Jedro

Na stranki je breme, da (vsaj) do prvega naroka za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov oziroma obrambo. Toženčeva pozabljivost, da bi priči utegnili izpovedovati o relevantnih dejstvih, ne more biti opravičljiv razlog za prepozno predlaganje njunega zaslišanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku najemnino v znesku 4.104,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.407,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je toženec šele na naroku za glavno obravnavo dne 21.1.2009 - že po prvem naroku za glavno obravnavo, predlagal zaslišanje prič J.J. in S.B., sodišče prve stopnje pa je, kljub prepoznemu predlaganju teh dokazov in kljub temu, da toženec ni izkazal nekrivde za nastalo situacijo, predlagani zaslišanji izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Glede na izpovedbi navedenih prič meni, da je bilo tožencu že na prvem naroku za glavno obravnavo znano, da sta omenjeni priči seznanjeni z v tej pravdi obravnavanimi dogodki. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo tudi prepozno predlagan dokaz s poizvedbami pri upravni enoti o tem, koliko vozil je imel tožnik registriranih v spornem obdobju, pri čemer toženec ponovno ni izkazal nekrivde za prepozno predlagan dokaz. Sodišču prve stopnje nadalje očita površno in pomanjkljivo dokazno oceno, kar prav tako predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako po njegovem mnenju sledilo le izpovedbam prič J.J. in S.B. (katerih zaslišanje, kot že rečeno, ni bilo predlagano pravočasno) ter toženčevega sina T.H., medtem ko je povsem zanemarilo izpovedbi prič R. in M.R.. Na koncu tožnik še poudarja, da je imel v spornem obdobju dva avtomobila, in sicer Mercedesa sive in modre barve, pri čemer je tožencu skladno z dogovorom posodil Mercedesa modre barve.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 - v nadaljevanju ZPP). Stranke pa lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (4. odstavek 286. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju se temi določili, se ne upoštevajo (6. odstavek 286. člena ZPP).

Toženec je res predlagal izvedbo dokaza z opravo poizvedb pri Upravni enoti Piran o tem, koliko vozil je imel tožnik registriranih v obdobju od 15.11.2000 do 25.12.2000 (ko naj bi trajal s strani tožnika zatrjevan toženčev najem vozila), že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, kot to navaja pritožba. Vendar je toženec prepozno podan dokazni predlog tudi utemeljil, in sicer, da se je ta dokaz izkazal za relevantnega šele po tožnikovi izpovedbi (list. št. 44), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo in svojo odločitev o tem, zakaj je izvedlo ta dokaz, tudi ustrezno obrazložilo (3. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izvedba tega dokaza smotrna in relevantna za odločitev v tej zadevi ter da toženec brez svoje krivde ni mogel predlagati tega dokaza že na prvem naroku za glavno obravnavo, saj se ta takrat še ni izkazal za relevantnega. Tožnik je namreč v svojem zaslišanju izpovedal, da je imel v spornem obdobju dva Mercedesa, in sicer naj bi enega uporabljal tožnik sam, enega pa naj bi imel toženec v najemu (list. št. 39). Toženec torej poizvedb o številu registriranih tožnikovih avtomobilov v spornem obdobju ni mogel predlagati, dokler se ni seznanil s tožnikovo izpovedbo.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da toženec brez svoje krivde ni mogel pravočasno predlagati zaslišanja prič J. J. in S. B. Toženec je namreč zaslišanje navedenih prič predlagal šele na naroku za glavno obravnavo dne 21.1.2009 – šele v ponovljenem sojenju, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ni podan pogoj nekrivde za prepozno predlaganje dokazov v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP. Zgolj toženčevo sklicevanje na to, da mu je do vložitve tožbe „ušlo iz spomina“, da bi priča J.J. vedel izpovedati o dogovoru med pravdnima strankama, ter da je bil šele ob priliki pogovora z navedenima pričama seznanjen, da lahko priči izpovedujeta o za to pravdo relevantnih dejstvih, po oceni pritožbenega sodišča ne opravičuje prepoznega predlaganja zaslišanja teh dveh prič. Takšen zaključek pritožbenega sodišča temelji tudi na izpovedbah teh dveh prič, na kateri opozarja pritožba, saj iz njih izhaja, da je bil prav toženec tisti, ki je vprašal pričo J.J., če bi ta prišel pričat na sodišče, ker se je toženec spomnil, da je bil s pričo v kritičnem obdobju v stiku, priča S.B. pa je izpovedala, da pred zaslišanjem ni seznanjala toženca z okoliščinami spora, kar kaže tudi na siceršnjo neprepričljivost toženčevih trditev o razlogih za prepozno predlaganje teh dokazov (prilika pogovora s pričama). Na stranki je namreč breme, da (vsaj) še pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov oziroma obrambo. Toženčeva pozabljivost, da bi navedeni priči utegnili izpovedovati o relevantnih dejstvih, tako še ne more biti opravičljiv razlog za prepozno predlaganje njunega zaslišanja. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev, ki jo je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je pri sojenju upoštevalo tudi izpovedbi prepozno predlaganih prič J.J. in S.B., ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma izpodbijana sodba zaradi neutemeljeno upoštevanih dokazov ni prav nič drugačna, kot bi bila, če sodišče prve stopnje ne bi zaslišalo prič J.J. in S.B..

