Jedro

V pristojnosti sodišča prve stopnje je, da ugotavlja, ali se je obseg dela tožnika zaradi poslovnih odločitev delodajalca (menjava sistema ogrevanja in ohlajanja, obratovanje strojnih inštalacij in sistema odpadnih voda) res zmanjšal v takšnem obsegu, da tožnikovo delo ni več potrebno. Tožena stranka namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te poslovne odločitve izrecno navaja kot razlog za zmanjšanje obsega tožnikovega dela. Tožnik je pri toženi stranki opravljal širok spekter nalog, predvsem elektroinštalacijska dela, dela povezana z vzdrževanjem ogrevanja in ohlajanja pa so predstavljala le majhen delež celotnega njegovega dela. Zato tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklep z dne 14. 2. 2013 in sklep z dne 17. 4. 2013, ki ju je tožena stranka izdala tožniku (I. točka izreka); da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in se redna odpoved odpravi (II. točka izreka); da se ugotovi, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 7. 2013 (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto vzdrževalec IV-II (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače od 31. 7. 2013 do ponovne reintegracije v delovno razmerje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila in pri tem za čas tožnikovega dela pri drugem delodajalcu od 9. 10. 2013 do 10. 12. 2013 ter za čas prejemanja denarnega nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje upoštevati plačo in nadomestilo ter obračunati le razliko do plače, ki bi jo prejel, če bi delal; kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v višini 838,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 10. in 14. točki obrazložitve napačno razlaga Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27. 12. 2012. Sodišče prve stopnje ne povezuje formalne podlage z vsebinsko podlago navedenega akta, kot izhaja iz njegove obrazložitve. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da so bila že z Aktom o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 6. 11. 2012 ukinjena štiri delovna mesta vzdrževalec IV-II, saj iz navedenega akta izhaja, da je bilo v času njegove veljave sistemiziranih teh pet delovnih mest, od tega sta bili dve delovni mesti zasedeni (enega je zasedal tožnik), pred reorganizacijo pa sta se dva javna uslužbenca upokojila. Tožena stranka ponavlja razloge za ukinitev enega delovnega mesta vzdrževalec IV-II, kot izhajajo iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in navaja, da je pri toženi stranki obstajala potreba le po enem vzdrževalcu. V izključni pristojnosti delodajalca je, da organizira delo na način, ki je ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv. Delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb načina poslovanja in organizacije dela ter v tej zvezi razlogov za morebitno ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog na druge, tudi zunanje izvajalce. Navedenih stališč dosedanje sodne prakse sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sistemizacija mora biti oblikovana tako, da zagotavlja čim bolj učinkovito delo, zato je bilo z aktom z dne 27. 12. 2012 upravičeno zmanjšanje števila delovnih mest v IV. tarifni skupini na račun delovnih mest vzdrževalec IV-II. Tožnik je na področju vzdrževanja stavbe tožene stranke opravljal predvsem elektroinštalacijska dela. V zvezi s tem je bil tožnik prisoten le kot predstavnik tožene stranke in navedenega dela dejansko ni opravljal, temveč so ta dela opravljali zunanji izvajalci. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi direktor občinske uprave moral poznati celotni obseg dela vzdrževalcev, čeprav jim dela ni razporejal. Sodišče prve stopnje tudi nepopolno povzema izpovedbo priče A.A. in neupravičeno zaključuje, da tožnikovega dela ni poznal, čeprav je točno naštel tekoča vzdrževalna dela, ki jih je tožnik opravljal (zamenjava ključavnic, žarnic, popravilo zamašenih odtokov, zamenjava pip, kotličkov itd.). Izpovedal je tudi, da je tožnik sodeloval pri servisiranju klimatskih naprav, z zamenjavo sistema ogrevanja in hlajenja pa se je tudi obseg tega dela skoraj izničil, saj je ostalo le še 10 od 70 klimatskih naprav. Priča B.B. je prav tako izpovedala, da se je zaradi uveljavitve novega sistema ogrevanja in