Jedro

Tožeča stranka ni (več) kolektivna organizacija za upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, zato ne more sklepati sporazumov z enakimi ali podobnimi tujimi kolektivnimi organizacijami in na tej podlagi izvajati kolektivnega upravljanja pravic za člane tuje kolektivne organizacije. Zato upravni organ, če tožeča stranka za tuje kolektivne organizacije opravlja administrativna dela v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic na retransmisiranih programih oziroma za RTV organizacije, opravlja administrativne posle v zvezi z njihovimi pravicami v primeru kabelske retransmisije, pravilno sklepa, da opravlja posle, za opravljanje katerih nima dovoljenja.

Določbo 146. člena ZASP je treba razlagati tako, da se nanaša na kolektivne organizacije, ki imajo tak status po ZASP. D. in C., ki po podatkih upravnega organa, ki je pristojen za izdajo dovoljenj v Sloveniji, nista kolektivni organizaciji po ZASP, na podlagi te določbe ne moreta prenesti opravljanja administrativno tehničnih poslov v zvezi s kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del na tožečo stranko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da Združenje A. krši 146. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko opravlja administrativno tehnične posle kot pooblaščenec B., C. in D., zaradi česar dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih, za kar mu je bilo izdano dovoljenje št. 800-3/1996 z dne 12. 3. 1998, ne opravlja kot svojo edino dejavnost (1. točka izreka) in odločil, da mora Združenje A. v roku 30 dni od vročitve tega sklepa odpraviti v prejšnji točki ugotovljeno kršitev in upravni organ obvestiti o sprejetih ukrepih za odpravo ugotovljene kršitve ter mu predložiti ustrezne dokaze (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je pri opravljanju nadzora, v katerem preverja, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu z ZASP, za kar ima pooblastilo v 162. členu ZASP, ugotovil, da tožeča stranka določbe tega zakona krši. O ugotovljenih dejstvih in okoliščinah je tožečo stranko seznanil z dopisom z dne 11. 2. 2011 in jo pozval, da se o njih opredeli. Tožeča stranka je na poziv odgovorila 18. 3. 2011 in 24. 3. 2011. Upravni organ pojasnjuje, da je bilo Združenju A. 12. 3. 1998 izdano dovoljenje št. 800-3/96 za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe za šest vrst izkoriščanja. Dne 24. 1. 2011 mu je bilo izdano začasno dovoljenje št. 800-3/00 za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki je veljalo do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih tj. do 11. 10. 2010, ko je bilo Zavodu E. izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje (med drugim) avtorske pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Zato je Združenju A. začasno dovoljenje, ki je bilo izdano na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP in ne po 221. členu ZUP, prenehalo veljati.

2. Upravni organ se sklicuje na 146. in 147. člen ZASP. V zvezi s slednjim pojasnjuje, da lahko RTV organizacije v Republiki Sloveniji trenutno upravljajo pravico kabelske retransmisije lastnih oddajanj le individualno, tj. izključno same ali po zastopniku. Upravni organ ugotavlja, da C. in D. v Republiki Sloveniji nimata statusa kolektivne organizacije, ker za to nimata dovoljenja pristojnega organa. Ker Združenje A. zanju in za B. opravlja administrativno tehnične posle, krši 146. člen ZASP. Združenje A. lahko opravlja le dejavnost kolektivne organizacije iz dovoljenja št. 800-3/96. Na podlagi začasnega dovoljenja je lahko kolektivno upravljalo avtorsko pravico kabelske retrasmisije avdiovizualnih del, po nobenem dovoljenju pa ne bi smelo opravljati dejavnosti pooblaščenca RTV organizacij.

