Jedro

Predvsem prepričljiv in izkustveno sprejemljiv zagovor je protiutež indičnim dokazom, vendar pa tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru meni, da tako podan zagovor ni vodotesen in ne izpodbije sicer ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Obtoženec je dolžan plačati na 204,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 določilo kazen 8 mesecev zapora, ki pa obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja, v izrečeni pogojni obsodbi pa mu tudi določilo poseben pogoj, da v roku 1 leta plača znesek 3.270,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Odločilo je še, da se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 8. 12. 2015 od 18.35 ure do 9. 12. 2015 do 11.53 ure. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je obtožencu v plačilo naložilo znesek 3.270,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi na škodo Nogometnega kluba B. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi par obuval znamke Yellow cab, št. 43 in mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, z nagrado in potrebnimi izdatki njegovega zagovornika pa obremenilo sredstva za brezplačno pravno pomoč. Nadalje je odločilo, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obtoženec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, če bodo priglašeni, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa še, da je obtoženec dolžan plačati stroške vročanja sodnih pisanj v višini 22,42 EUR.

2.Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter spisovnih podatkov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih v ustrezni meri vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezanosti ocenilo in sprejelo pravilne in logične dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake in elemente očitanega kaznivega dejanja, za kar je obtožencu izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo. Pritožbene navedbe pritožbenemu sodišču niso vzbudile dvoma v prepričljivo utemeljitev odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi.

5.Pritožba uvodoma razpravlja glede tega, v katerem nadstropju objekta na C. cesti 000 se nahaja pisarna, v katero je bilo vlomljeno, ob čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu ne vzpostavlja vsebinskega dialoga z razlogi prvostopenjskega sodišča, navedenimi v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. "Pojasni" namreč le, da so tako obtoženec kot tudi priči D. D. in E. E. pri izpovedovanju pravilno navajali lokacijo pisarne, vendar vsak iz svojega zornega kota. Ker pritožba niti izrecno niti po smislu vsebinsko ne polemizira s podanimi razlogi izpodbijane sodbe, marveč ponuja le razlago etaž objekta na C. cesti 000, pritožbeno sodišče na tako podan komentar ne more podati konkretnega odgovora.

6.Sicer pa jedro pritožbenih navedb tvori priznanje, da je bil obtoženec dne 20. 11. 2015 okoli 13.40 res v objektu na C. cesti 000 ter da je srečal pričo E. E., ter trditev, da kljub temu ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obtoženec tudi storilec. Izvedeni posredni dokazi po mnenju pritožbe namreč ne tvorijo niza nedvoumno ugotovljenih indicev, ki bi bili med seboj trdno in logično povezani ter bi se tako dopolnjevali, da bi tvorili zaprt krog in bi bilo na njihovi podlagi nujno z gotovostjo sklepati, da je storilec prav obtoženec. Navedeno stališče pritožba konkretizira s tem, da je prvostopenjsko sodišče odločitev o poteku dejanskega dogajanja v bistvenem naslonilo na E. E. izpovedbo, pri čemer je slednji izjavo dal v obliki ovadbe dne 20. 11. 2015, v sodni preiskavi dne 14. 10. 2016 ter na glavni obravnavi dne 16. 9. 2024, med njimi pa obstajajo neskladja v bistvenih delih, saj je dogodke opisoval drugače, zlasti glede gibanja obtoženca, poteka dogodkov po srečanju z obtožencem ter glede vprašanja, ali je sam še pred prihodom policije pogledal v pisarno v zvezi z gotovino v predalu. Po oceni pritožnika obstajajo znatna razhajanja tudi med E. E. in D. D. izpovedbo glede tega, kako in kdaj je D. D. izvedel, da je bila odtujena gotovina. Da krog indicev ni sklenjen, po stališču pritožnika potrjuje tudi dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni z gotostjo ugotovilo, s kakšnim orodjem se je izvršil vlom, ter F. F. izpovedba, da zaradi slabega odtisa obuval na sledeh, zavarovanih na kraju izvršitve kaznivega dejanja, ni mogoče s 100 % ali 99 % gotovostjo trditi, da gre za obtoženčeva obuvala, ki so bila zasežena naknadno.

