Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila ZOR o objektivni odgovornosti podjetij in drugih pravnih oseb nasproti tretjim (4. odsek, členi 170 in 172). V danem primeru gre za pripadnika TO Republike Slovenije in za odgovornost pravne osebe, ki jo je povzročil njen organ (172. člen ZOR) ter jo je mogoče v določenih primerih razlagati celo širše od odgovornosti za delavca. Ne glede na to sta sodišči pravilno uporabili analogijo z določilom 170. člena ZOR, po kateri odgovarja pravna oseba za svoje delavce in druge ljudi, ki opravljajo posle zanjo tedaj, ko krivdno povzročijo škodo pri delu ali v zvezi z delom.

Odškodnina staršem vsakemu 2.000.000,00 SIT in sestri 1.600.000,00 SIT je pravična in je v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi za duševne bolečine staršev in sestre ob smrti svojca za tiste primere, ko gre za smrt mladega človeka, ki je še živel s svojo prvo družino. Višina odškodnine nikakor ni pretirana ob dodatni ugotovitvi sodišč, da se v duševnem trpljenju staršev izraža tudi spoznanje, da jima sin v bodočem življenju, zlasti v dobi ostarelosti, ne bo mogel nuditi pomoči in tolažbe ter ju razveseljevati s svojimi vnuki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvotožniku 3.136.234,20 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe. Drugotožnici je prisodilo 2.700.000,00 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, tretjetožnici pa 2.300.000,00 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je 2.10.1991 pripadnik vojne (rezervne) sestave Teritorialne obrambe (TO), v prostorih TO in z orožjem TO ustrelil sina oz. brata tožnikov. Ugotovilo je, da je za njegovo ravnanje objektivno odgovorna tožena stranka po določilih 170. in 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), da je bilo njegovo ravnanje mogoče pričakovati in preprečiti in da bi bila sicer tožena stranka odgovorna tudi po načelu krivdne odgovornosti, ker ni preverila podatkov, ki jih je dal pripadnik v rezervni sestavi o sebi, ni mu ob nepravilnosti pred tem dogodkom odvzela orožja in sprožila disciplinskega postopka ter ni upoštevala predpisov o stražarski službi. Ker sodišče ni našlo razlogov, da bi usmrčenemu očitalo kakršnokoli sokrivdo in tožena stranka v zvezi s tem tudi ni navajala in dokazovala kakih razlogov, je za nastalo škodo v celoti odgovorna tožena stranka. V zvezi z nesrečnim dogodkom so tožniki trpeli: premoženjsko škodo v skupnem znesku 436.234,20 tolarjev, ki je prisojena prvotožniku, ter nepremoženjsklo škodo za duševne bolečine v primeru smrti, za katero je sodišče po določilu 201. člena ZOR določilo staršema pravično odškodnino po 2.700,000,00 tolarjev ter sestri 2.300.000,00 tolarjev.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-tej delno ugodilo. Zavrnilo je pritožbeni ugovor v zvezi z objektivno odgovornostjo tožene stranke, pri čemer je uporabilo določilo prvega odstavka 170. in 172. člena ZOR, je pa znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega svojca za 700.000,00 tolarjev vsakemu od tožnikov. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Očitno se ne strinja z obsodilnim delom sodbe in jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo in zavrnitev tožbenih zahtevkov ali podrejeno, bistveno znižanje prisojene odškodnine. Poudarja, da R. B. ni bil zaposlen pri toženi stranki, marveč je bil obravnavan kot kandidat za zaposlitev in je imel v času obravnavanega dogodka status vojaka v rezervni sestavi. Zato meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je povzročitelj kršil predpis, ko je pokojnika privedel v vojaški objekt ter ali ga je privedel v zvezi z nalogami, za katere je bil zadolžen, ali pa je to storil iz osebnih razlogov. Trdi, da njegove naloge v kritičnem času niso pomenile nevarne dejavnosti, za katere bi tožena stranka objektivno odgovarjala, da tožena stranka ni mogla predvideti, da bo sorodniku tožnikov vzel življenje ter da je zato odgovoren le povzročitelj škode in je izključena objektivna odgovornost tožene stranke. Dodaja, da treba upoštevati deljeno odgovornost zaradi ravnanja sedaj pokojnega in da je bila vsem trem tožnikom odmerjena previsoka odškodnina, saj je skoraj še enkrat višja od tiste, ki se prisoja.