Jedro

Upravičenec lahko poda največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevka tožnika, vložena 31. 12. 2013 in 17. 2. 2014 za spremembo obveznosti, določene v odločbi o pravici do sredstev št. 33117-153/2011 z dne 8. 7. 2011. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ dne 20. 12. 2012 prejel prvi zahtevek za spremembo obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev z dne 8. 7. 2011, in sicer za podaljšanje roka vlaganja zahtevka za izplačilo sredstev. Ker je bilo obvestilo pravočasno ter je bil naveden objektivni razlog, ki zagotavlja dosego namena naložbe, je upravni organ dne 13. 3. 2013 z odločbo o spremembi obveznosti ugodil vložitvi zahtevka v letu 2013. V dneh 2. 1. 2014 in 17. 2. 2014 pa je upravni organ prejel drugi zahtevek za podaljšanje roka vlaganja zahtevka v leto 2014. V skladu s tretjim odstavkom 122. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013 z dne 16. 11. 2012, Uradni list RS, št. 28/2011, 37/2011 popr., 103/2011, 87/2012 (pravilno: v skladu s tretjim odstavkom 122. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013, v nadaljevanju Uredba PRP 2011 do 2013) lahko stranka pošlje največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev. Glede na to je moral upravni organ drugi zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevka za izplačilo sredstev, ki ga je vložil tožnik, zavrniti. V veljavi ostaja obstoječa dinamika iz odločbe z dne 13. 3. 2013, ki dovoljuje vlaganje zahtevka v letu 2013. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je v 55. (pravilno: 54.) členu Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) določeno, da lahko stranka po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Število zahtevkov ni omejeno. Uredba PRP 2011 do 2013 pa v 1. točki tretjega odstavka 122. člena določa, da se lahko v primeru, ko upravičencu, ki zaradi višje sile ali izrednih okoliščin po četrtem odstavku tega člena zamudi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev glede rokov in predloži ustrezne dokaze, podaljša rok, če bi bile s to spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila dodeljena pravica do sredstev, ob smiselni uporabi prvega odstavka 54. člena ZKme-1. Število zahtevkov ni omejeno. V 2. točki tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013 pa je določeno, da lahko upravičenec v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZKme-1 po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom rokov za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev posreduje utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti (vključno podaljšanje rokov), določenih v odločbi o pravici do sredstev. Enaki pogoji so navedeni tudi v javnem razpisu za ukrep 121 v točkah 11.3.3.1 in 11.3.3.2 (brez omejitve števila zahtevkov). Glede na to je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in kršena pravila postopka. Omejitev števila zahtevkov za spremembo obveznosti se nanaša samo na posredovanje zahtevkov iz 2. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013. Kot izhaja iz Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP 2011 do 2013 se je v 2. točki tretjega odstavka podpičje nadomestilo s piko in dodalo besedilo „Upravičenec lahko pošlje največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev“. Tožnik pa je zahtevek podal na podlagi višje sile oziroma izrednih okoliščin (zahtevek iz 1. točke drugega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013), pri katerih, kot je bilo že obrazloženo, ni omejitve števila zahtevkov. Zato je bil njegov zahtevek zavrnjen neutemeljeno. Tožnik sodišču predlaga, da izvede dokaze z vpogledom v upravne spise ter zahtevka z dne 18. 8. 2013 in 31. 12. 2013 ter odloči, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožniku drugega zahtevka za spremembo obveznosti, določene v odločbi o pravici do sredstev z dne 8. 7. 2011, ki je bil, enako kot prvi zahtevek, vložen zaradi podaljšanja roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev.