7.Držijo sicer pritožbene navedbe, da je E. E. glede kraja srečanja z obtožencem ter glede poteka dogodkov po srečanju trikrat izpovedal različno, vendar tako pri okoliščini "kraja srečanja" kakor tudi pri okoliščini "poteka dogodkov po srečanju" ne gre za bistvene okoliščine oziroma odločilna dejstva, glede katerih bi razhajanje - ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča le neznatno - pritožbenemu sodišču porodilo dvom v dokazno oceno, ki jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče.

8.Prvostopenjsko sodišče je v točki 21 izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo in se razumno opredelilo do razhajanj v E. E. izpovedbah glede kraja srečanja in logično utemeljilo, da so notranji prostori objekta na C. cesti 000 relativno majhni in utesnjeni1, zato bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bi E. E. leta 2015, 2016 in 2024 do besede natančno izpovedal o kraju srečanja2. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje nedvoumni argumentaciji prvostopenjskega sodišča, da je glede kraja srečanja, ki je logično povezano s smerjo, iz katere je prihajal obtoženec, ključno le to, da je E. E. konsistentno izpovedoval o tem, da je obtoženec prihajal iz smeri pisarne, v kateri je bila shranjena gotovina.

9.Predhodno navedeno smiselno enako velja tudi za razhajanja v E. E. izpovedbah glede poteka dogodkov po srečanju z obtožencem3. Izkustveno pričakovano in logično je, da se priča s potekom časa ne spominja več točnega poteka dogodkov. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da navedena nebistvena razhajanja glede poteka dogodkov po srečanju z obtožencem ne vplivajo na presojo E. E. verodostojnosti. Ključno je le, da je hitro pomislil - v čemer je E. E. izpovedba konsistentna in kar je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo pri utemeljevanju njegove verodostojnosti - da je obtoženec možni storilec, zato je še pravočasno stekel iz stavbe in zabeležil registrsko številko obtoženčevega avtomobila.

10.Drži tudi pritožbena navedba, da je E. E. v sodni preiskavi izpovedal, da je na podlagi D. D. navodila še pred prihodom policije pogledal v pisarniški predal, če je bil denar odtujen, vendar gre po presoji pritožbenega sodišča za selektivno navajanje zgolj ene izmed E. E. izjav, ki je osamelec v polju sicer skladnih nasprotnih izpovedb prič - navsezadnje tudi E. E. Glede na izpovedbe preostalih prič ter glede na odtise čevljev globoko v notranjosti pisarne pri mizi z blagajno, glede katerih obstaja precejšnja verjetnost, da gre za sledi obtožencu zaseženih čevljev, je vrednost te izjave prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo kot zanemarljivo, saj je vsebinsko pravilen in prepričljivo obrazložen zaključek, da E. E. v pisarno oškodovanca do prihoda policije ni vstopil. Pritožbeno sodišče se tudi v tem primeru strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je izpostavljeno E. E. izpovedbo potrebno pripisati poteku časa in posledičnemu upadu spomina na dejanski potek dogodkov. Iz siceršnjih E. E. izpovedb namreč izhaja, da v pisarniški predal do prihoda policistov ni pogledal, navedeno pa sta konsistentno in nedvoumno v svojih izpovedbah potrdila tudi F. F. in D. D. Slednji je celo večkrat jasno povedal, da mu je E. E. zaradi zavarovanja kraja izrecno prepovedal vstop v pisarno do prihoda policije. Dodatna okoliščina, ki izpostavljeno E. E. izpovedbo v sodni preiskavi kaže predvsem v luči upada spomina na tedajšnje dogodke, je njegova izpovedba, da "mu je D. D. naročil, naj pogleda, če je denar še v blagajni"; iz tega smiselno namreč izhaja, da je E. E. D. D. poklical po telefonu4 zato mu je D. D. - "na daljavo" - dal ukaz, naj pogleda v pisarniški predal. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da v bistvu E. E. nikoli niti ni bil izrecno vprašan, kako je D. D. obvestil o vlomu, vendar pa iz konsistentne D. D. izpovedbe izhaja, da mu je E. E. o vlomu prišel povedat na stadion, kjer se je tedaj D. D. nahajal - ne pa prek telefona oziroma na drug način na daljavo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tako kakor E. E. izpovedbo iz sodne preiskave glede vpogleda v pisarniški predal še pred prihodom policije prebijajo drugi dokazi, tako drugi dokazi prebijajo tudi njegovo smiselno izpovedbo iz sodne preiskave glede tega, kako je pravzaprav D. D. obvestil o vlomu. Vse navedeno napeljuje na sklep, da se E. E. poteka dogodkov dne 14. 10. 2016 v sodni preiskavi očitno ni spomnil jasno, kar je - ob vsebini drugih izvedenih dokazov - pravilno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče.