hlajenja, ki je zamenjal obstoječe radiatorje in klimatske naprave, v večjem obsegu zmanjšal obseg dela in ga lahko opravlja zgolj en vzdrževalec. A.A. pa je celo izpovedal, da se je obseg vzdrževalnih del zmanjšal že pred uvedbo novega sistema in kot primer navedel radiatorje, ki so se zamenjali z novimi in do napak ni več prihajalo. Nov sistem ogrevanja in hlajenja pa je zunanji izvajalec dolžan tudi vzdrževati. Neutemeljena je tudi trditev sodišča prve stopnje, da bi tožnik plus ure moral izkoristiti že v letu 2012, če dela v letu 2012 ne bi imel. Tožena stranka namreč tožniku ni imela pravice samovoljno odrediti koriščenja plus ur, še manj pa jih odvzeti. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožena stranka ni kršila postopka odpovedi s tem, ker je ocenila, da je C.C. starejši delavec, saj je ne glede na to ugotovila, da ima po kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve, v 14. točki obrazložitve pa navaja, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo četrtega odstavka 188. člena ZUJF, saj bi lahko od ZPIZ pridobila ustrezne podatke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 14. 2. 2013. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje strinja.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vzdrževalec IV-II. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1) navedla, da se zaradi drugačne vsebine, bistveno zmanjšanega obsega del in organiziranja delovnega procesa zmanjšuje potrebno število sistemiziranega delovnega mesta vzdrževalec IV-II, na katerem je delal tožnik. Nadalje tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je, ker se zaradi specifičnosti določenih del, kot je vzdrževanje in druga dela v zvezi s sistemom ogrevanja in hlajenja, strojnih inštalacij, sistema za odvajanje odpadnih voda, povečuje potreba po strokovnejši izvedbi teh del, tožena stranka dolžna najeti zunanje izvajalce, ki imajo ustrezna specializirana znanja. Obseg enostavnih opravil pri delih v zvezi s tekočim vzdrževanjem v stavbi tožene stranke pa se je bistveno zmanjšal tudi zaradi v oktobru 2012 zaključene vzpostavitve novega sistema ogrevanja in hlajenja, ki ga je zunanji izvajalec dolžan tudi vzdrževati. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala na podlagi dne 27. 12. 2012 sprejetega Akta o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi D. (B6; v nadaljevanju: Sprememba Akta), s katerim je število sistemiziranih delovnih mest vzdrževalec IV-II znižala s pet na enega.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi naveden in obrazložen poslovni razlog utemeljen. Zaključilo je, da je zmanjšanje obsega dela vzdrževalcev IV-II zaradi vzpostavitve novega sistema ogrevanja in hlajenja pri toženi stranki glede na celoten obseg del vzdrževalcev IV-II tako majhno, da zaradi tega ni prišlo niti do bistvenega zmanjšanja obsega njihovih nalog, spremenjenih delovnih potreb in drugačnega organiziranja del, na kar se tožena stranka sklicuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik pri toženi stranki opravljal širok spekter nalog, predvsem elektroinštalacijska dela, dela povezana z vzdrževanjem ogrevanja in ohlajanja pa so predstavljala le majhen delež celotnega njegovega dela. Z navedenimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja v sodni praksi uveljavljeno stališče, da se sodišče pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne sme spuščati v poslovne in organizacijske odločitve delodajalca(1). Vendar v konkretnem primeru navedenega stališča ni mogoče uporabiti. Tožena stranka je namreč v razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da je delo, povezano z obratovanjem sistema ogrevanja in hlajenja, strojnih inštalacij in sistema za odvajanje odpadnih voda, prenesla na zunanje izvajalce, hkrati pa se je zmanjšal obseg enostavnih opravil tudi zaradi novega sistema ogrevanja in ohlajanja. Sodišče prve stopnje mora pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajati iz vsebine odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v okviru presoje utemeljenosti razloga, navedenega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotavljati, ali je ta razlog resničen in ne morda le navidezen oz. fiktiven(2). V konkretnem primeru to pomeni, da je v pristojnosti