Jedro

V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je storilo tudi sodišče v obravnavani zadevi. Ugotovitev sodišča, da so lastniki/stanovalci stanovanj v stavbi dejansko rabili, koristili, urejali in vzdrževali sporne nepremičnine od izgradnje dalje, je pravilna, saj pritožnica tem trditvam predlagateljice ni konkretno ugovarjala. Ugovor javnega dobra - trditev, da gre za javno površino, namenjeno uporabi vsakogar, ne vsebuje konkretiziranega nasprotovanja trditvam, da sporna zemljišča redno uporabljajo le stanovalci sporne stavbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepravdno zadevo z opr. št. III N 770/2021 združilo s predmetno nepravdno zadevo z opr. št. III N 342/2012 in odločilo, da se izda skupna sodna odločba. V točki II izreka je ugotovilo, da so parcele št. 1542/11, 1540/5, 1817/16, 1783/3, 1783/2, 1783/51, 1537/15, 1695/14 in 1783/57, vse k.o. X, pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-26 z naslovom Ulica ..., C. ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe. Odločilo je, da se prej navedene parcele v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (ID zaznambe 000 z začetkom učinkovanja dne 15.4.2013) po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli stavbe ID znak 0000-26 ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe. V točki III izreka pa je odločilo, da se predmetni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev pripadajočega zemljišča po parcelah št. 1542/10, 1817/15, 1537/14, 1695/15 in 1783/56, vse k.o. X, ustavi ter po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi izbriše zaznamba tega postopka.

2. Zoper točko II izreka sklepa se je pritožila druga nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodnega izvedenca urbanistične stroke A. A. Sodni izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, njegova pristojnost je le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1 v vsakem konkretnem primeru in s tem pomagati sodišču pri njegovi končni odločitvi. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo določi, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi, česar pa ni v zadostni meri storilo, ampak je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. ZVEtL-1 (43. člen) ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (niti pravice uporabe) na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe že po materialnem pravu pridobili ali zadržali lastninsko pravico. Druga nasprotna udeleženka nasprotuje določitvi navedenih parcel kot pripadajoče zemljišče, saj glede njih ni izkazan pridobitni naslov investitorja, zato investitor teh parcel ni mogel prenesti na etažne lastnike oziroma takrat imetnike pravice uporabe, saj pravice do prenosa na njih sploh ni imel. To stališče nato podrobneje pojasni. Kot dobrine v splošni rabi so bile opredeljene ulice, trgi, drevoredi, parkirni prostori v naselju, parki, nasadi, zelene površine ter otroška igrišča in že Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je v 2. členu določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v prometu. Nato se sklicuje na določbe Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih. Nepremičnina kot javna cesta oziroma poti v soseski, javne zelene površine in javna otroška igrišča, predstavlja infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje nenazadnje potekalo po posebnem predpisu, to je Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Ta predpis pa kot starejši in specialnejši izključuje uporabo ZLNDL za postopek lastninjenja nepremičnin. Sodišče prve stopnje je najprej nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da zemljiške parcele, navedene v II. točki izreka, predstavljajo zemljišče, potrebno za redno rabo predmetne večstanovanjske stavbe, nadalje pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da so predlagatelji na njih pridobili pravice z izgradnjo predmetnih stavb oziroma z nakupom stanovanj v predmetnih stavbah.

3. Predlagateljica in drugi udeleženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče nasprotne udeleženke, da sodni izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, temveč je njegova naloga le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-11), naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča k stavbi. Prav to pa je sodišče prve stopnje v tem postopku tudi storilo. Za ugotovitev dejstev, ki predstavljajo podlago za zaključek o obsegu pripadajočega zemljišča, je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je angažiralo izvedenca urbanistične stroke, ki je sodišču pomagal pridobiti in interpretirati vsebino prostorskih aktov ter normativov, v postopek pa je pritegnilo tudi izvedenca geodetske stroke, zaradi potrebe po parcelaciji oziroma izvedbi sprememb v zemljiškem katastru. Sodišče je mnenje ocenilo, razlogi, ki jih je navedlo, pa zadoščajo za preizkus pravilnosti take dokazne ocene. Poleg tega sodišče prve stopnje obsega pripadajočih zemljišč ni ugotavljalo le s pomočjo izvedencev, ampak tudi z vpogledom v listinsko dokumentacijo.

6. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da so se navedene nepremičnine olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob prepričljivi in strokovno utemeljeni razlagi dosegljive dokumentacije s strani urbanističnega vidika ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin, je pravilna ugotovitev, da tudi sporna zemljišča, ki v naravi predstavljajo zeleno površino z zazelenitvijo ter dostope do stavbe in nujno potrebno zemljišče, ki omogoča njeno vzdrževanje, predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi in ne javnih površin, kar nenazadnje izhaja tudi iz same evidence nepremičnega premoženja druge nasprotne udeleženke (B12). Te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbije. Ugotovljeno pripadajoče zemljišče ne posega v javno cesto. Predvsem pritožnica ni dokazala, da bi bila sporna zemljišča sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena kot javno dobro. Tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na ZGJS. Ni mogoče mimo ugotovljene dejanske rabe spornih parcel. Bistveno je, da so bile vedno, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno rabi stavbe in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na njem dejansko izvrševali etažni lastniki, ga ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po navedenem ZGJS.

7. Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1, ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavb. Ob pravilni uporabi določila 42. člena ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavilo pretekle pravne podlage, ki predstavljajo zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice lastnikov stavbe na odmerjenem pripadajočem zemljišču in na povzeti podlagi pravilno ugotovilo, da so etažni lastniki stavbe tisti, ki so po samem zakonu oz. navedenih zakonih pridobili solastninsko pravico na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice etažnih lastnikov stavbe na ugotovljenem pripadajočem zemljišču k stavbi, češ da bi morali pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) izkazati s pravnim poslom. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Rešitev po ZVEtL-1 je namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa in tako izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe. Pritožnica v okviru trditvenega in dokaznega bremena ni uspela izpodbiti zakonske domneve, saj tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ponudila nobenih trditev o tem, zakaj etažni lastniki stanovanj v večstanovanjskem objektu niso pridobili pravice uporabe oziroma lastninske pravice na ugotovljenem pripadajočem zemljišču. 9. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je storilo tudi sodišče v obravnavani zadevi. Ugotovitev sodišča, da so lastniki/stanovalci stanovanj v stavbi dejansko rabili, koristili, urejali in vzdrževali sporne nepremičnine od izgradnje dalje, je pravilna, saj pritožnica tem trditvam predlagateljice ni konkretno ugovarjala. Ugovor javnega dobra - trditev, da gre za javno površino, namenjeno uporabi vsakogar, ne vsebuje konkretiziranega nasprotovanja trditvam, da sporna zemljišča redno uporabljajo le stanovalci sporne stavbe.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega pripadajočega zemljišča pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca urbanistične stroke A. A. ter na listinsko dokumentacijo v spisu. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je bila zazidava in ureditev okolice izvedena v skladu s prostorskimi akti. Določitev funkcionalnih zemljišč k posameznim stavbam je bila sestavni del zazidalnega načrta. Gre za minimalni pas zemljišča, ki ga predmetna stavba potrebuje za svoje normalno funkcioniranje. Zemljišče predstavlja dvorišče, na katerem se nahajajo dostopi do stavbe, prostor zelenih površin z zazelenitvijo, prostor za vzdrževanje ipd. in je od izgradnje dalje v dejanski rabi stanovalcev predmetne stavbe. Vedno je bilo namensko vezano zgolj na predmetno stavbo.

11. Pri spornih parcelah gre glede na navedeno torej za zemljišče, ki je s preteklo redno rabo in funkcionalnostjo (zunanjo ureditvijo) vezano na stavbo etažnih lastnikov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da gre za površino, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi etažnih lastnikov, nasprotna pritožbena zavzemanja pa so neutemeljena.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo druge nasprotne udeleženke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki II izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 34/17 s spremembami.