Jedro

Iz vsebine sporazuma, ki sta ga sklenila tožeča stranka in investitor, izhaja, da "odškodnina" v konkretnem primeru ni bila izplačana za pravno priznano škodo v smislu pravil civilnega prava, ki naj bi tožeči stranki nastala na osebnem premoženju, pač pa je bila izplačana zaradi investitorjeve pričakovane premoženjske koristi s čim prejšnjo legalizacijo sosednje gradnje, saj mu je sicer grozila "ogromna premoženjska škoda".

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove postopka odmere dohodnine za leto 2010, je Davčni urad Koper odpravil svojo odločbo, št. 02 05463 z dne 31. 3. 2011, in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Tožeči stranki je odmeril dohodnino za leto 2010 v znesku 26.939,74 EUR, pri čemer znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 8.238,55 EUR. Glede na to, da je tožeča stranka že plačala 394,92 EUR, mora po izpodbijani odločbi plačati še 7.843,63 EUR.

Dohodnina je bila v obnovljenem postopku odmerjena od osnove, v katero je bil vštet tudi dohodek, ki ga je tožeča stranka prejela od podjetja A. d.o.o. (v nadaljevanju investitor). Pri davčnem inšpekcijskem nadzoru investitorja je bilo namreč ugotovljeno, da je tožeči stranki izplačal dohodke, v zameno za pridobitev soglasja k spremenjenemu gradbenemu dovoljenju, v višini 45.000,00 EUR ter 4.022,66 EUR (plačilo računa podjetju B. d.o.o. za ureditev terase). Odškodnina je bila izplačana, ker je investitor potreboval soglasje tožeče stranke k spremembi gradbenega dovoljenja zaradi spremenjene konstrukcije, zmogljivosti in izgleda (sosednjega) objekta. Po presoji davčnega organa prve stopnje pa navedena odškodnina ne predstavlja odškodnine v smislu 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katere se dohodnina ne plača. Iz pogodb, ki jih je investitor sklenil z (nekaterimi) stanovalci stanovanjskega bloka na naslovu ..., namreč ne izhaja, v čem naj bi stanovalcem nastala škoda oziroma kako je ovrednotena ter kakšen negativni vpliv ima graditev objekta na obstoječo (sosednjo) nepremičnino, je pa v vseh pogodbah izrecno navedeno, da se sporazum sklepa zaradi potrebe investitorja po pridobitvi gradbenega dovoljenja na parceli št. 1570/49 k.o. C., saj bi v nasprotnem primeru investitor utrpel ogromno premoženjsko škodo. Zaradi navedenega je davčni organ 49.022,66 EUR vključil v osnovo, od katere je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino za leto 2010. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-01-42/2013 z dne 26. 4. 2013, zavrnilo. V njej se organ druge stopnje pridružuje presoji organa prve stopnje, da sporni dohodek ne predstavlja odškodnine v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2. Glede njegove obdavčljivosti je namreč treba ugotoviti, ali se je odškodnina (ne glede na njeno poimenovanje) izplačala za pravno priznano škodo, ki je posledica odškodninske odgovornosti na podlagi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretni zadevi pa ne gre za izplačilo škode na podlagi škodnega dejanja, ki izvira iz kršitve predpisov, saj se je tožeča stranka prostovoljno strinjala z gradnjo novega objekta in s tem z zatrjevanim zmanjšanjem vrednosti svojega premoženja. Sama navaja, da je šlo za pogodbo, pogodba pa je pravni posel, ki ga glede na svoje lastne interese skleneta pogodbeni stranki. Tudi v prvem odstavku 140. člena OZ je določeno, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. Pritožbeni organ še dodaja, da tožeča stranka ni izkazala protipravnosti ravnanja investitorja (in posledično da je bilo izplačilo posledica protipravnega ravnanja), ki je zgradbo v soseščini nepremičnine tožeče stranke zgradil po pridobljenem soglasju, ki ga je tožeča stranka dala prostovoljno.

