Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnik ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odklonil ponudbo nove neustrezne zaposlitve, to zanj ne more imeti škodljivih posledic. Sodno varstvo lahko uveljavlja v polnem obsegu, enako kot delavec, kateremu delodajalec ob odpovedi ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2007 s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 30. 11. 2010, ni zakonita in da tožniku ponujeno delovno mesto skrbnik ključnih kupcev ni ustrezno (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo dne 14. 1. 2011, ampak je trajalo do 15. 9. 2011, ko tožniku delovno razmerje preneha na podlagi določbe 1. odstavka 118. člena ZDR (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 1. 2011 do 15. 9. 2011 priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo in mu izplačati mesečno zapadle zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, na vse neto zneske pa odvesti davke (dohodnino) in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, vse v roku osem dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 550,00 EUR plače za september 2011 je sodišče zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.300,00 EUR, v roku osem dni pod izvršbo (IV. točka). Toženi stranki je tudi naložilo v plačilo povrnitev stroškov postopka v znesku 801,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (V. točka).
Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in izpodbija sodbo v celoti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka vse skladno z določili 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da delovno mesto skrbnik ključnih kupcev ni ustrezno, posledično tudi ne z odločitvijo sodišča glede reparacije do odločanja na glavni obravnavi ter izplačila pripadajočih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter glede izplačila odškodnine v višini 3.300,00 EUR. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov za delovno mesto vodja PE ... in sicer zaradi nižjih poslovnih prihodkov glede na preteklo leto in zaradi ukinitve delovnega mesta vodja PE .... Tožniku je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev za nedoločen čas in za ustrezno zaposlitev. Sodišče pravilno obrazloži, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je ugotovilo na podlagi sistemizacije delovnih mest in zaslišanje direktorja tožene stranke, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi podaja opis trditvene podlage tožnika v zvezi s trditveno podlago tožene stranke, kršitve in napake sodišča v zvezi z nesklepčnostjo tožbenega zahtevka. Navaja, da je tožnik postavil trditveno podlago, češ da naj bi bila ponujena pogodba o zaposlitvi za skrbnik ključnih kupcev nezakonita iz razloga, ker naj tožena stranka ne bi upoštevala zakonskih standardov glede sklenitve in prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je te standarde omejil na nespoštovanje določil o plačila, o nadurnem delu, o službenem vozilu, o odpovednih razlogih vsebovanih v pogodbi za skrbnik ključnih kupcev in s tem omejil, zaradi kakšnih razlogov naj bi bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna. Tožnik nikoli ni zatrjeval neustreznosti zaposlitve, kot to določa 3. odstavek 90. člena ZDR ali 3. odstavek 88. člena ZDR. V pripravljalni vlogi tožena stranka pove, kaj pomeni pojem ustrezna zaposlitev po 90. členu ZDR, iz pripravljalne vloge tožnika pa ponovno ne izhaja, da omenjeno ustreznost zaposlitve prereka. Tožnik strogo loči med nezakonitostjo same odpovedi pogodbe o zaposlitvi in institutom ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zahteva tudi odpravnino po 2. alinei 2. odstavka 109. člena ZDR in pove, da je to znesek, ki ga zahteva v primeru, da sodišče ugotovi nezakonitost nove pogodbe. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, saj tožnik ni postavil trditvene podlage. Sodišče je v izpodbijani sodbi prisodilo tožniku odškodnino v omenjenem znesku po 118. členu ZDR, in sicer znesek 3.300,00 EUR, čeprav je tožnik po ZDR ni zahteval. Sodišče ima prav, ko navede, da se odškodnina določi glede na okoliščine primera, pri čemer upošteva, da tožnik nima zaposlitve, da je sorazmerno mlad, upošteva njegov poklic, vendar se po oceni pritožnika odškodnina ne bi smela prisoditi, če je ta ni zahteval. V tem delu je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Kljub ugotovitvi sodišča, da naj bi tožena stranka ponudila tožniku neustrezno zaposlitev, je dejstvo, da ima tožnik IV. stopnjo izobrazbe, ponujena pa mu je bila zaposlitev z najmanj V. stopnjo izobrazbe, ki je ni sprejel, s tem pa je tudi sam pripomogel k svoji brezposelnosti. Tožena stranka je že v odpovedi navedla utemeljene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi vodja PE .... Tožnik omenjenega nikoli ni prerekal, kar pomeni, da je skladno z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP omenjeno dejstvo priznal, in sicer da je bilo za prejšnje delovno mesto vodja PE ... zahtevana ustrezna stopnja in vrsta izobrazbe, ter pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Kljub dejstvu, da ZDR govori o dokaznem bremenu delodajalca v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa je potrebno dokazno breme obravnavati skupaj s trditveno podlago. Sodišče je tako bistveno kršilo pravila postopka, saj neustreznosti zaposlitve tožnik niti ni zatrjeval. Tako je sodišče napačno uporabilo določbe ZPP in sicer 214. člen ZPP v zvezi s priznanimi dejstvi, saj tožnik zatrjevane pogodbe o zaposlitvi ni prerekal. Tako tudi ni ustrezen zahtevek v zvezi z odškodnino po 118. členu ZDR. