Jedro

Tožeča stranka (bivši delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ki naj bi jo ta povzročil, ko je bil pri njej zaposlen kot voznik tovornega vozila, in sicer z neskrbno in negospodarno uporabo vozila. Višino škode predstavlja razlika med stroški goriva, ki so nastali s tožnikovim načinom uporabe vozila in stroški goriva, če bi toženec vozilo uporabljal skrbno in gospodarno ter tako dosegal normalno povprečno porabo goriva tovornega vozila. Tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, saj ni predložila vseh potnih nalogov za sporno obdobje, tako da kilometrov, ki naj bi jih v tem obdobju prevozil toženec, ni mogoče ugotoviti. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka (stroški postopka) spremeni tako, da se glasi: „II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.852,69 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 75,82 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama. Stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.608,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, v roku 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.528,05 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške tožeče stranke, tudi pritožbene z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (pravilno: sojenje). Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče namreč napačno ugotavlja, da je izvedenec obširno in izčrpno pojasnil, da izvedenskega mnenja v tej zadevi ne more izdelati, ker realne porabe goriva, ki je osnova vsem ostalim s strani sodišča postavljenim vprašanjem, ni mogoče ugotoviti, saj naj bi bila dokumentacija pomanjkljiva. Ta ugotovitev je v nasprotju z izpovedjo izvedenca na naroku. Ta je namreč na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke pojasnil, da mnenja ne more izdelati, ker ne razpolaga z merilno opremo, s katero bi lahko izvedel potrebne meritve za izdelavo mnenja, zaradi česar ne more izdelati meritev, po njegovem mnenju pa tega ne bi mogel storiti nobeden drug izvedenec v Sloveniji, saj nima ustrezne homologirane opreme. Povedal je tudi, da bi se meritve sicer lahko opravile tudi tako, da bi se rezervoar napolnil z gorivom in bi se opravila vožnja, potem pa bi se na podlagi ponovnega polnjenja ugotovila poraba na določeni trasi in ob določenih pogojih, vendar pa rezultati ne bi bili skladni s standardi, ker poraba goriva ne bi bila merjena z aparaturami. To stališče izvedenca po mnenju tožeče stranke ne drži, saj se je izvedenec hotel izogniti izdelavi mnenja, ali pa ga ni znal podati. Tožeča stranka je pritožbi priložila elektronsko sporočilo izvedenca A.A. z dne 20. 1. 2015, ki ga je pridobila po zaključku obravnave in iz katerega izhaja, da se na podlagi dokumentacije o vozilu ter dokumentacije o prevozih in s primerjavo s podatki iz kataloga o testirani porabi takšnega vozila lahko določi poraba za posamezna obdobja. Zato ugotovitev izvedenca B.B. ne drži. Tožeča stranka predlaga, da sodišče dopusti dokaz s postavitvijo izvedenca A.A. kot pravočasen, upošteva pa naj tudi mnenje tehnične službe pooblaščenega prodajalca tovornih vozil C. v Sloveniji, ki ga tako prilaga pritožbi. Ker se je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je izvedenec izrecno izpovedal, da v zadevi ne more podati mnenja, oprlo na njegovo izpoved, ne da bi postavilo drugega izvedenca, je storilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, tožeči stranki pa je bila tudi odvzeta možnost obravnavanja in dokazovanja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Nadalje pa še navaja, da je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca prometne stroke oziroma izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, medtem ko je izvedenec A.A. imenovan za izvedenca za strokovna področja stroji in oprema - transportna oprema in naprave, motorna vozila - avtomobilska stroka in motorna vozila - gradbena mehanizacija. Tako je sodišče postavilo izvedenca, ki sploh ni imel ustreznega strokovnega znanja oziroma strokovno ni pokrival obravnavanega področja. Nadalje pritožba navaja, da sodišče tudi neutemeljeno sledi ugotovitvi izvedenca, da naj zaradi pomanjkanja tahografov in potnih nalogov za leti 2006 in 2007 ne bi bilo mogoče preveriti podatkov o prevoženih kilometrih ter točenja goriva in da predloženi tovorni listi ne izkazujejo prevoženih kilometrov. S tem, ko se je sodišče oprlo na nestrokovno in nepravilno izvedeniško opredelitev je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje in na taki podlagi zaključilo, da naj tožnik ne bi izkazal nastanka škode. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (točka II izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožeči stranki prizna vse priglašene stroške, podrejeno pa da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca v znesku 266,10 EUR, je odločitev o stroških postopka nezakonita in nepravilna. Pooblaščenka je toženca zastopala pred istim sodiščem v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. Pd 360/2010, obravnavana tožba pa je bila v prej navedeni zadevi vložena kot nasprotna tožba. Med pooblaščenko in tožencem obstaja zaupanje, kar je razvidno tudi iz tega, da je toženec ob spremembi zaposlitvi odvetnice v drugi odvetniški pisarni spremenil tudi pooblaščenca. Zato bi sodišče prve stopnje moralo te okoliščine skrbno presoditi in bi moralo toženi stranki poleg stroškov, ki jih je že priznalo, priznati tudi potne stroške glede na opravljene štiri naroke za glavno obravnavo, ki znašajo 266,10 EUR.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili.

6. Tožeča stranka navaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena ter se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 428/2011 z dne 13. 6. 2011 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1232/2010 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo.

7. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi točko I izreka izpodbijane sodbe, saj je pritožba neutemeljena. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo.

8. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke je utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Tožeča stranka je v postopku pred delovnim sodiščem vtoževala plačilo odškodnine v višini 25.608,90 EUR. Škodo naj bi ji povzročil toženec, ki je bil pri njej zaposlen kot voznik tovornega vozila, z neskrbno in negospodarno uporabo vozila, višino škode pa predstavlja razlika med stroški goriva, ki so nastali s tožnikovim načinom uporabe vozila in stroški goriva, če bi toženec vozilo uporabljal skrbno in gospodarno ter tako dosegal normalno povprečno porabo goriva tovornega vozila.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, tako da se sodišče v presojo ostalih elementov, ki morajo biti podani za odškodninsko odgovornost delavca do delodajalca po 182. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal ob vložitvi tožbe (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ob uporabi določil Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, ni spuščalo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo in v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, ki so odločilnega pomena, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

12. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov (zaslišanje izvedenca B.B.) in med samimi temi listinami in zapisniki (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved izvedenca B.B. na l. št. 129 do 132. Izvedenec je na vprašanje, ki ga je zastavil pooblaščenec tožene stranke dejansko odgovoril, da izvedenskega mnenja v tej zadevi ne more izdelati. V nadaljevanju pa je pojasnil, da ne more izdelati meritev, saj v Sloveniji ni na razpolago ustrezne opreme, če pa bi ta oprema bila na razpolago, bi bil izračun nemogoč, ker v spisu ni ustreznih dokumentov. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni predložila niti vseh potnih nalogov za sporno obdobje, tako niti kilometrov, ki naj bi jih v tem obdobju prevozil toženec, ni mogoče ugotoviti.

14. Tožeča stranka skuša v pritožbi prikazati, da izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ni izvedenec s pravega strokovnega področja in da je bolj primeren izvedenec A.A., ki je za razliko od B.B., izvedenca prometne stroke, izvedenec za strokovna področja stroji in oprema - transportna oprema in naprave, motorna vozila - avtomobilska stroka in motorna vozila - gradbena mehanizacija. Iz elektronskega sporočila z dne 20. 1. 2015, na katero se pritožba sklicuje, izhaja enako kot iz izpovedi izvedenca B.B.. Tudi izvedenec A.A. bi mnenje izdelal na osnovi dokumentacije o vozilu in dokumentacije o prevozih (potni nalogi in računi o dobavljenem gorivu). Poleg tega bi bilo potrebno tudi testiranje vozila na uradnem servisu glede dejanske porabe iz računalnika vozila in morda neposreden test porabe. Nadalje je izvedenec A.A. še navedel, da ne more (ne zna) upoštevati vpliva magneta, še posebej, ker ni podatka, kdaj je bil vključen, pri tem pa ni jasno, ali je tožnik magnet uporabljal po navodilu tožeče stranke. Ker torej v spisu ni ustreznih dokumentov, ki bi jih tudi ta izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja potreboval, tudi izvedenec A.A. ne bi mogel izdelati izvedenskega mnenja.

15. Kot izhaja iz navedenega, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni postavilo drugega izvedenca, s tem pa tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja in dokazovanja utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj niti ustrezne dokumentacije o poteh, ki jih je v spornem obdobju prevozil toženec, v spis ni vložila oziroma jih je vložila prepozno.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na, po mnenju pritožbe, nestrokovno in nepravilno izvedensko opredelitev izvedenca B.B., ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Kot je že navedeno v točki 14 obrazložitve te sodbe, zaradi pomanjkljive dokumentacije tožeče stranke, pa tudi zaradi tega, ker ustrezne homologirane opreme v Sloveniji ni, izvedenskega mnenja ni mogoče izdelati. Tožeča stranka ni dokazala niti nastanka škode, za odškodninsko odgovornost pa morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta kumulativno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

17. Sta pa utemeljeni pritožbi strank zoper odločitev o stroških postopka.

18. V zvezi s pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, v obravnavani zadevi dejansko gre za specifično situacijo, saj je pooblaščenka toženca že zastopala pred istim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 360/2010, v kateri je bila obravnavana tožba vložena kot nasprotna tožba, zato je bila s predmetom zadeve seznanjena. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o stroških postopka dejansko skrbno presoditi vse okoliščine obravnavanega primera in tudi dejstvo, da je bil spor obravnavan na Zunanjem oddelku Delovnega sodišča v Kopru, v D. pa je tudi sedež odvetniške pisarne, v kateri je zaposlena pooblaščenka. Zato je po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka skladno s 155. členom ZPP upravičena tudi do povračila potnih stroškov toženčeve pooblaščenke za pristope na štiri naroke za glavno obravnavo v višini 266,10 EUR.

19. Na pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločitvi o stroških postopka tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tek zakonskih zamudnih obresti določilo od izdaje sodbe in pri odločitvi ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006, po katerem rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, ki je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa delno, zato jima je ugodilo in odločitev o stroških postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, spremenilo tako, da jih je zvišalo na znesek 1.852,69 EUR (1. odstavek 351. člena in 5. alineja 358. člena ZPP) in spremenilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka (kot izhaja iz izreka te sodbe), v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške za pritožbo v znesku 27,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % od nagrade, 22 % DDV in stroške sodne takse za pritožbo v višini 36,00 EUR, kar je skupaj 75,82 EUR. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (razen v teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka), zato sama krije stroške, ki jih je s pritožbo imela. Stranki sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo nasprotne stranke, saj z njima k odločitvi nista bistveno pripomogli.