Jedro

Pri presoji zahtevka tožene stranke za povrnitev stroškov je odločilno, ali je tožeča stranka predlog za izvršbo delno umaknila takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek in ali je morebiten kasnejši umik toženi stranki povzročil stroške, ki jih je mogoče pripisati takšnemu ravnanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 58,54 EUR stroškov postopka v roku 8 -ih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne.

II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 23,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 - ih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke, ki so ji nastali z ugovorom, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da se je tožena stranka s tožečo stranko tistega dne, ko je bil vložen predlog za izvršbo, sporazumela, da ji najprej plača glavnico, z enomesečnim zamikom pa še obresti, ki so znašale skupaj 60,00 EUR in so predstavljale sorazmerno majhen del terjatve tožeče stranke. Kljub temu, da je tožena stranka 01. 12. 2009 na račun terjatve tožeče stranke plačala znesek 1.929,98 EUR, tožeča stranka ni ustrezno skrčila svojega predloga za izvršbo oziroma delno umaknila predloga, kar je imelo za posledico, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi, tožena stranka pa je posledično morala vložiti ugovor. V kolikor bi tožeča stranka pravilno ravnala, toženi stranki ne bi bilo potrebno vlagati ugovora, temveč bi sklep o izvršbi postal pravnomočen in bi tožena stranka ostali del obveznosti poravnala v paricijskem roku. Tožena stranka je upravičena najmanj do sorazmernega dela povrnitve stroškov ugovora.

(3.) Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila, vendar po poteku 8 - dnevnega roka. Pritožbeno sodišče zato odgovora na pritožbo, upoštevajoč pri tem 344., 366. in 458. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni upoštevalo.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka 30. 11. 2009 vložila predlog za izvršbo, s katerim je zahtevala plačilo glavnice v višini 1.925,78 EUR s pripadki; tožena stranka 01. 12. 2009 tožeči stranki delno poravnala dolg, saj je plačala znesek 1.929,98 EUR; sodišče v izvršilnem postopku 23. 12. 2009 izdalo sklep o izvršbi s katerim je v celoti ugodilo predlogu za izvršbo, torej dovolilo izvršbo tudi za že plačani del terjatve; tožena stranka 07. 01. 2010 vložila ugovor v katerem je navedla, da je v celoti poravnala glavnico v višini 1.929,98 EUR, glede preostale terjatve pa se je s tožečo stranko dogovorila za odlog plačila; tožeča stranka 11. 02. 2010 predlog za izvršbo delno umaknila in sicer tako, da je s plačanim zneskom poračunala najprej natekle zamudne obresti od zapadlosti glavnice do dneva delnega plačila ter del glavnice in vztrajala še pri izterjavi preostale glavnice v višini 126,54 EUR, plačilu izvršilnih stroškov ter ostalih pripadkov; izvršilno sodišče 24. 03. 2010 izdalo sklep s katerim je ugovoru tožene stranke ugodilo tako, da je za plačani del terjatve izvršilni postopek ustavilo, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in zadevo odstopilo v odločanje pravdnemu oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani;

19. 04. 2010 tožeča stranka predlog za izvršbo v celoti umaknila; sodišče 15. 06. 2010, že v okviru pravdnega postopka, odločilo, da se umik tožbe vzame na znanje in se posledično sklep o izvršbi razveljavi še v preostalem delu ter predlog zavrne; tožena stranka 29. 06. 2010 zahtevala povračilo stroškov.

(6.) Pritožbeno sodišče, glede na zgoraj povzet potek postopka, uvodoma ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka povračilo stroškov pravočasno zahtevala, pravilen. Ne glede na to, da je že izvršilno sodišče postopek delno ustavilo in sicer za plačani znesek 1.929,98 EUR, je bila odločitev o stroških celotnega postopka, kar vključuje tako stroške tožeče kot tožene stranke, prepuščena odločitvi v pravdnem postopku. Ker je bil le-ta zaradi umika tožbe končan izven glavne obravnave, je tožena stranka z vlogo, ki je bila vložena v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje, pravočasno zahtevala povračilo stroškov, ki so ji nastali v izvršilnem postopku z ugovorom, torej tudi tistih, ki se nanašajo na znesek 1.929,98 EUR in za katerega je postopek ustavilo že izvršilno sodišče. (7.) Po 158. členu ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Po 1. odstavku 156. člena ZPP pa mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

(8.) V konkretni zadevi je tako, glede na citirana določila, odločilno, ali je tožeča stranka tožbo (oziroma v konkretnem primeru predlog za izvršbo) delno umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek in ali je morebiten kasnejši umik toženi stranki povzročil stroške, ki jih je mogoče pripisati takšnemu ravnanju.

(9.) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša s pritožnico, da delni umik predloga za izvršbo, ki ga je tožeča stranka sodišču poslala 11. 02. 2010, pri čemer je bilo delno plačilo izvršeno 01. 12. 2009, ni takoj sledil izpolnitvi. Vendar pa takšna „zamuda“ z delnim umikom tožene stranke še ne upravičuje do povračila celotnih stroškov za ugovor, ampak zgolj do povračila tistih stroškov, ki ji sicer, če bi tožeča stranka ustrezno ravnala, ne bi nastali. Ker tožena stranka ugovora v izvršilnem postopku ni vložila le za plačani del dolga (to je za znesek 1929,98 EUR), ampak je ugovarjala terjatvi tožeče stranke tudi v preostalem delu (s trditvijo, da je bil med njima dosežen dogovor o odlogu plačila), tako ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da toženka v primeru, da bi tožeča stranka predlog za izvršbo pravočasno (delno) umaknila, ugovora sploh ne bi vložila, ker to ne bi bilo potrebno. Stroški z ugovorom bi ji glede na navedeno v vsakem primeru nastali, bi pa bili nižji in sicer za 58,54 EUR. Toženi stranki bi tako nastal strošek za sestavo ugovora po tarifni št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi v višini 10,20 EUR namesto 52,02 EUR, nižji bi bil posledično tudi DDV in sicer 2,04 EUR namesto 10,40 EUR ter priglašeni pavšal po tarifni št. 6002, ki znaša 20% nagrade, vendar največ 20,00 EUR. Taksa za vloženi ugovor bi bila v vsakem primeru enaka, tožena stranka pa ne v eni, ne v drugi situaciji ne bi bila upravičena do povračila nagrade za posel po tarifni št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi, saj se ta tarifna št. nanaša na izvensodne storitve. Dejanski stroški za vloženi ugovor so glede na navedeno nastali v višini 112,82 EUR, stroški, ki bi toženi stranki nastali v primeru pravočasnega delnega umika predloga za izvršbo, pa bi znašali 54,28 EUR. Razliko je tožeča stranka dolžna toženi stranki poravnati, saj je nastanek teh stroškov možno pripisati njeni krivdi (1).

(10.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku osmih dni povrne 58,54 EUR stroškov.

(11.) Tožena stranka je, glede na to, da je s pritožbo uspela delno (približno s 25%) upravičena tudi do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo kot jih je priglasila (vključno s celotno plačano takso za pritožbo v višini 33,00 EUR), to je v skupni višini 93,30 EUR. 25% tako odmerjenih stroškov znaša 23,32 EUR, kar ji je tožeča stranka na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti v roku osmih dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje. V primeru, da bi tožeča stranka zamudila s plačilom, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) Smiselno podobne odločitve so bile sprejete tudi v zadevah VSM Cpg 374/92, VSK Cpg 242/99, VSL II Cp 7437/2006