3. V zvezi z ugotovitvijo, da Združenje A. opravlja dejavnost izdajanja računov in nadzorovanja licenčnin na podlagi pooblastil različnih imetnikov pravic v primeru kabelske retransmisije varovanih del, se upravni organ sklicuje na Dodatek k memorandumu o urejanju avtorskih in povezanih pravic za televizijske in radijske programe, ki se prenašajo v kabelskem sistemu v Sloveniji (v nadaljevanju Dodatek k memorandumu), katerega stranke so na strani imetnikov pravic javne televizijske organizacije, ki so za podpis pogodbe pooblastile B., privatne televizijske organizacije, ki jih zastopa C., D. in A., na strani uporabnikov pa je pogodbena stranka Združenje F. V uvodnih določbah Dodatka k memorandumu je določeno, da Združenje A. deluje kot združenje za pobiranje licenčnin, ki zastopa glasbene pravice v skladu s 146. členu ZASP, kar pomeni, da je Dodatek k memorandumu podpisalo v okviru dovoljenja št. 800-3/96 in ne začasnega dovoljenja. Člen 9 Pogodbe o licenci za urejanje avtorskih in povezanih pravic za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje TV programov javnih RTV organizacij, ki jih zastopata B. kabelska koordinacija in C., preko kabla v Sloveniji, določa, da imetniki pravic pooblaščajo Združenje A., da v njihovem imenu koordinira nadzor števila naročnikov in oddajanj TV programov, izdaja račune in ureja plačila nadomestil, ki jih plačujejo kabelski operaterji. Enako določilo vsebuje 9. člen Vzorčne licenčne pogodbe o licenci za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje televizijskih programov z izjemo programov B. in C. preko kabla v Sloveniji. Da so tudi stranke Dodatka k memorandumu razumele vlogo Združenja A. kot pooblaščenca, izhaja iz dopisa D. z dne 30. 10. 2008 in skupne izjave B. in G., poslane upravnemu organu dne 28. 1. 2011. Upravni organ navaja, da je s strani kabelskih operaterjev prejel licenčne pogodbe, podpisane s strani posameznega kabelskega operaterja in M.Z., ki zastopa Združenje A., kar izkazuje, da je Združenje A. dejansko opravljalo administrativno tehnične posle za imetnike pravic. Upravni organ še navaja, da je od Združenja F. prejel v vednost pozive Združenja A. kabelskim operaterjem, da poravnajo zapadle obveznosti, oziroma da bo Združenje A. opravilo pregled poslovnih knjig in ustvarjenih dohodkov z avtorskimi deli, kar kaže, da Združenje A. še vedno upravlja administrativno tehnične posle za B., C. in D. 4. Upravni organ ocenjuje, da je rok 30 dni dovolj dolg, da bo Združenje A. lahko kršitev odpravilo. Imetniki pravic, za katere opravlja administrativno tehnične posle kot pooblaščenec in Združenje A. so že bili seznanjeni s stališčem, da te dejavnosti ne sme opravljati, na sestanku dne 27. 1. 2011. 5. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je upravni organ napačno poenotil pojma administrativno delo in opravljanje dejavnosti, zaradi česar se postavlja vprašanje možnosti izvršljivosti izpodbijanega sklepa. Njegov izrek je nedoločen. O pravici RTV organizacij in pravici producentov je odločal upravni organ, zato se postavlja vprašanje prekoračitve stvarne pristojnosti, saj gre za civilno pravico. Kot sporno izpostavlja vprašanje pristojnosti upravnega organa, saj ZASP v celotnem poglavju uporablja izraz „pristojni organ“, na nobenem mestu pa ne določa tega istega pristojnega organa. ZASP torej ne vsebuje pooblastila konkretnemu upravnemu organu za opravljanje nadzora nad delovanjem kolektivnih organizacij. Tožeča stranka ugovarja, da začasno dovoljenje ni moglo prenehati, saj ni bilo odpravljeno v skladu z ZUP. Ker ima naravo začasne odločbe iz 221. člena ZUP, bi moralo biti v izreku dovoljenja, izdanega Zavodu E., razveljavljeno. Nadalje se sklicuje, da je avtorska pravica varovana po Ustavi RS in po EKČP, upravni organ pa bi moral v konkretni zadevi upoštevati direktive, katerih določbe povzema - Direktivo 92/100/EGS, Direktivo Sveta 93/83/EGS, Direktivo 2001/20/ES, Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine. Upravni organ niti ni upošteval določb Zakona o storitvah na notranjem trgu. Tožeča stranka meni, da je upravni organ zmotno ugotovil, da je s tem, ko je opravljala administrativno tehnične posle, opravljala dejavnost, za katero nima dovoljenja. Dokumente, na katere se je oprl, je napačno tolmačil, ali pa jih tožeči stranki sploh ni posredoval. Ni je seznanil s tremi dopisi z dne 7. 4. 2011 in z e-sporočilom, ki jih je prejel od kabelskega operaterja. Upravni organ prihaja sam s seboj v nasprotje, saj enkrat trdi, da tožeča stranka opravlja dejavnost, ki je ne bi smela, drugič pa, da opravlja le administrativne naloge. Do tega se ni mogla opredeliti, saj ji je upravni organ v zahtevi o izjasnitvi očital, da izvaja pridobitno dejavnost. Ob pravilni razlagi določb ZASP pa izvajanje administrativnih nalog ni prepovedano, niti ZASP ne določa, da jih tožeča stranka ne bi smela opravljati, niti zato ne potrebuje dovoljenja državnega organa. Upravni organ ni upošteval načela materialne resnice, ravnal je samovoljno in arbitrarno ter s tem kršil 14. in 22. člen Ustave RS. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, je kršen 9. člen ZUP oziroma ustavne pravice, na katerih ta določba temelji. Ker pritožba v upravnem postopku ni bila možna in je sodno varstvo zagotovljeno šele v upravnem sporu, gre za neenako obravnavanje primerljivih položajev ter s tem kršitev 2., 22. in 23. člena Ustave RS. Enakost med tožečo in toženo stranko se vzpostavi šele v upravnem sporu, kar ureditev po ZASP bistveno spremeni. V postopku sodnega varstva po ZASP se praviloma odloča brez glavne obravnave, ki je sicer pogoj za zagotovitev poštenega sojenja. EKČP pa zahteva, da se v sporih o avtorski pravici zagotovi obravnavo, torej kontradiktorni postopek. Nadalje tožeča stranka ugovarja, da se ji v obrazložitvi očita nekaj drugega, kot pa se zahteva v izreku. Tudi izrek je sam s seboj v nasprotju. Upravni organ trdi, da opravlja administrativno tehnične posle (ki jih po drugem odstavku 146. člena ZASP lahko), s tem pa naj bi opravljala dejavnost (torej ne več administrativno tehničnih poslov), ki je ne bi smela. Opustitveni del izreka se nanaša na nekaj, kar ni obrazloženo v odločbi, to pa je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi po ZUP ne more biti kaj drugače. Upravni organ je zmotno razlagal 146. člen ZASP. Pri njegovi razlagi je treba izhajati iz tega, da je zakonodajalčev namen pri določanju vsebine lahko samo tak, ki je v skladu z ustavo. Tak cilj je varstvo pravic nosilcev varovanih del in je zaščiten s 60. členom Ustave RS. Omejitev je ustavno dopustna le, če je v skladu z načelom sorazmernosti in predpisana v intenziteti, ki je najblažja in še zagotavlja varstvo varovane dobrine. V skladu s temi kriteriji je pri uporabi 146. člena ZASP oziroma pri opredelitvi, katero dejavnost lahko kolektivna organizacija poleg tiste, ki je našteta v osmih točkah prvega odstavka tega člena, še opravlja, odločilno, za kakšne posle gre. Gre za omejitev, ki naj prepreči nasprotje interesov in s tem ogrožanje pravic avtorjev. Upravni organ bi moral ugotoviti, ali administrativno tehnični posli sploh pomenijo opravljanje dejavnosti, da bi pri njihovem opravljanju kot dejavnosti prišlo do nasprotja. Nato bi moral tožeči stranki dati možnost, da se o tem izjavi. Ker tako ni postopal, je kršil 22. in 35. člen Ustave RS. Upravni organ ni z ničemer dokazal, da bi tožeča stranka z opravljanjem administrativnih poslov kakorkoli ogrozila kolektivno upravljanje avtorske pravice. Napačno je razlagal tudi drugi odstavek 146. člena ZASP. To ni norma, ki bi prepovedovala, temveč je norma, ki dovoljuje kolektivni organizaciji, da opravljanje administrativno tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo prenese drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Ne pomeni pa, da sama teh poslov ne bi smela opravljati za drugo organizacijo. Za opravljanje teh poslov sploh ne potrebuje dovoljenja upravnega organa, temveč je dovolj pogodbeno razmerje med zainteresiranimi strankami. Na tem je temeljilo njeno izvajanje administrativnih nalog. Tožeča stranka tudi meni, da ni bil določen primeren rok za odpravo ugotovljene kršitve. Rok bi moral po njenem mnenju biti določen tako, da bi bila zagotovljena tudi učinkovitost tožbe v upravnem sporu, ki ni suspenzivna. Zato bi bilo pri določitvi roka treba upošteva tudi rok za odločitev upravnega sodišča o predlogu za začasno zadržanje, rok za vložitev pritožbe zoper zavrnitev začasnega zadržanja in rok za odločanje vrhovnega sodišča o pritožbi. Ker upravni organ roka ni določil tako, je kršil 25. člen in drugi odstavek 120. člena v povezavi s četrtim odstavkom 153. člena Ustave RS. Z odločitvijo je upravni organ posegel v pravico iz 14. člena, 22. člena in 60. člena Ustave RS. Odločba ni utemeljena s pravnimi argumenti, upravni organ ni odločal na temelju zakona, temveč na podlagi drugih kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev. Odločitev ima zelo hude posledice. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izvede predložene dokaze ter v sporu polne jurisdikcije razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi, podredno da se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe. Glede svoje pristojnosti se sklicuje na Uredbo o organih v sestavi ministrstev. Navaja, da ima tožeča stranka le dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na glasbenih delih, začasno dovoljenje za kolektivnega upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih pa je prenehalo veljati. Odgovarja, da delovanje kolektivnih organizacij ni urejeno z nobeno direktivo in nobeno mednarodno pogodbo. Pravna oseba mora v posamezni državi najprej pridobiti status kolektivne organizacije v skladu z nacionalnim pravnim redom posamezne države, šele nato lahko opravlja dejavnost kolektivne organizacije. C. in D. v Republiki Sloveniji nikoli nista vložili vloge za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje. Tožečo stranko je o svojih ugotovitvah, da krši 146. člen ZASP, ker opravlja administrativne tehnične posle kot pooblaščenec B., C. in D. ter s tem ne opravlja dejavnosti kolektivnega upravljanja, za katero ima dovoljenje, kot svoje edine dejavnosti, seznanila in ji dala možnost, da se o tem izjasni. Listine, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso nova dejstva ali okoliščine, ki bi bile pomembne za odločitev, temveč so dokazi, ki zgolj dodatno potrjujejo dejstva in okoliščine, o katerih je tožečo stranko seznanila z dopisom z dne 11. 2. 2011. Tožena stranka poudarja, da tožeča stranka po nobenem dovoljenju ne bi smela opravljati dejavnosti pooblaščenca RTV organizacij. Meni, da je izrek sklepa jasen in konkreten. Vztraja pri takšni razlagi 146. člena ZASP kot jo je uporabila v izpodbijanem sklepu. Zato ni bila dolžna ugotavljati in dokazovati, ali administrativno tehnični posli ogrožajo upravljanje avtorske pravice, saj tega pogoja ZASP ne določa. Ne strinja se s trditvijo, da je rok za izpolnitev obveznosti prekratek. Tožeči stranki z izpodbijano odločitvijo niso bile kršene ustavne pravice.

7. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo vztraja pri svojem stališču glede veljavnosti začasnega dovoljenja. V postopku izdaje dovoljenja Zavodu E. ji ni bila omogočena udeležba, to dovoljenje pa je bilo izdano le za soavtorje avdiovizualnih del, za izvajalce in za filmske producente pa le za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za privatno in drugo lastno reprodukcijo. Upravni organ pri odločanju ni upošteval evropskega prava, v zvezi s čemer se sklicuje na dopis Evropske komisije. Upošteval tudi ni Zakona o storitvah na notranjem trgu. Vztraja, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami pravil postopka in tudi pri stališču, da opravljanje administrativno tehničnih poslov ne pomeni opravljanje dejavnosti, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah in ZASP. Začasno dovoljenje ji je dovoljevalo kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, te pravice pa imajo B., C. in RTV organizacije. Dejstvo je, da področje oddajanj RTV organizacij ni bilo dlje časa urejeno. Zato je bila pomembna sklenitev memoranduma v letu 1999 med B., C., D. in tožečo stranko ter Združenjem F., ki je bil obnovljen leta 2007. Tedaj se je upravni organ strinjal, da se pravice RTV organizacij uredijo na način, kot je bilo to določeno v memorandumu. Tožeča stranka vztraja tudi pri ugovoru napačne uporabe materialnega prava.

