Jedro

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče (tudi) o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi: - v B/IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na PDS z ID znakom 0000-316-27, 0000-316-56 in 0000-316-57, katerih lastnik je A. A., EMŠO: ..., B. 1, do 1/1 ; - v B/V. točki izreka; - v B/VI. točki izreka, ki se nanaša na idealne deleže solastnine na vseh splošnih skupnih delih stavbe z ID znakom 0000-316 v celoti; - v B/XII. točki izreka; in se v izpodbijanih delih zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, kdo so zakoniti udeleženci postopka (točka A sklepa). V točki B/I. je ugotovilo, da na stavbi z ID znakom 0000-316, ki je povezana s parcelo št. 2509 k. o. ... z naslovoma B. 1 in C. 1, obstoji etažna lastnina. Ugotovilo je, da je parcela 0000-316 pripadajoče zemljišče (zemljišče pod stavbo) in s tem splošni skupni del stavbe z ID znakom 0000-316 (B/II. točka izreka). Parcela 2510 je v zemljiški knjigi določena kot splošni skupni del stavbe (B/III. točka izreka). Ugotovilo je tudi, katere posamezne dele (PDS) ima stavba z ID znakom 0000-316 ter lastnike in imetnike izvedenih pravic na teh delih, kar je razvidno iz B/IV. točke izreka. V B/V. točki izreka je navedlo splošne skupne dele stavbe, v točki B/VI. izreka pa, koliko znašajo idealni deleži solastnine na vseh splošnih skupnih delih stavbe z ID znakom 0000/316 v korist lastnikov PDS. V točki B/VII. je ugotovilo posebne skupne dele stavbe, v točki B/VIII. pa, koliko znašajo idealni deleži solastnine v korist vsakokratnih lastnikov PDS na posebnem skupnem delu stavbe 0000-316-34. V točki B/IX. je ugotovilo idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov PDS na posebnem skupnem delu stavbe 0000-316-53. V točki B/X. je odločilo, da nerazdeljeni posamezni deli stavbe z začasnim ID znakom 0000-316-900, 0000-316-901, 0000-316-902, 0000-316-903, 0000-316-904, 0000-316-905, 0000-316-906 po dokončni vzpostavitvi etažne lastnine ne obstojijo več. Ohranijo se vse pravice oziroma vsa bremena, ustanovljena pri že vpisanih posameznih delih stavbe v vrstnem redu bodisi pred bodisi po vpisu zaznambe tega postopka in se z izpodbijanim sklepom vanje ne posega (B/XI. točka izreka). Zemljiškoknjižni vpisi na podlagi tega sklepa se izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine II N 255/2013, ID zaznambe 001, z učinkom od 9. 8. 2013 (B/XII. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta prva nasprotna udeleženka Mestna občina (MO) in četrta do šesta udeleženka postopka.