6. Organ je zavrnitev tožniku zahtevka za podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 8. 7. 2011, ki ga je tožnik vložil 31. 12. 2013, oprl na ugotovitev, da je organ z odločbo z dne 13. 3. 2013 tožniku že podaljšal rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev (in ta okoliščina ni sporna), ter na določbo 2. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013, po kateri upravičenec lahko poda največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev. Navedena omejitev, da upravičenec lahko poda največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev, je bila v Uredbo PRP 2011 do 2013 vključena z novelo uredbe, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 87/2012 z dne 16. 11. 2012, ki je pričela veljati 17. 12. 2012 (naslednji dan po objavi). V navedeni noveli Uredbe PRP 2011 do 2013 pa je v 55. členu (prehodna in končna določba) tudi določeno, da lahko upravičenec pošlje največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti v skladu s spremenjeno 2. točko tretjega odstavka 122. člena uredbe, ne glede na to, da je bila odločba o pravici do sredstev upravičencu izdana na podlagi javnih razpisov, objavljenih na podlagi uredb PRP, ki sta bili uveljavljeni v letih 2008 in 2010 ter na podlagi Uredbe PRP 2011 do 2013, kot je veljala pred uveljavitvijo novele. Glede na navedeno se je organ mogel sklicevati na novelirano določbo 2. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013, čeprav je bila tožniku odločba o pravici do sredstev izdana na podlagi javnega razpisa, objavljenega na podlagi uredbe PRP, uveljavljene leta 2010. Sodišče tako izpodbijani odločitvi pritrjuje kot pravilni in na zakonu utemeljeni.

7. Sodišče kot neutemeljeno presoja tudi tožbeno navedbo, da omejitev števila velja le za zahtevke iz 2. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013, medtem ko je tožnik podal zahtevek za podaljšanje roka iz 1. točke tretjega odstavka tega člena, to je zaradi višje sile oziroma izrednih okoliščin, število takih zahtevkov pa ni omejeno.