8. V odgovoru na zgoraj naveden pripravljalni spis je tožena stranka prerekala vse navedbe in vztrajala, da tožba ni utemeljena.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijani sklep je upravni organ izdal v postopku nadzora, ki ga ZASP ureja v 162. členu, kateri določa, da pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom, v 162.a členu pa pristojni organ pooblašča, da s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona.

11. ZASP v 146. členu, katerega po ugotovitvah upravnega organa tožeča stranka krši, določa, da so kolektivne organizacije pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev: dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe; obveščajo uporabnike o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepajo z njimi sporazume o pogojih uporabe varovanih del; objavljajo tarife za plačilo nadomestil; sklepajo sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami; nadzorujejo uporabo del iz repertoarja; izterjujejo izplačila nadomestil in avtorskih honorarjev; delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve; uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, vendar morajo o tako uveljavljanih pravicah predložiti avtorju račun (prvi odstavek). Kolektivna organizacija lahko administrativno tehnične posle v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi (drugi odstavek).

12. Upravni organ v izpodbijanem sklepu ugotavlja (dejanska podlaga je Dodatek k memorandumu), da tožeča stranka nastopa kot pooblaščenec B. (ki je pooblaščenec organizacij za radiodifuzijo) in C. ter D. (slednji sta kolektivni organizaciji po svojem nacionalnem pravu). V njihovem imenu koordinira nadzor števila naročnikov in oddajanj TV programov, izdaja račune in ureja plačila nadomestil, ki jih plačujejo kabelski operaterji. Pravno sklepanje, da z opravljanjem teh administrativno tehničnih poslov krši 146. člen ZASP, pa upravni organ opira na ugotovitev, da za to tožeča stranka nima zahtevanega dovoljenja. Takšno sklepanje je po presoji sodišča pravilno iz razlogov, ki jih sodišče navaja v nadaljevanju te sodbe.

13. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka kolektivna organizacija za upravljanje avtorske pravice na delih s področja glasbe. Status kolektivne organizacije za to kategorijo avtorskih del (glasbena dela) je pridobila z dovoljenjem št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998. Po tem dovoljenju upravlja avtorske pravice v primerih javne priobčitve neodrskih glasbenih del, vključno s kabelsko retransmisijo, repoduciranja glasbenih del na fonogramih in videogramih, dajanja v najem fonogramov in videogramov z glasbenimi deli, javnega posojanja fonogramov in videogramov z glasbenimi deli, reproduciranja in javne priobčitve glasbenih del v okviru propagandnih sporočil, ki trajajo do 60 sekund in reproduciranja glasbenih del s tonskim in vizualnim snemanjem za privatno ali drugo lastno uporabo. Obseg delovanja tožeče stranke kot kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic na glasbenih delih je zamejen s prej navedenim dovoljenjem, in nanj ne vpliva, če so člani tožeče stranke tudi avtorji drugih zvrsti avtorskih del (konkretno avdiovizualnih del).

14. Tožeča stranka zmotno meni, da je tudi kolektivna organizacija za upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Takšen status je tožeča stranka imela na podlagi začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001 le za določen čas – do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih (drugi odstavek začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3). Takšna kolektivna organizacija je bila ustanovljena oziroma je upravni organ dovoljenje za kolektivno upravljanje (so)avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del izdal Zavodu E. z odločbo št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. Na tožničine navedbe v zvezi s tem dovoljenjem v vlogi z dne 8. 11. 2011 sodišče pojasnjuje, da je sodba tega sodišča opr. št. U 653/09, s katero je bilo odločeno, da tožeča stranka v postopku izdaje dovoljenja Zavodu E. ni mogla biti stranska udeleženka, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 203/2010. Kolikor pa naj se začasno dovoljenje in dovoljenje, izdano Zavodu E., ne bi vsebinsko pokrivalo, pa sodišče ugotavlja, da se začasno dovoljenje Zavoda A. nanaša samo na kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, dovoljenje Zavoda E. pa je širše in zajema poleg te še več pravic in tudi za več imetnikov pravic. Z izdajo dovoljenja Zavodu E. je zato začasno dovoljenje št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, izdano tožeči stranki, prenehalo veljati. Zmotno je namreč mnenje tožeče stranke, da je začasno dovoljenje začasna odločba po 221. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), katere značilnost je, da se izda pred koncem postopka, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, in se z odločbo, izdano o glavni zadevi po končanem postopku, razveljavi. Začasno dovoljenje je odločba z veljavnostjo za določen čas, t.i. temporarna odločba, ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP. Zaradi, z Direktivo Sveta 93/83/EGS o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (9. člen, v nadaljevanju Direktiva Sveta 93/83/EGS) usklajenim zakonsko določenim obveznim kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic pri kabelski retransmisiji (147. člen ZASP) je bilo treba izdati dovoljenje za kolektivno upravljanje pravni osebi, ki pogojev za izdajo dovoljenja ni izpolnjevala, saj avtorji avdiovizualnih del svojih pravic niso mogli uveljavljati individualno. Izdaja dovoljenja pod pogoji iz ZASP (148. in 149. člen ZASP) - tako dovoljenje je bilo izdano Zavodu E. - pa pomeni po vsebini novo odločanje v novi upravni zadevi, in ne končanja postopka izdaje začasnega dovoljenja tožeči stranki. Zato tožničin argument, da njeno začasno dovoljenje še velja, ker z odločbo, izdano Zavodu E., ni bilo razveljavljeno, moralo pa bi biti, ker gre za začasno odločbo, ne vzdrži pravne presoje.