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Za obe delovni mesti in sicer vodja PE ... kot tudi za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev se je zahtevala enaka vrsta izobrazbe in sicer tehnična smer. Sodišče pa v izpodbijani sodbi ugotovi, da stopnje izobrazbe za delovno mesto ni enaka in pri tem navede, da tožena stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve. Iz sistemizacije izhaja, da se je za skrbnika ključnih kupcev zahteva najmanj V. stopnja izobrazbe, kar pomeni tudi višjo stopnjo, pri čemer je tožnik imel pogodbo o zaposlitvi za VII. stopnjo izobrazbe. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in plačilu odškodnine po 118. členu ZDR je mogoče ugoditi le pod pogojem, da bi sodišče ugotovilo, bodisi, da poslovnega odpovednega razloga ni bilo, bodisi, da je bil odpovedni razlog sicer utemeljen, da pa je imel toženec drugo zaposlitev, ki je tožniku ni ponudil. Dolžnost delodajalca po ZDR je, da delavcu ponudi ustrezno zaposlitev, v kolikor jo ima. Ne predvideva ZDR nezakonitosti odpovedi, če je delavcu ponujena neustrezna zaposlitev, saj dolžnost zaposlitve v takšnem primeru ne obstaja. Tako bi tožniku pripadalo plačilo celotne odpravnine, kar je tožnik zahteval tudi s podrednim tožbenim zahtevkom. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.
Tožnik podaja odgovor na pritožbo in prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in sicer z nosilno obrazložitvijo, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe tožniku ni ponudila ustrezne zaposlitve, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe (3. odstavek 90. člena ZDR). Sklicuje se tudi na sodno prakso kot npr. Pdp 536/2006 Višjega sodišča z dne 2. 2. 2007. Sklicuje se tudi na kršitve 22. člena Kolektivne pogodbe za trgovino, po katerem delodajalec ob vročitvi nameravane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je delavca dolžan seznaniti z njegovo pravico, da ima kot član sindikata od delodajalca pravico zahtevati, da se o nameravani odpovedi obvesti sindikat. Gre tudi za kršitev 2. odstavka 17. člena kolektivne pogodbe za trgovino, po katerem mora biti podan razlog z utemeljitvijo. Glede pritožbenih navedb tožene stranke, tožnik navaja, da si je tožena stranka izmislila naziv individualna pogodba o zaposlitvi za običajnega delavca, za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev, ki nima ne tarifnega razreda ne opisa delovnega mesta. Glede priznanja odškodnine, tožena stranka trdi, da tožnik te odškodnine ni zahteval. Tožnik se je res skliceval na 25. člen kolektivne pogodbe za trgovino, vendar je sodišče določilo odškodnino po 118. členu ZDR, ki smiselno enako določa pravico delavca do odškodnine v primeru ugotovitve nezakonitosti, razlika je samo v tem, da kolektivna pogodba decidirano določa odškodnino v višini treh plač, medtem ko zakon dopušča večji manevrski prostor. Sodišče v tem primeru tudi ni vezano na pravno kvalifikacijo zahtevka. Glede trditvene podlage tožnik navaja, da nova pogodba o zaposlitvi ni imela ne tarifnega razreda, ne opisa delovnega mesta. Tožena stranka je vzpostavila konstrukt, tako da tožnik ni mogel prerekati njenih navedb. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke, ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 na delovnem mestu vodja PE ..., pri čemer je delovno mesto bilo razporejeno v VII. b tarifni razred podjetniške kolektivne pogodbe pri čemer je imel sklenjeno pogodbo z zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je tožniku dne 30. 11. 2011 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in sicer za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev na podlagi 90. člena ZDR in navedla, da se zahteva za to delovno mesto enaka vrsta in stopnja izobrazbe, pri čemer pa redna odpoved ne navaja stopnje izobrazbe. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki dne 14. 1. 2011 prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je notranja organizacija delodajalca v domeni le-tega in utemeljeno ni presojalo ali je bila ukinitev delovnega mesta vodja PE ... potrebna ali ne, pač pa je pravilno ugotovilo, da je nastopil poslovni razlog organizacijske narave, saj je prenehala potreba po opravljanju del vodje PE ... zaradi znižanega prometa in je obstajal utemeljen razlog za odpoved.
Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 90. členu ureja odpoved pogodbe s ponudbo nove. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da ponujena pogodba z naslovom individualna pogodba o zaposlitvi sicer za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev ne more biti individualna pogodba v smislu 72. člena ZDR, torej bi moral delodajalec tožniku ponuditi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ustrezno zaposlitev, pri čemer je skladno z določili 3. odstavka 90. člena ZDR ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva ena vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je delavec imel sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja prebivanja delavca.
Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe tožene stranke glede trditvene podlage tožnika v zvezi s trditveno podlago tožene stranke, in sicer zlasti v tem, da je sodišče kršilo določila 2. odstavka 214. člena ZPP, ki sicer določajo, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pri čemer stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je sodišče prve stopnje glede uporabe materialnega prava moralo ugotavljati dejstva in to tudi na podlagi določil 285. člena ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Prav tako tudi za postopke v delovnih sporih velja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ki v 34. členu ureja preiskovalno načelo in določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, kar posledično pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke glede različnih trditvenih podlag tožnika. Tudi če tožnik ni navajal, da mu po ponujeni pogodbi o zaposlitvi ni podana ustrezna zaposlitev, pri čemer je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot se je zahtevala za opravljanje dela, za kar je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, je moralo sodišče navedeno ugotavljati saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, ob tem pa so tudi irelevantna zatrjevanja tožene stranke, da ima tožnik dejansko le IV. stopnjo strokovne izobrazbe, saj je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za VII. b tarifni razred. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se glede na to, da se za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev zahteva V. ali več stopnja strokovne izobrazbe (komercialna, ekonomska, administrativna, tehnična), za delovno mesto, ki pa je zasedal tožnik, pa se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe ali univerzitetne izobrazbe (tehnična, strojna, elektro), ne gre za ponudbo pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. V primeru, ko delavec odkloni ponudbo za ustrezno zaposlitev, le-to ne more za delavca imeti neugodnih škodljivih posledic. Pravne posledice odklonitve ponudbe za neustrezno zaposlitev so enake, kot pri delavcu, pri katerem sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zahtevek tožnika za plačilo plače oziroma nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je v bistvu odškodninski zahtevek. Na podlagi 169. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ) je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Delavec je torej upravičen do takšnega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je kot če bi ves čas delal (3. odstavek 168. člena OZ). Takšno stališče je sprejelo pritožbeno sodišče že v zadevi opr. št. Pdp 279/2007 z dne 6. 3. 2010. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke glede prisojene odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka oziroma, da je odločitev nepravilna glede na trditveno podlago tožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ta ni utemeljen. Res je sicer, da je tožnik postavil odškodnino v višini 3.000,00 EUR in pri tem navajal kot pravno podlago 25. člen Kolektivne pogodbe za trgovino, ki sicer ureja odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, sodišče pa je tožniku prisodilo vtoževano odškodnino v višini 3.300,00 EUR na podlagi določil 1. odstavka 118. člena ZDR in sicer upoštevaje pri tem plače tožnika v letu 2010 in mu prisodilo odškodnino, pri tem pa navedlo, da ne gre za odškodnino po določilih 25. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, pač pa za odškodnino po določilih 118. člena ZDR, ki sicer določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče tožniku priznalo odškodnino na podlagi določilih 118. člena ZDR, pri čemer je navedlo, da gre za primerno odškodnino v višini treh povprečnih mesečnih plač oziroma v skupnem znesku 3.300,00 EUR. Sodišče je pri tem navedlo, da ni vezano na pravna naziranja strank, pač pa da odloča le o odškodnini po določilih 118. člena ZDR. Navedena odločitev je po oceni sodišča pravilna in prisojena odškodnina pravična, pri tem pa je dejansko res, da je sodišče nekoliko nespretno vodilo postopek in ni s strankami razčistilo za kakšno odškodnino gre, vendar navedeno ne pomeni, da je odločitev nezakonita. Ob tem je poudariti, da 1. odstavek 118. člena ZDR celo določa, da sme prisoditi sodišče ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, kar je bistveno več, kot je uveljavljal tožnik (tri plače) in mu je sodišče odškodnino tudi priznalo. Pri tem ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot to navaja pritožba, pač pa bi šlo kvečjemu za bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar pa tožena stranka izrecno ni uveljavljala, ne gre pa za kršitev na katero bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.