Jedro

Tožnik je na dan izdaje izpodbijanega sklepa dolgoval DDPO in DDV na podlagi odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru in NUSZ na podlagi odločbe o odmeri NUSZ, ki jih je prejel, kar v zadevi niti ni sporno in izhaja iz upravnih spisov. Tako je bil tudi seznanjen s temeljem izvršilnega naslova. Iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dolgoval tudi akontacije DDPO in DDV po obračunih ter plačilo davčnega odtegljaja od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja, po predloženem REK-2 obrazcu ter prispevkov za poškodbe pri delu po predloženem REK obrazcu. Te obračune pa je tožnik predložil sam, zato je z njihovo vsebino in pravnim temeljem izvršilnega naslova seznanjen. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, predmet davčne izvršbe pa je po 144. členu ZDavP-2 lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Izpodbijani sklep ima po presoji sodišča tudi vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2, kar pravilno ugotavlja tudi toženka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi finančni organ) odločila, da se zoper dolžnika (tožnika) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 31. 8. 2016 skupaj 471.487,37 EUR (glavnica 462.356,95 EUR, zamudne obresti 9.105,42 EUR, stroški sklepa 25,00 EUR) z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d., z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi za obveznosti, kot so razvidne iz posameznih izvršljivih naslovov, navedenih v točki 4 izreka, to je: davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO), davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), davčnega odtegljaja od odhodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja po predloženem REK-2 obrazcu ter prispevkov za poškodbe pri deli po predloženem REK obrazcu. V točki 4. izreka izpodbijanega sklepa je finančni organ navedel podatke o izvršilnih naslovih, datumih izvršljivosti in zneskih obveznosti, v obrazložitvi pa pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, ki je 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pojasnil, da je bila začeta davčna izvršba, ker iz knjigovodskih evidenc finančnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja določbe prvega odstavka 143. člena, 151. člena, prvega odstavka 145. člena in 151. člena ZDavP-2, ki jih citira. V izpodbijanem sklepu je naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter znesek davka in pripadajoče zamudne obresti, zato je neutemeljen ugovor, da sklep ni obrazložen. Tožnik je na dan izdaje sklepa dolgoval na podlagi odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru DT 0610-12271/15-21 z dne 21. 4. 2016 (ki je tožniku vročena 11. 5. 2016) DDPO in DDV in na podlagi odločbe o odmeri NUSZ DT 4224-1332/2016-001033-08-331 z dne 25. 4. 2016 (tožniku vročena po portalu e-davki) NUSZ. Tožnik je obe odločbi nesporno prejel in bil seznanjen s temeljem izvršilnega naslova. Tožnik je na dan izdaje sklepa dolgoval tudi akontacije DDPO in DDV po obračunih ter plačilo davčnega odtegljaja od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja po predloženem REK-2 obrazcu ter prispevkov za poškodbe pri delu po predloženem REK obrazcu. Te obračune je tožnik predložil sam, zato je z njihovo vsebino in posledično pravnim temeljem izvršilnega naslova seznanjen. Skupaj je dolgoval 462.356,95 EUR glavnice in 9.105,42 EUR zamudnih obresti. Za znesek davčnih obveznosti, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku (glavnica), se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, stroški davčne izvršbe pa so navedeni v 152. členu ZDavP-2, ki jih plača dolžnik v celoti in so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku, v znesku 25,00 EUR.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Izpodbijani sklep je neskladen z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je neobrazložen in nesposoben za preizkus. Iz samega izreka in tabele ni razviden temelj izvršilnih naslovov, obrazložitev je pavšalna in sama sebi namen, saj se sklicuje na izrek, iz katerega ni razvidno, za katere obveznosti naj bi šlo in kakšen je njihov temelj. Neobrazložen je tudi znesek izvršbe, nepojasnjeno je kako je nastal in iz kje izvira. Ni dovolj, da davčni organ v tabeli navaja zneske, ki jih kasneje niti ne povzema, kaj šele obrazloži. Glede vsebine obrazložitve se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča RS (I U 1122/2011, U 55/92, I U 379/2015, U 153/2001, I U 1145/2011). Ne strinja se s pritožbenim organom, da je izpodbijani sklep pravilno obrazložen, ker naj bi ustrezal 151. členu ZDavP-2. Sklicuje se na 214. člen ZUP, ki ga citira. Iz obrazložitve bi moralo konkretno izhajati za kakšno knjigovodsko evidenco gre, na kateri datum je davčni organ ugotovil neplačilo, točno kaj ni bilo plačano, v kakšni višini, od kdaj tečejo obresti, itd. Obrazložen bi moral biti izrek sklepa. Obrazložitev je pavšalna tudi glede zamudnih obrestih, ki niso povezane s konkretnim dejanskim stanjem. Vsak udeleženec v upravnem postopku mora biti jasno seznanjen o tem, na kakšni dejanski in pravni podlagi je prišlo do odločbe. Sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku izpodbijani sklep spremeni tako, da ga odpravi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, ki jih tožnik navaja v stroškovniku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskemu sklepu in drugostopenjski odločbi in se zato sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi se izterjujejo obveznosti iz izvršilnih naslovov, ki so navedeni v točki 4. izreka izpodbijanega sklepa, kar je pravilno pojasnila tudi toženka in iz katerih izhaja tako izvršilni naslov, datum izvršljivosti in znesek obveznosti in obresti. Tožnik je na dan izdaje izpodbijanega sklepa dolgoval DDPO in DDV na podlagi odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru DT 0610-12271/15-21 z dne 21. 4. 2016 in NUSZ na podlagi odločbe o odmeri NUSZ DT 4224-1332/2016-001033-08-331 z dne 25. 4. 2016, ki jih je tožnik prejel, kar v zadevi niti ni sporno in izhaja iz upravnih spisov. Tako je bil tudi po presoji sodišča seznanjen s temeljem izvršilnega naslova. Iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dolgoval tudi akontacije DDPO in DDV po obračunih ter plačilo davčnega odtegljaja od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja, po predloženem REK-2 obrazcu ter prispevkov za poškodbe pri delu po predloženem REK obrazcu. Te obračune pa je tožnik predložil sam, zato je tudi po presoji sodišča z njihovo vsebino in pravnim temeljem izvršilnega naslova seznanjen. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, predmet davčne izvršbe pa je po 144. členu ZDavP-2 lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Izpodbijani sklep ima po presoji sodišča tudi vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2, kar pravilno ugotavlja tudi toženka.