15. Ker tožeča stranka ni (več) kolektivna organizacija za upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del (sedaj je to Zavod E., ob tem sodišče dodaja, da iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP izhaja, da je na enem področju – za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice - možna samo ena kolektivna organizacija), ne more sklepati sporazumov z enakimi ali podobnimi tujimi kolektivnimi organizacijami (točka 4 prvega odstavka 146. člena ZASP) in na tej podlagi izvajati kolektivno upravljanje pravic za člane tuje kolektivne organizacije. Po podatkih upravnega organa tožeča stranka tudi nima dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice kabelske retransmisije za lastna oddajanja RTV organizacij (kadar te pravice glede lastnih oddajanj upravljajo kolektivno). Zato na odločitev, ki upošteva dejansko stanje ob izdaji odločbe, niti ne more vplivati, ali bi naj tako dovoljenje imela v okviru začasnega dovoljenja, kot meni tožeča stranka, saj to ne velja več. Prav tako nima dovoljenja, da bi za RTV organizacije, kadar se te glede lastnih oddajanj same dogovarjajo s kabelskimi operaterji, opravljala kakšne posle. Zato upravni organ, če tožeča stranka za tuje kolektivne organizacije opravlja administrativna dela v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic na retransmisiranih programih oziroma za RTV organizacije opravlja administrativne posle v zvezi z njihovimi pravicami v primeru kabelske retransmisije, pravilno sklepa, da tožeča stranka opravlja posle, za opravljanje katerih nima dovoljenja. S tako ugotovitvijo pa ne odloča tudi o pravici RTV organizacij, da se dogovarjajo o opravljanju administrativnih poslov, kot to meni tožeča stranka. Gre le za ugotovitev, katere posle lahko opravlja tožeča stranka v skladu z ZASP.

16. Upravni organ ni nepravilno ugotovil dejanskega stanja, če enkrat navaja, da tožeča stranka opravlja administrativno tehnične posle, enkrat pa, da opravlja druge dejavnosti. Z navedbo, da opravlja administrativno tehnične posle, je opredelil vrsto poslov. Izdajanje računov in urejanje plačila nadomestil tudi po mnenju sodišča nima elementov, ki so značilni za opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja (izvajalec mora biti kolektivna organizacija, veljajo tarife, pravila delitve), ampak so to posli drugačne vrste in z vidika dejavnosti kolektivnega upravljanja pomenijo drugo dejavnost. Če tožeča stranka opravlja take posle, ne opravlja dejavnosti kolektivnega upravljanja, za katero ima dovoljenje, ampak opravlja drugo dejavnost. Da tožeča stranka opravlja posle, kot jih je upravni organ opisal že v dopisu z dne 11. 2. 2011, v katerem jo je pozval, da se o njegovih ugotovitvah izjasni, pa niti ni sporno, saj predmetno tožbo vlaga zato, da bi opravljanje teh poslov opravičila.

17. Po mnenju sodišča tožeča stranka zmotno meni, da sporne posle lahko opravlja na podlagi drugega odstavka 146. člena ZASP. Kljub poenotenju določenih vprašanj na nivoju evropskega pravnega reda (npr. obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije, določenega v prvem odstavku 9. člena Direktive 93/83/EGS) se avtorske pravice urejajo v nacionalnih pravnih redih. Tudi delovanje kolektivnih organizacij kot takih lahko države članice urejajo same. Določba 146. člena ZASP v slovenskem pravnem redu ureja kolektivne organizacije in njihovo delovanje na slovenskem teritoriju. Namen določbe drugega odstavka, po katerem lahko kolektivna organizacija administrativno tehnične posle v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi, je v ustvarjanju možnosti za racionalizacijo poslovanja kolektivne organizacije, zmanjšanju stroškov njenega poslovanja, kar je na drugi strani v interesu avtorjev in uporabnikov avtorskih del. Po mnenju sodišča jo je treba razlagati tako, da se nanaša na kolektivne organizacije, ki imajo tak status po ZASP – to so pravne osebe, ki imajo dovoljenje pristojnega organa za kolektivno upravljanje (prvi odstavek 146. člena) in te lahko opravljanje administrativno tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic, za katerega imajo dovoljenje, prenesejo na drugo kolektivno organizacijo ali na gospodarsko družbo. D. in C., ki po podatkih upravnega organa, ki je pristojen za izdajo dovoljenj v Sloveniji, nista kolektivni organizaciji po ZASP, na podlagi te določbe ne moreta prenesti opravljanje administrativno tehničnih poslov v zvezi s kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del na tožečo stranko (Evropska komisija je v odgovoru, na katerega se sklicuje tožeča stranka, odgovarjala na vprašanje, ali lahko sodelujeta kolektivni organizaciji, ki imata sedež v različnih državah članicah EU, v obravnavanem primeru pa je upravni organ ugotovil, da tožeča stranka ni kolektivna organizacija za upravljanje pravic iz naslova kabelske retransmisije). Zato je neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

