplačna, določitev višine plačila (oziroma meril za določitev višine plačila) ni njena nujna sestavina. Upoštevajoč način določanja višine plačila pri podjemnih pogodbah (1. in 2. odst. 642. čl. OZ), mora sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, za takšno odločitev navesti pravno podlago. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo (primerjaj sklep VS RS III Ips 72/94 z dne 23. 3. 1995). Ta napaka pa ni vodila tudi v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar bi (tudi v sporu majhne vrednosti) terjalo vrnitev zadeve v novo sojenje (2. odst. 458. čl. ZPP). Tožnik namreč ni zatrjeval (ne v predlogu za izvršbo ne v pripravljalni vlogi, s katero je odgovoril na ugovor dolžnika) zadostnih dejanskih okoliščin, ki bi omogočale zaključek o kateri izmed pravnih podlag določitve sporne višine cene njegovih storitev (obstoj obveznega akta, pogodbenega dogovora oziroma ustreznosti vtoževane cene glede na vrednost opravljenega dela, za tak posel običajno potrebni čas ter običajno plačilo za to vrsto dela). Trditveno in dokazno breme v zvezi s temi podatki je na strani tožnika. Njegov zahtevek je torej v posledici manjkajočih trditev nesklepčen, na kar ga sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opozoriti, takšen tožbeni zahtevek pa je tudi neutemeljen. Materialno procesno vodstvo je namreč v postopkih v sporih majhne vrednosti izključeno oziroma ne more biti uspešno, saj se dejstva in dokazi, navedeni po izteku rokov iz 452. čl. ZPP v zvezi s 451. čl. ZPP, ne upoštevajo (453. čl. ZPP; primerjaj sodbo VSL II Cp 12/2008 z dne 18. 6. 2008). Glede na vse navedeno je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeniti in tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrniti (5. alineja 358. čl. ZPP). Posledično se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do drugih pritožbenih očitkov.

(6) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada tožencu 745 točk, kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 341,95 EUR, skupaj s kilometrino (27 EUR) pa 368,95 EUR; povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV ti stroški znašajo 451,59 EUR. K njim je potrebno prišteti še takso za odgovor na tožbo (23,78) in takso za prejšnjo pritožbo z dne 13. 5. 2008 (98,52 EUR). Skupaj je tako pritožbeno sodišče tožencu priznalo 573,89 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Od teh stroškov je toženec zahteval tudi zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (8 dni). Tožencu gredo tudi stroški s pritožbo, ki znašajo (125 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialni stroški in taksa za pritožbo) 157,04 EUR, prav tako z zamudno posledico.