3. Prva nasprotna udeleženka se pritožuje zoper deseto alinejo B/IV. točke izreka sklepa glede posameznih delov z ID znakom 0000-316-43 in 0000-316-59 in zoper štirinajsto alinejo točke B/IV., ki se nanaša na posamezne dele 0000-316-27, 0000-316-56 in 0000-316-57 v povezavi s točko B/VI. in B/XII. izreka sklepa, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da D. D. in E. D. nista izkazala pravnega naslova za PDS ID-43 v prvi etaži in ID-59 v 8. etaži, saj sta udeleženca D. D. in E. D. ta prostora nezakonito uzurpirala in ga zasedata brez pravnega naslova. Klet z ID-43 je last MO. Po elaboratu F., d. o. o. z dne 5. 5. 2011 in sklepu geodetske uprave o vpisu stavbe v kataster stavb z dne 23. 11. 2011 je imela klet oznako ID-10 ter je bila evidentirana kot last MO. Po elaboratu F., d. o. o. z dne 21. 2. 2013 in sklepu geodetske uprave o vpisu stavb v kataster stavb z dne 24. 1. 2014 je imela klet oznaki ID – 53 in ID – 54, s skupno površino 17,00 m2 ter je bila evidentirana kot last MO. Dejansko gre za en prostor z enim vhodom, ki ga nezakonito zasedata solastnika podstrešnega stanovanja zakonca D. D. in E. D. Trem podstrešnim stanovanjem, ki so bila zgrajena kasneje v letih 1984 – 1990, kleti niso pripadale, torej tudi D. D. in E. D. ne, ki sta stanovanje kupila leta 2000 od G. G., ki ni bil lastnik kleti v stavbi. Iz predloženih listin izhaja, da je Hišni svet B. 1 in C. 1 dne 25. 10. 1984 dal pisno soglasje za preureditev skupnih podstrešnih prostorov v stavbi B. 1 v tri stanovanjske enote, s tem, da mora investitor na podstrešju urediti primerno velika prostora z namembnostjo sušilnice in z namembnostjo hišne skupnosti. Izrecno je bilo zapisano, da bo hišni svet v okviru možnosti poskrbel, da investitorji dobijo v kleti pripadajoči del drvarnic, vendar do tega ni prišlo. Iz pogodbe o medsebojnih razmerjih ne izhaja, da bi novi lastniki pridobili katerokoli klet. Iz gradbenega dovoljenja z dne 20. 2. 1990 ne izhaja, da bi podstrešnim stanovanjem pripadala katerakoli klet, sploh pa ne v 1. etaži. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 19. 5. 2000, sklenjene med prodajalcem G. G. ter D. D. in E. D. res izhaja, da naj bi stanovanje vsebovalo tudi klet, vendar ta zapis v pogodbi ne drži. G. G. kleti ni mogel prodati, ker nikoli ni bil njen lastnik, saj ta prostor pripada poslovnima prostoroma ID-9 in ID-10 v 5. etaži, ki je last MO. Napačna je tudi ugotovitev, da sta D. D. in E. D. posest na ID-43 v dobri veri izvrševala že od samega nakupa stanovanja, prav tako je protispisna ugotovitev sodišča, da lastništvu ID-43 ni nihče aktivno nasprotoval. Določilo drugega odstavka 5. člena kupoprodajne pogodbe je nično. Glede posameznega dela ID-59 v 8. etaži (shramba, sušilnica, pralnica s površino 24,10m2) D. D. in E. D. nimata pravnega naslova, razlogi pa so identični kot pri delu ID-43, saj je bilo v soglasju hišnega sveta izpostavljeno, da mora investitor na podstrešju urediti primerno velika prostora z namembnostjo sušilnice in prostora za hišni svet. Na tem delu gre za solastnino MO, ker je prostor v solasti etažnih lastnikov. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, prav tako pa je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. MO navaja, da tudi A. A. ni izkazal pravnega naslova za večjo površino od kupljene, gre za dele ID 27, ID 56 in ID 57, vse v 1. etaži. MO prvotno izpostavlja, da z vlogo A. A. z dne 22. 1. 2018, na katero se sklicuje sodišče in s katero je A. A. prerekal navedbe udeležencev, ni seznanjena, saj ji ta vloga ni bila vročena, zaradi česar ji je bila prekršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Udeleženec A. A. nima izkazanega pravnega naslova za večjo površino od kupljene, saj je slednji kupil zgolj 30,77 m2 površin kletnih prostorov, seštevek dosojenih površin pa pokaže, da mu je bilo dosojeno 85,60 m2 površine kletnih prostorov. Sodišče je brez poglobljene analize A. A. v last nepravilno prisodilo večjo površino posameznih delov stavbe od kupljene. Razlika med kupljenim in dosojenim je enormna in ne izhaja iz pravnih naslovov, zato je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Zagrešena je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. H. H., ki je A. A. prodala prostor s površino 16 m2, s tem delom ni mogla razpolagati, zato je prodajna pogodba z dne 7. 3. 2012 glede posameznega dela ID-27 nična, posledično je ničen tudi dodatek št. 1 z dne 3. 5. 2016, kjer je površina kleti popravljena na 26,10m2. 4. Četrta do šesta udeleženka postopka se pritožujejo zoper osmo alinejo B/IV. točke izreka sklepa v povezavi z deveto alinejo in zoper B/V., B/VI. točko izreka sklepa iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede dela ID 30, ki meri 7,9 m2 pritožnice navajajo, da ta del pripada k delu 17, saj je to sobo kupil njihov pravni prednik I. I. Dostop do prostora ID 30 je mogoč zgolj preko stanovanja 17. Že ob nakupu je ta del pripadal stanovanju I. I., v tej sobi pa je tudi varnostni ventil za stanovanje št. 17. Pravni prednik je sobo ID 30 pridobil z odločbo z dne 13. 5. 1991, kar potrjuje kvadratura stanovanja v izmeri 131,05 m2. Stanovanje je bilo prevzeto 6. 5. 1991 s strani MO, s 13. 5. 1991 pa s strani I. I. in od tedaj dalje ga družina uporablja. I. I. je 14. 5. 1992 z MO sklenil najemno pogodbo za stanovanje št. 17, katerega sestavni del je soba ID 30, gre za postavko „drugo v izmeri 5,11 m2“ v 2. členu najemne pogodbe. V letu 1992 se je izmera te sobe merila v kvadraturi 8,03 m2, vendar na celem nadstropju takega prostora ni. Tudi originalni tloris stanovanja potrjuje, da del ID 30 pripada stanovanju 17. Iz podatkov o stanovanju in stanarini z dne 7. 11. 1991 je razvidno, da soba s ID 30 pripada stanovanju I. I., in sicer pod postavko št. 13 drugo 5,11 m2. Dodelitev te sobice J. J. v septembru 1990 je bila nična, saj je v novembru 1991 MO ni upošteval kot samostojno, temveč jo je vodil kot funkcionalno enoto stanovanja I. I., pri čemer prostor nima stične točke s stanovanjem J. J., dostop je le iz stanovanja I. I. in je v sobi tudi varnostni ventil za centralno kurjavo s strani prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice za stanovanje I. I. V zapisniku o vrednosti stanovanja za stanovanje I. I. je bila ta soba v izmeri 5,11 m2 brez pravne podlage 24. 3. 1993 prečrtana in dodana k stanovanju J. J. Že samo dejstvo različnih izmer pomeni, da tudi 8,03 m2 dodanih k stanovanju J. J. ne pomeni točne izmere in točno te sobe. Iz stanovanjske pogodbe med MO in K. K., ki je pravna prednica J. J. z dne 28. 6. 1978, izhaja kvadratura stanovanja J. J. 131,66 m2, kar pomeni, da sobe tudi takrat ni bilo vštete. Glede na to, da se po 14. 9. 1990 po odločbi za stanovanjsko pravico J. J. v več dokumentih (odločba z dne 13. 5. 1991 za stanovanjsko pravico I. I., najemna pogodba z dne 14. 5. 1992, več zapisnikov) soba vodi kot pravica I. I., je jasno, da s to odločbo J. J. te sobe ni dobil in da je soba pripadala stanovanju I. I. Odločba z dne 14. 9. 1990 je nična in so posledično nični vsi dokumenti, na podlagi katerih naj bi bila soba last L. J. Dodatno je bila L. J. z odločbo z dne 20. 8. 1991 dodeljena stanovanjska pravica za 139,70 m2 in že po sami kvadraturi in sedanjih izmerah v elaboratu je jasno, da soba (ID30) v stanovanjsko pravico po odločbi z dne 20. 8. 1991 ni bila vključena. V začetku leta 1991 je bil med L. J. in J. J. sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, iz katerega izhaja, da L. J. soba ID 30 ne pripada, ampak da se izloči in pripada J. J.; glede na to, da zakonca (J. J. in L. J.) nista imela podlage za urejanje imetništva nad predmetno sobo, je ta sporazum ničen in je pokazatelj, da L. J. te sobe ni mogla odkupiti od MO. Zato je prodajna pogodba med L. J. in MO iz leta 1996 z dodatki v tem delu nična. J. J. je v stavbi živel od leta 1982 dalje, vendar mu je bila stanovanjska pravica dodeljena z odločbo z dne 14. 9. 1990, zato se postavlja vprašanje, na podlagi katerega dokumenta je bila J. J. dodeljena stanovanjska pravica, saj praznega stanovanja takrat v stavbi ni bilo. Gre za dodaten razlog, zakaj je odločba iz leta 1990 nična. V izjavi z dne 8. 7. 1992 je M. M. opisal nezakonito postopanje J. J., ki je po lastni izjavi prebil steno iz hodnika in si tako ustvaril vhod do sobe, poseg pa je bil nezakonit (izvedensko mnenje N. N. 233/94), saj posega ni prijavil niti ni dobil dovoljenja, kot je zahteval tedanji zakon. Soba ID 30 je brez elektrike, vode, okna/svetlobe in jo je nemogoče obravnavati kot samostojno enoto. Sodišče bi moralo ugotoviti, da so vse odločbe in pogodbe ter dodatki, na podlagi katerih naj bi L. J. in J. J. pridobila stanovanjsko ali lastninsko pravico na delu ID 30 nične ter vpisati lastninsko pravico četrte do šeste udeleženke postopka. Poleg tega so slednje od leta 1991 del ID 30 priposestvovale, saj nihče drug nima dostopa do tega dela niti ga nihče ni uporabljal. Sodni postopki III P 225/1996 in III P 37/96, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obravnavajo istih pravnih vprašanj kot obravnavani postopek. Glede PDS v 7. etaži pritožnice navajajo, da 7. etaža ni bila zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem, saj je gradbeno dovoljenje z dne 9. 8. 1989 predvidevalo, da po izgradnji treh stanovanj na podstrešju ostaneta dva podstrešna prostora v smislu splošnih skupnih delov, česar pa 7. etaža sedaj ne predivideva. Zato pritožnice navajajo, da deli enote ID 18, ID 23, in ID 21 predstavljajo splošni skupni del. Pritožnice enako navajajo glede 8. etaže, saj je bila zgrajena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, kar pomeni, da bi morala biti dela ID 23 in ID 59 označena kot splošna skupna dela. Glede delov ID 27 in ID 56, ki so bili dodeljeni A. A., pritožnice navajajo, da dela ID 27 in ID 56 predstavljata splošne skupne prostore, saj je del ID 27 predstavljal prehod med kletmi in že zaradi tega ne more postati posebni del. Pritožnice predlagajo, da v točki B/V. navedejo dodatni splošni skupni deli, posledično pa se v točki B/VI. ustrezno spremenijo idealni deleži etažnih lastnikov.