18. Po presoji sodišča torej upravni organ pravilno ugotavlja, da tožeča stranka, ki je kolektivna organizacija za upravljanje avtorskih pravic na glasbenih delih, ne opravlja dejavnosti njej dovoljenega kolektivnega upravljanja (z dovoljenjem št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998) kot edine dejavnosti, ker opravlja tudi administrativno tehnične posle v zvezi s kabelsko retransmisijo avtorskih del. S tem pa deluje v nasprotju s prvim odstavkom 146. člena ZASP, ki kolektivni organizaciji dopušča samo izvajanje kolektivnega upravljanja za katerega ima dovoljenje. Sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, da je to omejitev treba razlagati tako, da se nanaša le na dejavnosti, katerih opravljanje bi ogrožalo kolektivno upravljanje pravic. Zakonska določba je jasna - zaradi učinkovitega upravljanja avtorskih pravic naj kolektivna organizacija opravlja le dejavnost kolektivnega upravljanja - in ni podlage, da bi se pri njeni uporabi preseglo besedno razlago.

19. Ker ni nasprotja med pojmoma „administrativno tehnični posli“ in „druga dejavnost“ (saj gre le za opisovanje določenih del, kot se je sodišče opredelilo že v točki 15.), tudi ni zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sklepa oziroma bistvene kršitve določb postopka po 7. točki 237. člena ZUP, na kar lahko meri tak ugovor. Prav tako izrek ni neizvršljiv, ker naj ne bi bil določen. Iz izreka je jasno, kaj upravni organ šteje za kršitev, ki jo mora tožeča stranka odpraviti, njej pa je prepuščeno, da izbere način, kako bo to storila.

20. Sodišče tudi ne sprejema tožbenega očitka, da je upravni organ kršil določbo 9. člena ZUP, ki določa, da je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Kršitev naj bi storil s tem, ker je ni seznanil s tremi dopisi in e-sporočilom, ki jih je prejel od Združenja F. Upravni organ je v izpodbijani odločbi navedel, da so to dopisi, s katerimi je tožeča stranka pozivala operaterje k plačilu za uporabo retransmisiranih televizijskih programov. Iz odločbe pa izhaja, da je kot nosilne dokaze za svojo odločitev upošteval Dodatek k memorandumu in licenčne pogodbe, sklenjene med posameznimi kabelskimi operaterji in predstavnikom Združenja A. (o svojih stališčih na tej podlagi je tožečo stranko obvestil z dopisom z dne 11. 2. 2011), ti dopisi pa so njegove ugotovitve, sprejete na podlagi Dodatka k memorandumu, le dodatno potrjevali. Sicer pa so tožeči stranki ti dopisi znani, saj gre za njene dopise. Ob tem pa tožeča stranka tudi ne trdi, da takšnih dopisov kabelskim operaterjem ne bi pošiljala. Brezpredmetna je tudi tožbena navedba, da se tožeča stranka ni mogla opredeliti do trditvene podlage, ker naj bi ji upravni organ v zahtevi za izjasnitev očital, da opravlja pridobitno dejavnost, v izpodbijanem sklepu pa, da opravlja dejavnost, ki je ne bi smela, oziroma, da opravlja administrativno tehnične posle, saj je odločilna dejstvena podlaga opravljanje poslov, ki presegajo dovoljeno kolektivno upravljanje. V tem kontekstu ni odločujoče, če se ti posli opravljajo pridobitno. Da bi pridobitno opravljala dejavnost kolektivnega upravljanja, pa upravni organ tožeče stranke ni bremenil. Glede na navedeno po presoji sodišča tožeči stranki ni bila odvzeta možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev oziroma upravni organ ni kršil pravil postopka, kar bi vplivalo na odločitev.