11.Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da med E. E. in D. D. izpovedbo obstajajo razhajanja glede tega, kako in kdaj je D. D. izvedel, da je bila odtujena gotovina. Pritožbeno sodišče po pregledu dokaznega gradiva namreč ugotavlja, da je že prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da je bil o manjku gotovine D. D. obveščen šele ob izvedenem policijskem ogledu - in nič prej. O tem je nenazadnje konsistentno izpovedal F. F., ki je tako v sodni preiskavi kot tudi na glavni obravnavi izpovedal, da je bila blagajna že prej odklenjena, preverbo manjka gotovine pa sta opravila z D. D. Slednji je konsistentno izpovedoval (tako v sodni preiskavi kakor tudi na glavni obravnavi), da z E. E. do prihoda policije v pisarno nista šla (tako tudi E. E. na glavni obravnavi). Da je bila blagajna odklenjena, sta izpovedala v sodni preiskavi tudi E. E. in D. D., zato je potrebno - kakor je pravilno storilo prvostopenjsko sodišče - D. D. izpovedbo z dne 16. 9. 2024, da je bila blagajna pred vlomom zaklenjena, glede na sicerjšne izpovedbe pripisati poteku časa in upadu spomina na tedajšnje dogodke, ne pa neresnicoljubnosti.

12.V zvezi s pritožbeno navedbo, da indični krog ni sklenjen zato, ker ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, s kakšnim orodjem se je izvršil vlom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za ponovitev navedb obrambe, podanih že v postopku na prvi stopnji, s katerimi se je prvostopenjsko sodišče vsebinsko ter v zadostni meri pravilno soočilo in jih jasno kot pravno nerelevantne zavrnilo v točki 14 izpodbijane sodbe5, tam navedenim razlogom pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

13.Sicer drži tudi pritožbena navedba, da F. F. ni mogel s 100 % gotovostjo jamčiti povezave med odtisi podplatov na kraju kaznivega dejanja s kasneje zaseženimi čevlji obtoženca, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da sicer drugi zbrani in ocenjeni (posredni) dokazi onkraj razumnega dvoma kažejo na dejstvo, da je prav obtoženec storilec. Posredni dokaz z odtisi čevljev predstavlja namreč le kamenček v mozaiku preostalih indicev, zato je tudi naveden dokaz potrebno presojati skozi prizmo preostalih indicev. Življenjsko, predvsem pa logično je pričakovati, da kaznivo dejanje, izvršeno brez očividcev, ne bo temeljilo na dokazih, ki bi neposredno odkazovali na storilca, vendar pa v takih primerih na storilca lahko kaže celovita presoja zbranih posrednih dokazov - indicev. Zato le dejstvo, da F. F. odtisa čevljev ni mogel s 100% gotovostjo povezati s kasneje zaseženimi čevlji, ne izključuje sklepa prvostopenjskega sodišča, da je "prepričanje" onkraj razumnega dvoma doseženo na podlagi celovite ocene vseh (še) drugih ugotovljenih indicev.

14.Kadar indici dopuščajo ne zgolj enega, ampak dva ali več razumnih zaključkov in eden od teh kaže na nedolžnost obtoženca ali dopušča upošteven dvom, mora sodišče ravnati v skladu z načelom in dubio pro reo6. Vendar pa a contrario pritožbeno sodišče ocenjuje, da se v konkretnem primeru glede na zbrane indice ne ponuja razumen zaključek, ki bi narekoval takšno interpretacijo le-teh, ki bi vsaj nakazovali na to, da obtoženec ni storilec. Glede na neprepričljiv zagovor in nedvomno ugotovljena dejstva, da je E. E. srečal obtoženca, ki mu ni bil znan (zaposleni v objektu na C. cesti 000 so se medsebojno dobro poznali), da je približno v času izvršitve kaznivega dejanja prihajal iz smeri kraja kaznivega dejanja, da je kasneje preiskava pokazala visoko stopnjo verjetnosti ujemanja odtisov čevljev na kraju kaznivega dejanja z zaseženimi obtoženčevimi čevlji, ni razumen

zaključek, da obtoženec ni storilec. Da je nekdo spoznan za krivega kaznivega dejanja, mora biti dosežen standard "prepričanja", ki je onkraj razumnega dvoma (torej "prepričanje" mora izključevati vse dvome, ki so po splošnem prepričanju še "razumni"). Pritožbeno sodišče meni, da je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je v zadevi podana taka kvaliteta prepričanja, ki presega razumen dvom glede zaključka, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja. Z drugimi besedami: v konkretnem primeru dvom, da glede na podane in logično utemeljene indice obtoženec ni storilec, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni več razumen.