5. Peti in šesta nasprotna udeleženca D. D. in E. D. sta v odgovoru na pritožbi pritožnikov predlagala zavrnitev njunih pritožb. Sedma udeleženka v postopku L. J. je v odgovoru na pritožbo četrte do šeste udeleženke v postopku predlagala zavrnitev pritožbe. Prva nasprotna udeleženka MO je v odgovoru na pritožbo četrte do šeste udeleženke predlagala ugoditev pritožbi z razveljavitvijo sklepa v izpodbijanem delu in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Prva nasprotna udeleženka se pritožuje glede odločitve, da PDS z oznako ID 43 v 1. etaži (gre za klet) in ID 59 v 8. etaži (shramba, sušilnica, pralnica) predstavljata posebna dela v lasti petega nasprotnega udeleženca D. D. in šeste nasprotne udeleženke E. D. V pritožbi prva nasprotna udeleženka navaja, da je hišni svet B. 1 in C. 1 dne 25. 10. 1984 dal soglasje za preureditev podstrešnih prostorov v tri samostojna stanovanja, pri čemer pa je moral investitor zagotoviti dva primerna prostora za namembnost sušilnice in hišnega sveta, zaradi česar prva nasprotna udeleženka meni, da peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka svojega pravnega naslova za lastništvo nad ID 43 (klet) in ID 59 (prostor na podstrešju) nista izkazala.

8. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče (tudi) o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

9. ZVEtL-1 v 19. členu določa, da je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe. Če pravni naslov ne učinkuje proti zemljiškoknjižnemu lastniku, mora pridobitelj posameznega dela stavbe za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe izkazati tudi večkratni zaporedni prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe od zemljiškoknjižnega lastnika do osebe, od katere se izkazuje prenos lastninske pravice na pridobitelja posameznega dela stavbe. Večkratni zaporedni prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe se izkazuje tako, da se vsak posamezni prenos od zemljiškoknjižnega lastnika do pravnega prednika zadnjega pridobitelja izkaže bodisi z javno listino, ki izkazuje univerzalno pravno nasledstvo, bodisi s pravnim naslovom. V 20. členu pa ZVEtL-1 določa, da ne glede na določbe prejšnjega člena (19. člena ZVEtL-1) izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Šteje se, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je skupaj s svojimi pravnimi predniki, po katerih izkazuje pravno nasledstvo, v skladu s prejšnjim členom, izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe. Šteje se, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu. V skladu z določilom 24. člena ZVEtL-1 kadar bi moralo sodišče po določbah zakona, ki ureja nepravdni postopek, o predhodnem vprašanju zaradi spornih dejstev prekiniti postopek in posameznega udeleženca napotiti na pravdo, sodišče postopka ne prekine, temveč odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona, če se ti ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno.

