Jedro

Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko I izreka, odpravila sklep o popravi pomote Davčnega urada A št. ..z dne .. in pod točko II izreka, ugodila pritožbi in odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A št. .. z dne .. odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ je tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka in ekološke takse v letih 1997 in 1998 naložil plačilo davka od prometa proizvodov za plinsko olje D2 in ekstra lahko kurilno olje EL ter takse za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za oba navedena proizvoda. Tožena stranka najprej pojasni, da je sklep o popravi pomote odpravila v skladu s 1. odstavkom 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki ga ni mogoče uporabiti v primeru, ko so bile tožniku z odločbo odmerjene obveznosti v znesku 4.280.738.315,00 SIT namesto 2.140.369.158,00 SIT, saj ne gre ne za pisno ne za računsko pomoto. V nadaljevanju tožena stranka po presoji pritožbenih ugovorov ugotavlja, da obračun prometnega davka in ekološke takse ne temelji na 4. odstavku 51. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 39/98, v nadaljevanju ZPD), kot v pritožbi navaja tožnik. Tožena stranka je zato, ker prvostopni organ v postopku za izdajo odločbe ni popolno ugotovil dejanskega stanja (saj so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena) in ni upošteval pravil postopka, kar je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve, pritožbi ugodil in prvostopno odločbo odpravil, zadevo pa vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da bi tožena stranka morala pritožbi tožeče stranke ugoditi in odločbo prvostopnega organa spremeniti tako, da se ugotovi, da tožnik ni dolžan doplačati nobenih davkov iz navedenega naslova in da se davčni postopek ustavi. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sama ugotavlja, da je prvostopni davčni organ tako v zapisniku kot v odločbi jasno in glasno ugotovil, da je tožeča stranka poslovala v skladu z zakonom in da so bili pri vseh nakupih in prodajah izpolnjeni vsi zakonski pogoji, pravilne pa so bile tudi vse prejete in izdane knjigovodske listine. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje dejansko stanje. Tožena stranka bi lahko skladno z določbo 253. člena ZUP glede na njene ugotovitve spremenila odločbo prvostopnega organa v korist tožnika tako, da bi ugotovila, da tožnik ni davčni zavezanec iz naslova poslovanja z družbo AAA d.o.o. in davčni postopek ustavila. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in prvostopna odločba odpravi ter ugotovi, da tožnik ni davčni zavezanec iz naslova poslovanja z družbo AAA d.o.o. ter se davčni postopek ustavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. .. z dne 19. 3. 2003. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa. Z izpodbijano odločbo je torej vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnik si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta, kot izhaja iz izreka odločbe, saj pravnomočnost zajema le izrek odločbe, obrazložitev odločbe pa vsebuje zgolj utemeljitev odločitve glede na dejansko in pravno stanje. Res je, da so navodila drugostopnega organa v obrazložitvi njegove odločbe zavezujoča za organ prve stopnje, vendar so stranki v ponovljenem postopku zagotovljene vse procesne pravice tako v dokaznem postopku kakor tudi pravna sredstva. Tožeči stranki je bila, kot izhaja iz vložene tožbe zaradi molka tožene stranke, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. U 250/2004, v ponovljenem postopku že izdana odločba št. ... z dne 22. 7. 2003, zagotovljena ji je bila pravica do pritožbe, kakor tudi v nadaljevanju pravica do tožbe v upravnem sporu, ki jo tožeča stranka že uveljavlja s tožbo zaradi molka tožene stranke. Tožeča stranka je torej lahko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava ter kršitev pravil postopka, uveljavljala v navedenih postopkih. Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka (od vložitve tožbe do odločitve sodišča) izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti, dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. S tem so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.