15.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se v konkretnem primeru izvedeni posredni dokazi medsebojno tesno prepletajo in vsebinsko prekrivajo, ključno težo pri tem pa igrajo nedvomno ugotovljena dejstva glede časa izvršitve kaznivega dejanja in tedajšnjega srečanja med E. E. in obtožencem, glede ugotovljenih odtisov čevljev globoko v pisarni, ki so bili, z veliko verejetnostjo kasneje zaseženi obtožencu, vse to pa zlasti v kombinaciji z neprepričljivostjo zagovora. Predvsem prepričljiv in izkustveno sprejemljiv zagovor je protiutež indičnim dokazom, vendar pa tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru meni, da tako podan zagovor ni vodotesen in ne izpodbije sicer ugotovljenega dejanskega stanja. Glede dokazne ocene zagovora se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje podrobni in vsebinsko bogati obrazložitvi izpodbijane sodbe (od točke 15 do točke 21 izpodbijane sodbe) in dodaja, da dodatno okoliščino neprepričljivosti zagovora predstavljajo tudi navedbe, da obtoženi ni vedel našteti imen sodelavk, ni imel številke predsednice, s katero naj bi sicer prijateljeval, ni vedel, kje je sedež društvo psoriatikov itd. Skladno z vsem navedenim je tako pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča iz točke 14 izpodbijane sodbe, da je krog indicev sklenjen.

16.Čeprav pritožba ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP). Prvostopenjsko sodišče je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v točkah od 25 do 32 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, zaradi česar je izrečena pogojna obsodba glede na obstoj pozitivne prognoze obtoženčevega vedenje, ki je vsebovana v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, primerna in pravična kazenska sankcija. Nadalje je prvostopenjsko sodišče odločbo o odvzemu premoženjske koristi razumno obrazložilo v točkah 33 in 34 izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialnopravne določbe glede odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi in jih pravilno utemeljilo, zato pritožbenemu sodišču v odločbo o kazenski sanckiji in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi ni bilo potrebno posegati.

17.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je na podlagi pooblastila iz 391. člena ZKP pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

18.Ker obtoženčev zagovornik z vloženo pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka člena 95 ZKP ter upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Tarifne številke 7112, 71113 in 7122 dolžan plačati sodno takso v znesku 204,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Slednje izhaja tudi iz konsistentnih izpovedb E. E., potrjenih s fotografijami, nastalimi med policijskim ogledom (CD v prilogi A1).

2Primeroma: v sodni preiskavi (14. 10. 2016) je E. E. izpovedal, da je obtoženca srečal na vogalu hodnika, na glavni obravnavi (16. 9. 2024) pa, da ga je srečal na stopnišču. Iz fotografij izhaja, da je med stopniščem in vogalom manj kot 2 metra, zato ne gre za takšno razhajanje, ki bi sploh bilo pravno pomembno oziroma ki bi na kakršenkoli drug način odkazoval na E. E. neverodostojnost.

3V ovadbi je dejal, da je po zaznavi vloma takoj stekel za obtožencem; v sodni preiskavi, da je po zaznavi vloma pogledal skozi okno in stekel za obtožencem; na glavni obravnavi, da je po zaznavi vloma pogledal v pisarno, potem v pisarno direktorja, nato pa je stekel za obtožencem.

4Primeroma: E. E. bi bil recimo pred pisarno, D. D. pa na nogometnem stadionu.

5Prvostopenjsko sodiščeje je navedlo, da identificiranje sredstva, s katerim je prišlo do vloma, v prvi vrsti ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja (k čemur pritožbeno sodišče dodaja, da je v tem oziru torej tak podatek pravno nerelevanten), hkrati pa je življenjsko pričakovano, da je obtoženec po izvršitvi kaznivega dejanja vlomno sredstvo zavrgel - zaradi česar vlomno sredstvo tekom hišne preiskave ni bilo najdeno.

6Tako VS RS v zadevi I Ips 29938/2013, z dne 28. 1. 2016.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 355, 355/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.