8. Sodišče očitanih kršitev pravil postopka, ker naj bi se izpodbijanega sklepa ne dalo preizkusiti, ne vidi. Izpodbijani sklep ima obrazložitev skladno z 214. členom ZUP. Iz obrazložitve je razvidno dejansko stanje in dokazi, na katero je oprto in razlogi ter pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik ni poravnal obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih. Tožnik tudi v tožbi tega ne zatrjuje. Tudi sicer ne navaja, da knjigovodsko stanje dolga iz predmetnih izvršilnih naslovov ni pravilno. Finančni organ pa se utemeljeno sklicuje na knjigovodske evidence, ki jih je dolžan voditi v skladu s 60. členom Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). Po navedeni določbi vodi finančna uprava zbirke osebnih in drugih podatkov (evidence), ki jih pri opravljanju nalog finančne uprave zbirajo in nadalje obdelujejo uslužbenci finančne uprave, med katerimi po drugem odstavku navedenega člena finančna uprava vodi in vzdržuje knjigovodske evidence. Zato očitki tožnika, da ni jasno, za kakšne knjigovodske evidence gre, niso utemeljeni. Ker tožnik drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo ne navaja, niti ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, sodišče ne ugotavlja razlogov, ki bi utemeljevali odpravo izpodbijanega sklepa.

9. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnikov predlog naj sodišče izvede predlagane dokaze, pa sodišče kot nesubstanciranega zavrača. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.