Tožeča stranka se ne strinja z odmero davčne osnove, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z navedbo organa druge stopnje, da ni izkazala protipravnosti ravnanja investitorja navaja, da protipravnost izhaja iz dejstva, da je investitor pričel z gradnjo sosednjega objekta, po spremenjenem gradbenem dovoljenju, preden je tožeča stranka z izdajo soglasja omogočila legalizacijo gradnje. Protipravnost pa je tudi v kršitvi izrecnega zagotovila investitorja, da bo imelo stanovanje ohranjen pogled na morje tudi po izvedbi gradnje sosednjega objekta, kar je izhajalo tudi iz gradbenega dovoljenja, veljavnega v času nakupa stanovanja. Prav iz tega razloga se je (skupaj s solastnikom) odločila za nakup tega stanovanja, ki je v najvišjem nadstropju. Navedeno in dejstvo, da ima stanovanje teraso, je pogojevalo nakupno ceno 310.000,00 EUR, saj se je primerljivo stanovanje, nadstropje nižje, brez terase, prodajalo za približno 90.000,00 EUR nižjo kupnino. Ta razlika predstavlja zmanjšanje vrednosti stanovanja zaradi gradnje v soseščini, kar je bilo upoštevano ob sklepanju Sporazuma. Po nakupu nepremičnine je namreč investitor vložil zahtevo za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja, z novim projektom pa se je sosednji objekt bistveno povečal tako, da v celoti zakriva pogled s terase na morje in tudi sicer poslabšuje pogoje bivanja v stanovanju in uporabe terase. Vse navedeno je navedla že tekom upravnega postopka, vendar se upravna organa do navedb nista opredelila in tudi nista izvedla predlaganih dokazov. Ob tem dodaja, da mora davčni organ ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek (5. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). Meni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za neobdavčitev zneska, ki ga je prejela na podlagi Sporazuma, v smislu 5. točke 27. člena ZDoh-2. Ugovarja stališču organa druge stopnje, da dogovor izključuje uporabo 5. točke 27. člena ZDoh-2, saj že iz besedila določbe izhaja, da so zajete tudi odškodnine, izplačane na podlagi izvensodnega dogovora. Na podlagi vsega navedenega sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je za tožečo stranko sporna vključitev zneska, ki ga je od investitorja prejela na podlagi Sporazuma, v osnovo za odmero dohodnine za leto 2010. Meni namreč, da navedeni dohodek predstavlja odškodnino v smislu določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, po kateri se dohodnina ne plača (med drugim) od odškodnine zaradi poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih.

Ali je izplačana „odškodnina“ odškodnina v smislu citirane določbe ZDoh-2, je treba presojati v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin in narave izplačanih prejemkov, glede na elemente pravno priznane škode v skladu s pravili civilnega prava. Sporazuma, na podlagi katerega je tožeča stranka prejela dohodek, sicer ni v upravnem spisu, je pa ta povzet v Zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru investitorja z dne 13. 4. 2012. V Zapisniku navedena vsebina Sporazuma za tožečo stranko ni sporna. Iz vsebine Sporazuma izhaja, da ga sklepa investitor s tožečo stranko in solastnikom stanovanja, ker sta stranki v postopku pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja. Investitor je namreč moral, za pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja in legalizacijo objekta, pridobiti lastninsko pravico na parceli št. 1570/110 k.o. C., v izmeri 139 m², ki je bila v solasti etažnih lastnikov stanovanjskega bloka, v katerem je stanovanje tožeče stranke. V Sporazumu je izrecno navedeno, da bi investitorju sicer grozila „ogromna premoženjska škoda“. Podpisnice Sporazuma ugotavljajo, da je med investitorjem in večino etažnih lastnikov prišlo do sporazumnega prenosa lastninske pravice na navedeni parceli v zameno za lastninsko pravico na parceli št. 1570/108 k.o. C., v izmeri 711 m². Tožeča stranka se je s Sporazumom zavezala prenesti lastninsko pravico na parceli št. 1570/110 na investitorja ter brezpogojno soglašati z nameravano gradnjo sosednjega objekta. Investitor pa se je v zameno za navedeno zavezal tožeči stranki in solastniku stanovanja plačati 90.000,00 EUR, poravnati stroške ureditve terase, in na solastnika stanovanja prenesti lastninsko pravico na enem parkirnem mestu v garažni hiši. Glede na navedeno vsebino Sporazuma, tudi po presoji sodišča, „odškodnina“ v konkretnem primeru ni bila izplačana za pravno priznano škodo v smislu pravil civilnega prava, ki naj bi tožeči stranki nastala na osebnem premoženju, pač pa je bila izplačana zaradi investitorjeve pričakovane premoženjske koristi s čim prejšnjo legalizacijo sosednje gradnje, saj mu je sicer grozila „ogromna premoženjska škoda“. Investitor je namreč za pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja nujno potreboval soglasje tožeče stranke za sklenitev menjalne pogodbe, s katero bi (v celoti) pridobil lastninsko pravico na parceli št. 1570/110 k.o. C., na kateri je želel graditi oziroma že začel z gradnjo predvidenega objekta, ki je bila do sklenitve Sporazuma v solasti tožeče stranke. Dejstvo, da je investitor „odškodnino“ izplačal zaradi čim prejšnje pridobitve gradbenega dovoljenja pa po presoji sodišča izhaja tudi iz same višine „odškodnine“, ki znaša več kot tretjino plačane kupnine za stanovanje (solastnik stanovanja je po Sporazumu prejel tudi parkirno mesto v garažni hiši).