Pritožbeno sodišče se namreč, tudi če ne upošteva izpovedb prič J.J. in S.B., v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izročil svojega vozila v uporabo tožencu oziroma da stranki glede tega vozila nista sklenili najemne pogodbe, zato je tožnikov zahtevek za plačilo najemnine v celoti neutemeljen. Na tak zaključek kaže predvsem že omenjena opravljena poizvedba pri upravni enoti, iz katere izhaja, da je imel tožnik v spornem obdobju registriran le en avtomobil (list. št. 46), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni verjetno, da bi tožnik oddal v najem svoje edino registrirano vozilo, s katerim je opravljal še taxi službo in vozil otroke v šolo, oziroma da ni verjetno, da bi prevažal otroke in opravljal taxi službo z drugim - neregistriranim vozilom. Dejstvo, da toženec v spornem obdobju ni vozil tožnikovega Mercedesa, pač pa da je vozil svoja vozila znamke Citroen, pa je, poleg toženčevega sina - priče T.H., potrdil tudi priča V.Z., ki ni v nikakršnem razmerju z nobeno izmed pravdnih strank (tako kot so to priče M. in R.R. ter T.H., katerih pričanje je kot pričanje družinskih članov lahko pristransko). Priča V.Z., sicer tožnikov sosed (ki je bil v spornem obdobju tudi toženčev sosed), pa je izpovedal še, da je bil tožnik pred letom 2000, torej pred zatrjevanim najemnim razmerjem, lastnik sivega Mercedesa, kasneje pa modrega Mercedesa (ki naj bi bil predmet najemne pogodbe) ter da tožnik ni imel dveh vozil hkrati. Povedal je še, da je bil tožnik taxi prevoznik in da je svoje družinske člane vozil s svojim modrim Mercedesom. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni oddal za dober mesec dni v najem tožencu svojega edinega (registriranega) vozila, ki ga je uporabljal ne le za prevoz družinskih članov, pač pa tudi za pridobivanje dohodka (taxi služba), poleg tega pa toženec tožnikovega vozila sploh ni potreboval, saj se je vozil z vozili njegovih družinskih članov (kot je to poleg toženčevega sina izpovedal še priča V.Z.).

V zvezi s preostalimi pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpovedbe prič. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, katerim pričam verjame in katerim ne ter zakaj, katere izmed prič šteje za prepričljive oziroma neprepričljive ter katere za pristranske oziroma nepristranske. Kot že povedano, ne drži, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedbama prič S.B. in J.J., kot to navaja pritožba, saj ju je obravnavalo tako kot vse preostale izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh izvedenih dokazov in na podlagi ocene vseh dokazov prišlo do zaključka, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker pravdni stranki nista sklenili najemne pogodbe (do takega zaključka pa je, kot že povedano, priti tudi brez izpovedb navedenih prič). Tako ne drži tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo izpovedbi prič M. in R.R., saj se je na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe do izpovedb navedenih prič natančno opredelilo in obrazložilo, zakaj ju šteje za neprepričljivi. Pritožbeni očitki o površni in pomanjkljivi dokazni oceni so tako povsem neutemeljeni. Kot to izhaja iz že obrazloženega, se pritožbeno sodišče, razen kar se tiče upoštevanja izpovedb J.J. in S.B., z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja, saj je ta skrbna, natančna in prepričljiva (8. člen ZPP).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).