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št.55/92).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovljeno dejansko stanje v svojih odločbah navedli natančno in jasno ter v zvezi z njim pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno sta uporabili določila ZOR o objektivni odgovornosti podjetij in drugih pravnih oseb nasproti tretjim (4. odsek, členi 170 do 172). V danem primeru gre za pripadnika TO Republike Slovenije, torej za odgovornost pravne osebe, ki jo je povzročil njen organ (172. člen ZOR) in jo je mogoče v določenih primerih razlagati celo širše od odgovornosti za delavca (primerjaj S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984, I. knjiga, str. 641). Ne glede na to pa sta sodišči pravilno uporabili analogijo z določilom 170. člena ZOR, po kateri odgovarja pravna oseba za svoje delavce in druge ljudi, ki opravljajo posle zanjo tedaj, ko krivdno povzročijo škodo pri delu ali v zvezi z delom. Še več, ne glede na določila 170. do 172. člena ZOR sta sodišči ugotovili, da je v danem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke tudi po 173. členu ZOR in celo po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR. Ob takem stanju so zgrešena revizijska izvajanja o tem, da škode ni povzročil delavec tožene stranke, marveč oseba iz rezervne sestave TO. Tudi očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti kršitev predpisa v zvezi z vstopom T. S. v vojaški objekt, je napačen, kajti sodišči sta to ugotovili (glej izrecno razlago na 3. strani spodaj in na 4. stran sodbe sodišča prve stopnje in njeno potrditev na 2. in 3. strani sodbe sodišča druge stopnje, ki nekoliko širše navaja opustitev nadzora). Ugotavljanje motiva za ravnanje R. B. pa ni potrebno, ker za odločitev ni bistveno, če je prekoračil pooblastila in ravnal iz osebnih razlogov. Dejstvo je, da je šlo za dejanje osebe, ki je delovala v sestavu TO in katere ravnanje nikakor ni bilo nepredvidljivo in bi ga tožena stranka lahko preprečila, če bi bila bolj pozorna na B. izpolnjevanje pogojev za tako delo in na njegovo predhodno ravnanje. Ugovor sokrivde oz. izključne krivde pokojnega T. S. tožena stranka tudi v reviziji ne obrazloži, zato je povzeti ugotovitev sodišče druge stopnje, da ugovor sokrivde ni utemeljen, saj mu tožena stranka razen tega, da je bil v kritičnem času navzoč na kraju dogodka, ničesar ne očita.

Tudi revizijska trditev o previsoko odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo ni utemeljena. Odškodnina je pravična in je v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi za duševne bolečine staršev in sestre ob smrti svojca za tiste primere, ko gre za smrt mladega človeka, ki je še živel s svojo prvo družino. Višina odškodnine nikakor ni pretirana ob dodatni ugotovitvi sodišč, da se v duševnem trpljenju staršev izraža tudi spoznanje, da jima sin v bodočenem življenju, zlasti v dobi ostarelosti ne bo mogel nuditi pomoči in tolažbe ter ju razveseljevati s svojimi vnuki.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, saj revizija ni bila uspešna (166. v zvezi s 154. členom ZPP). Tudi tožeči stranki povrnitve pravdnih stroškov za odgovor na revizijo ni priznalo, ker ta ni bila potrebna in ker vsebuje napačna izvajanja o določanju višine odškodnine po prostem preudarku in o zanikanju, da je določitev pravnega standarda pravične odškodnine uporaba materialnega prava (155. člen ZPP).