Tožeča stranka obstoj protipravnega ravnanja investitorja utemeljuje s kršitvijo njegovega izrecnega zagotovila, da bo stanovanje, tudi po izvedbi sosednje gradnje, ohranilo pogled na morje. Iz vsebine Sporazuma pa ne izhaja, da bi ga investitor, ki je v konkretnem primeru ista oseba kot prodajalec stanovanja tožeči stranki, v čemerkoli sklepal v vlogi prodajalca (in morebitne odgovornosti kot prodajalec), pač pa nedvoumno izhaja, da je Sporazum v celoti sklepal v vlogi investitorja sosednjega objekta. Nadalje iz Sporazuma ne izhaja in tega ne zatrjuje niti tožeča stranka, da bi ji investitor že z začetkom gradnje pred sklenitvijo Sporazuma, povzročil škodo v smislu zastiranja pogleda na morje ali kakršnokoli drugo škodo, upoštevajoč dejstvo, da ima tožeča stranka stanovanje v najvišji etaži. Po sklenitvi Sporazuma pa investitor, tudi po presoji sodišča, v tem delu ni ravnal protipravno (v celoti ni ravnal protipravno po pridobitvi spremenjenega gradbenega dovoljenja), zato se organ druge stopnje v svoji odločbi utemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 140. člena OZ, ki določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil, saj je tožeča stranka s podpisom Sporazuma izrecno soglašala z nameravano gradnjo.

Glede na navedeno vsebino Sporazuma je tožeča stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter presodila, da izplačana „odškodnina“ ni odškodnina v smislu določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, ne da bi izvajala dokaze, ki jih je tožeča stranka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo investitorja predlagala. Tožena stranka bi sicer morala neizvedbo dokazov obrazložiti, vendar pa navedena pomanjkljivost po presoji sodišča, glede na vsebino Sporazuma, ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Ob tem sodišče še dodaja, da je pravilo, da se dohodnina plačuje od vseh dohodkov (15. člen ZDoh-2), oprostitev plačila (med drugim) po 5. točki 27. člena ZDoh-2 pa predstavlja izjemo od pravila, ki jo je zato treba presojati restriktivno.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne navedbe obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na vse zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na določbah ZDoh-2, da je bil postopek izdaje upravnih odločb obeh stopenj pravilen in da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožbo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče predlaganih dokazov, s katerimi tožeča stranka utemeljuje odškodninsko odgovornost investitorja, ni izvedlo iz razlogov, navedenih v 10. točki te obrazložitve, ostalih dokazov, s katerimi tožeča stranka utemeljuje višino škode in dejstvo, da višina zneska ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih, pa sodišče ni izvedlo, ker niso pomembni za odločitev v tej zadevi, saj morajo biti za priznanje oprostitve obdavčitve po 5. točki 27. člena ZDoh-2 izpolnjeni vsi pogoji kumulativno. Sodišče je zato odločitev, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.