10. V tem postopku sta peti in šesta nasprotna udeleženka svojo lastninsko pravico na ID 43 in ID 59 izkazovala s pravnim naslovom, in sicer s pogodbo z dne 10. 7. 1989, kupoprodajno pogodbo z dne 19. 5. 2000 ter izkazanim pogojem priposestvovanja. Prva nasprotna udeleženka se sklicuje na zapisnik hišnega sveta iz leta 1984, vendar pa iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka sklenila s prodajalcem G. G. izhaja, da sta kupila podstrešno stanovanje, ki mu pripada tudi klet. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedeno izhaja tudi iz zapisnika o vrednosti stanovanja ter cenilnega elaborata izvedenca za gradbeno stroko O. O. Te prostore udeleženca uporabljata od leta 2000, poleg tega sta udeleženca kupila stanovanje skupaj s podstrešno sobo v točno takem stanju, kot ga je opisal izvedenec gradbene stroke, čigar mnenje je vključevalo tudi podstrešno sobo v izmeri 19,18 m2, takšen opis stanovanja pa izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe. Glede na to, da sta udeleženca svojo lastniško posest izkazala s pravnim naslovom, pri čemer sta prostore uporabljala od leta 2000 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je verjetneje, da sta peti in šesta nasprotna udeleženka solastnika prostora z ID 43 in ID 59. Zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe prve nasprotne udeleženke, ki navedeno ugotovitev izpodbijajo z argumentacijo, da je bilo v tem delu dejansko stanje ugotovljeno napačno ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo in zagrešena absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prodajalec G. G. ni imel pravice razpolagati s kletjo in delom podstrešnega prostora, kot neutemeljene zavrača, pri čemer pa še dodaja, da bo lahko nasprotna udeleženka svojo zatrjevano lastninsko pravico uveljavljala v pravdnem postopku (določilo 35. člena ZVEtL-1).

11. Glede posameznih delov ID 27, ID 56 in ID 57, za katere je sodišče prve stopnje odločilo, da je njihov pridobitelj deveti udeleženec v postopku A. A., pa prva nasprotna udeleženka utemeljeno izpostavlja, da ji sodišče prve stopnje pripravljalne vloge devetega udeleženca z dne 22. 1. 2018 ni vročilo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja (24. točka izpodbijanega sklepa), da je sodišče svojo odločitev oprlo na navedbe devetega udeleženca, ki jih je podal v tej vlogi z dne 22. 1. 2018. Zato je utemeljen pritožbeni očitek prve nasprotne udeleženke o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker navedene absolutne bistvene kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo ne da bi pri tem poseglo v ustavno pravico udeležencev do pritožbe (prvi odstavek 354. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbama prve nasprotne udeleženke in posledično tudi četrte do šeste udeleženke (ki se prav tako pritožujejo zoper sklep v tem delu) ter izpodbijani sklep razveljavilo v štirinajsti alineji B/IV. sklepa (ki se nanaša na lastništvo A. A. na PDS z ID znakom 0000-316-27, 0000-316-56, 0000-316-57). Posledično je razveljavilo tudi B/VI., B/V in B/XII. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj odločitev o lastništvu PDS ID 27, ID 56 in ID 57 vpliva na določitev splošnih skupnih deležev in na idealne deleže vsakokratnih lastnikov posameznih delov.

12. Četrta do šesta udeleženka v postopku se pritožujejo glede ID 30 ter glede delov ID 23 in ID 59 v 8. etaži in delov ID 18, ID 21 in ID 23 v 7. etaži. Glede slednjih se sklicujejo na to, da je gradbeno dovoljenje z dne 9. 8. 1989 predvidevalo, da po izgradnji treh stanovanj na podstrešju ostaneta dva prostora v smislu splošnih skupnih delov ter da kleti podstrešnim stanovanjem ne pripadajo. Pritožujejo pa se tudi glede ID 27 in ID 56, ki so bili dodeljeni devetemu udeležencu A. A. Glede posebnih delov ID 27 in ID 56 je pritožbeno sodišče že ugodilo pritožbama obeh pritožnikov, kot je to razvidno iz 10. točke obrazložitve.