sodišča prve stopnje, da ugotavlja, ali se je obseg dela tožnika zaradi poslovnih odločitev delodajalca (menjava sistema ogrevanja in ohlajanja, obratovanje strojnih inštalacij in sistema odpadnih voda) res zmanjšal v takšnem obsegu, da tožnikovo delo ni več potrebno. Tožena stranka namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te poslovne odločitve izrecno navaja kot razlog za zmanjšanje obsega tožnikovega dela. To pa ne more biti v izključni pristojnosti delodajalca, saj bi sodno varstvo podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi v takšnem primeru oz. iz takšnega razloga izgubilo svoj pomen. Situacija v konkretnem primeru se bistveno razlikuje na primer od situacije, ko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker se je odločil, da bo delavčevo delo razporedil med ostale zaposlene, pri tem pa niti ni potrebno, ali hkrati tudi ukine delavčevo delovno mesto (oz. zmanjša število teh sistemiziranih delovnih mest). V takšnem primeru gre za organizacijsko odločitev delodajalca, ki je v njegovi izključni pristojnosti in sodišče presoja le, ali je delodajalec dela odpuščenega delavca res prenesel na ostale zaposlene. V konkretnem primeru je zato bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati, ali se je obseg tožnikovega dela zmanjšal do te mere, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljena in ali je do zmanjšanja obsega njegovega dela prišlo zaradi tistih poslovnih odločitev tožene stranke, ki jih je navedla v obrazložitvi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ravnalo na opisani način in s tem pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da si prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 10. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno razlaga Spremembno Akta. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vsebino Spremembe Akta, upoštevalo pa je tudi Obrazložitev k Spremembi Akta, res pa je zmotno zaključilo, da je tožena stranka že s prvo spremembo sistemizacije z dne 6. 11. 2012 zmanjšala število sistemiziranih delovnih mest vzdrževalec IV-II, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Pritožba sicer v zvezi z navedenim konkretnih navedb nima, pač pa le ponavlja razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posebej izpostavlja le izpovedbo priče B.B., ki naj bi na naroku za glavno obravnavo dne 8. 4. 2014 izpovedala, da se je zaradi uveljavitve novega sistema ogrevanja in ohlajanja, ki je zamenjal obstoječe klimatske naprave in radiatorje, zmanjšal obseg dela vzdrževalca in zadostuje potrebi po enem vzdrževalcu. Po vpogledu v zapisnik z naroka za glavno obravnavo pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča B.B. navedenega ni izpovedala. Med drugim je celo izrecno izpovedala, da sama neposrednega vpliva na obseg dela vzdrževalcev zaradi menjave sistema ogrevanja in ohlajanja ne vidi. Zato so pravilni dejanski zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je obseg tožnikovega dela zmanjšal le zaradi manjšega števila klimatskih naprav (prej 70, potem 10) in prenosa del na radiatorjih na zunanje izvajalce, kar pa glede na njegov celoten delokrog ne pomeni bistveno zmanjšanega obsega dela. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bil tožnik glede elektroinštalacijskih del prisoten le kot predstavnik tožene stranke in navedenih del dejansko ni opravljal, temveč so jih opravljali zunanji izvajalci. Izvedeni dokazi namreč navedenega ne potrjujejo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe (da je tožena stranka šele s Spremembo Akta zmanjšala število sistemiziranih delovnih mest vzdrževalec IV-II, da ni potrebno, da bi direktor občinske uprave poznal tožnikovo delo, da je tožena stranka od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije poskušala pridobiti podatke za delavca C.C. in da tožena stranka ni imela pravice tožniku odrediti koriščenja nadur ali mu jih odvzeti) pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve.

Odločitev o pritožbenih stroških in stroških odgovora na pritožbo je odpadla, ker jih stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 141/2013 z dne 9. 12. 2013, in druge.

(2) Podobno tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1174/2012 z dne 28. 2. 2013.