8. Po 1. točki tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013 ne šteje za nepravilnost in upravičenca ne zadenejo sankcije oziroma mu ni treba vrniti sredstev, če zaradi višje sile ali zaradi izrednih okoliščin po četrtem odstavku tega člena zamudi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev glede rokov in predloži ustrezne dokaze v desetih delovnih dneh od dneva, ko je to zmožen storiti; organ v tem primeru lahko podaljša rok, če bi bile s to spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila dodeljena pravica do sredstev, ob smiselni uporabi prvega odstavka 54. člena ZKme-1. V četrtem odstavku navedenega člena pa je določeno, da končnemu prejemniku ni treba vrniti vseh že izplačanih sredstev v primeru višje sile ali izrednih okoliščin, pri čemer kot višja sila štejejo zlasti naslednji primeri: smrt upravičenca; dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo; naravna nesreča, ki resno prizadene kmetijsko gospodarstvo; razlastitev velikega dela kmetijskega gospodarstva (v primeru, da tega ni bilo mogoče pričakovati na dan sprejetja obveznosti); uničenje hlevov na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče; kužna živalska bolezen in bolezni oziroma škodljivci v trajnem nasadu, zaradi katerih je potrebno ta trajni nasad uničiti. Po mnenju sodišča je citirane določbe 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013 treba razlagati v pomenu, da upravičenec iz odločbe o pravici do sredstev lahko uveljavi podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev zaradi nastopa višje sile ali izrednih okoliščin, kadar najkasneje v desetih delovnih dneh od prenehanja okoliščin višje sile ali izrednih okoliščin o tem organu predloži dokaze (in višjo silo konkretno opredeli v smislu primerov iz četrtega odstavka). Iz upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik vlogo, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo, vložil 31. 12. 2013 kot na zadnji dan roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, določen v odločbi z dne 13. 3. 2013 (če v tem smislu upoštevamo oddajo priporočene pošiljke na pošto dne 31. 12. 2013), ki jo je organ prejel 2. 1. 2014, in torej ne v desetih delovnih dneh po prenehanju okoliščin višje sile, v njej pa tudi ni navajal konkretnih okoliščin višje sile v smislu četrtega odstavka 122. člena citirane uredbe, niti ni predložil nikakršnih dokazov. Tožnik je v vlogi sicer navedel, da prosi za podaljšanje roka zaradi višje sile ter kot razlog navedel izpad pridelka v trajnih nasadih in posledično izpad dohodka, zaradi česar ni mogel izvesti naložbe ter je predlagal podaljšanje roka za črpanje sredstev za eno leto (do konca leta 2014). Enako velja za tožnikovo vlogo, ki jo je poslal tožnik po elektronski pošti ter jo je organ prejel 17. 2. 2014, da ni vsebovala ne navedbe konkretnih okoliščin višje sile ne dokazov zanjo ter je bila le poizvedba glede reševanja tožnikove vloge z dne 31. 12. 2013. Glede na to organ ni imel podlage za obravnavanje tožnikove vloge z dne 31. 12. 2013 kot vloge zaradi (zamude roka zaradi) višje sile. Če je tožnik nameraval uveljavljati podaljšanje roka zaradi višje sile, je bilo namreč po citiranih določbah 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013 glede okoliščin višje sile trditveno in dokazno breme na njem, vezan pa je bil tudi na čas vložitve zahtevka – deset delovnih dni po prenehanju okoliščin višje sile, ki v primeru tožnikovega zahtevka tudi ni bil izkazan. To pa pomeni, da tožnikov zahtevek z dne 31. 12. 2013 niti na trditveni niti na dokazni ravni, pa tudi glede časa vložitve ni bil tak, da bi ga organ moral oziroma mogel šteti in obravnavati kot zahtevek iz 1. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013 ter na njegovi podlagi presojati o upravičenosti do podaljšanja roka za črpanje sredstev zaradi višje sile. Pri čemer je treba upoštevati, da je tudi zahtevek iz 2. točke tretjega odstavka navedenega člena treba obrazložiti ter tako okoliščina, da je tožnik v vlogi z dne 31. 12. 2013 navedel nekaj podatkov (da je v trajnih nasadih izpadel pridelek, posledično pa tudi dohodek), ne more biti podlaga za zaključevanje, da je tožnik vložil vlogo po 1. točki tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013. 9. Tožnik se sicer v tožbi sklicuje tudi na svojo vlogo, poslano organu, z dne 18. 8. 2013. Kot iz nje izhaja, je v njej označil, da gre za prijavo višje sile ali izrednih okoliščin, v vlogi pa obrazložil, da zaradi pomanjkanja padavin in nadpovprečno visokih temperatur (vročinski val v daljšem časovnem obdobju) v mesecih julij in avgust 2013 predvideva velik izpad pridelka v trajnih nasadih – vinogradih in sadovnjakih. V vlogi torej tožnik ne navaja izrednih okoliščin, zaradi katerih bi bilo kmetijsko gospodarstvo resno prizadeto, pač pa podaja šele svoja predvidevanja glede izpada pridelka. Da pa bi tej vlogi sledila druga vloga, v kateri bi tožnik navedel podatke o izpadu pridelka (obsegu, vrednosti) ter priložil za to dokaze, iz upravnega spisa ni razvidno, niti tožnik take vloge ne omenja. Iz upravnega spisa izhaja, da upravni organ te vloge ni reševal; sicer pa vloga take obravnave tudi ni terjala, saj je bila brez zahtevka (tožnik pa tudi ni uveljavljal molka organa). Vendar pa se tožnik na navedeno vlogo tudi ne more sklicevati v tem smislu, da ta kaže, da je po priznanem prvem podaljšanju roka za črpanje sredstev – z odločbo z dne 13. 3. 2013 – drugi zahtevek vložil na podlagi 1. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013 ter da ga organ nepravilno kot takega ni obravnaval. Drugi zahtevek z dne 31. 12. 2013 namreč ne sam zase, kot že navedeno, ne v povezavi z vlogo z dne 18. 8. 2013, ki (nikakršnega) zahtevka ni vsebovala, po presoji sodišča ni predstavljal zahtevka iz 1. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP 2011 do 2013. 10. Na drugačno presojo sodišča pa tudi ne more vplivati zakonska ureditev uveljavljanja spremembe obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. V določbi 54. člena ZKme-1 je namreč zgolj splošno stranki dopuščena možnost vložitve obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti, ter naveden kriterij, po katerem organ zahtevek obravnava: ali bi bile s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter bi bil dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev. V skladu z 10. členom tega zakona namreč vlada v skladu s programskimi dokumenti sprejme predpise za izvedbo ukrepov kmetijske politike; tak predpis je tudi Uredba PRP 2011 do 2013. Navedena zakonska določba niti druga določba ZKme-1 pa po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačno razlago relevantnih določb Uredbe PRP 2011 do 2013, kot je bila podana v tej sodbi.

11. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.