13. Glede dela ID 30 četrta do šesta udeleženka v postopku trdijo, da ID 30 del sodi k njihovemu stanovanju, saj je bila ta soba po njihovem mnenju dodeljena pravnemu predniku I. I., medtem ko sedma udeleženka v postopku L. J. trdi, da prostor ID 30 sodi k njenemu stanovanju. Pritožba povzema obširne navedbe, s katerimi četrta do šesta udeleženka utemeljujejo svojo lastninsko pravico na prostoru ID 30. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da je L. J. izkazala lastninsko pravico na prostoru ID 30, izhajalo iz preučitve najemnih pogodb, ki so bile sklenjene z I. I. in J. J. Iz najemnih pogodb, iz katerih je razvidna natančnejša opredelitev prostorov, je razvidno, da so bile J. J. dodeljene štiri večje in ena manjša soba, I. I. pa le štiri večje sobe. V obeh pogodbah je naveden tudi prostor, označen z „drugo,“ glede katerega pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali gre za sporni del ID 30. Glede na to, da je iz kupoprodajne pogodb o prodaji stanovanja z dne 4. 6. 1996 ter obeh dodatkov k tej pogodbi, sklenjenih med MO in L. J., razvidno, da k prostorom stanovanja spada tudi soba v izmeri 8,03 m2, medtem ko iz kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 29. 5. 1996, sklenjene med MO in I. I. posebna soba ni razvidna, kar potrjujeta tudi oba zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja, je odločitev sodišča prve stopnje, da je verjetnejša lastninska pravica sedme udeleženke na prostoru ID 30, pravilna. Prav tako sta pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi tega prostora tekla dva pravdna postopka (III P 37/1996, III P 225/1996), po končanju katerih je MO z L. J. sklenila dodatek h kupoprodajni pogodbi z dne 4. 6. 1996, iz katerega izhaja, da sporni kabinet pripada L. J. Glede na predstavljena dokazila, ki jih je sodišče prve stopnje natančno analiziralo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je sedma udeleženka verjetneje izkazala svojo lastninsko pravico na delu ID 30. Zato pritožbene navedbe, s katerimi četrta do šesta udeleženka izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje v 19. točki izpodbijanega sklepa, kot neutemeljene zavrača, pri čemer pa imajo pritožnice možnost svojo verjetnejšo pravico na delu ID 30 po končanju tega postopka dokazovati v pravdnem postopku.

14. Glede prostorov v 7. etaži (deli ID 18, ID 23 in ID 21) in delov ID 23 in ID 59 v 8. etaži četrta do šesta udeleženka navajajo, da bi morali deli teh delov predstavljati splošne skupne dele, vendar je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v točkah 31, 32, 35 in 36 navedlo pravilne razloge, iz katerih izhaja, da deli ID 18, ID 21, ID 23, ID 59 ne sodijo med splošne skupne dele, saj so udeleženci (D. D./E. D., P. P./R. R. in S. S.), ki so jim bili navedeni deli dodeljeni kot njihovi posebni deli, svojo verjetnejšo pravico na teh delih izkazali s pravnimi naslovi, na katerih je temeljila tudi njihova dobra vera pri izvrševanju posesti. Izpodbijana odločitev glede opisanih delov v 7. in 8. etaži pa, kot že prej rečeno, ne pomeni, da četrta do šesta udeleženka ne bodo mogle svoje zatrjevane močnejše pravice uveljavljati v pravdnem postopku (35. člen ZVEtL-1).

15. Ker sta pritožbi delno utemeljeni glede posebnih delov ID 27, ID 56 in ID 57, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v štirinajsti alineji B/IV. sklepa (ki se nanaša na lastništvo A. A. na PDS z ID znakom 0000-316-27, 0000-316-56, 0000-316-57), posledično pa je razveljavilo tudi B/VI., B/Vin B/XII. točko izreka izpodbijanega sklepa ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

16. Za delno razveljavitev sklepa se je pritožbeno sodišče odločilo, ker je ocenilo, da delna razveljavitev sklepa ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje pripravljalno vlogo devetega udeleženca z dne 22. 1. 2018 vročiti udeležencem postopka in jim dati rok za odgovor na to vlogo ter nato ponovno odločiti v zadevi v delu, ki se nanaša na PDS ID 27, ID 56 in ID 57 in ostalih razveljavljenih delih sklepa. Posebni dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtl-1).