21. Sodišče prav tako nima pomislekov o primernosti 30 dnevnega roka za odpravo ugotovljene kršitve (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Zaradi nesuspenzivnosti tožbe v upravnem sporu je kot inštitut za začasno zadržanje učinkovanja izpodbijanega upravnega akta predvidena začasna odredba (te tožeča stranka ni vložila). Sicer pa bi se v primeru, če bi tožeča stranka s tožbo uspela in bi sodišče izpodbijani sklep odpravilo, odpravile tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pa tudi če tožeča stranka ne bi ravnala po sklepu, eventualne posledice (odvzem izdanega dovoljenja) ne bi nastopile neposredno po izteku roka iz izpodbijanega sklepa, ampak bi se o tem vodil nov postopek.

22. Kolikor pa tožeča stranka meni, da sprejeta odločitev nasprotuje pravu EU, se na direktive, ker te za posameznika neposredno ne ustvarjajo pravic ali obveznosti, ne more sklicevati. Sodišče pa tudi ni mnenja, da bi bile določbe relevantnih direktiv v ZASP nepravilno implementirane. V zvezi s tovrstnimi pripombami še dodaja, da Direktiva 2006/123/EC v 11. točki 17. člena določa, da se načelo prostega pretoka storitev ne uporablja za avtorske in sorodne pravice in posledično temu Zakon o storitvah na notranjem trgu v drugem odstavku 3. člena določa, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na prosto opravljanje storitev, ne uporabljajo za področje urejanja avtorske in sorodnih pravic (pravno urejanje kolektivnih organizacij pa je del sistema avtorskega prava).

23. Nazadnje sodišče odgovarja še na tožbene navedbe glede (ne)pristojnosti upravnega organa in ustreznosti zagotovitve sodnega varstva. Pomanjkljivost ZASP, ki v 162. in 162 a. členu konkretno ne poimenuje organa, ki opravlja nadzor nad kolektivnimi organizacijami, po mnenju sodišča ni tolikšna, da bi se zato postavilo vprašanje pristojnosti upravnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep. Sodišče ugotavlja, da je ZASP v tem tudi sicer nedosleden (v 189. členu uporablja izraz urad). Ustavni zahtevi, da pristojnosti uprave ureja zakon (120. člen Ustave RS), ZASP sledi s tem, da določa konkretne naloge upravnega organa. Kateri organ jih opravlja, pa je opredeljeno v Uredbi o organih v sestavi ministrstev, ki v drugem odstavku 6. člena določa, da Urad RS za intelektualno lastnino opravlja upravne in strokovne naloge na področju varstva industrijske lastnine in varstva avtorske in sorodnih pravic.

24. Glede zagotovitve sodnega varstva v primerih, ko je upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, izdan v enofaznem upravnem postopku, se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, v kateri je to sodišče zavzelo stališče, da je mogoče upravni spor šteti kot drugo pravno sredstvo v smislu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V obravnavanem primeru je bil po mnenju sodišča izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, ki ga ustavno sodišče navaja, tj. enaka učinkovitost tožbe v upravnem sporu kot pritožbe v upravnem postopku. To enakovrednost tožeča stranka veže na pravico navajati dejstva in dokaze in opravo glavne obravnave. V sklepu št. Up-1055/05 z dne 11. 11. 2005 je ustavno sodišče poudarilo, da je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, ki jih mora stranka predlagati in morajo biti podani s stopnjo verjetnosti. Tožeča stranka je tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljevala z navedbami, da je upravni organ dokumente, na katere je oprl svoje ugotovitve o kršitvi, napačno tolmačil oziroma nepravilno enačil pojma administrativno tehnični posli in dejavnost, konkretnih dokaznih predlogov, ki bi izkazovali zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa ni podala (kot dokaze je tožeča stranka predlagala vplogled v upravni spis, dovoljenje z dne 11. 10. 2010 in sodni preudarek). Sodišče je v upravnem sporu zgolj preverilo dokazno oceno upravnega organa in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, presodilo pa je tudi, da je tožeča stranka v upravnem postopku imela možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za izpodbijano odločitev. Zato glavne obravnave v tem upravnem sporu ni opravilo.

25. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

26. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.