Jedro

Delavcu pripada plača v višini, dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica ni podpisala aneksa o znižanju plače, zato tožena stranka ni imela podlage, da ji izplačuje nižjo plačo od dogovorjene.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka“.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na obračun po 4,40 EUR bruto v obdobju od februarja 2009 do avgusta 2009 oziroma na plačilo ustreznega neto zneska po odvodu davkov in prispevkov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (I. točka izreka). S sodbo je toženi stranki za obdobje od februarja 2009 do novembra 2009 naložilo obračun bruto zneskov plače kot izhaja iz izreka pod II. točko ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo neto zneskov kot izhaja iz III. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (III. točka izreka), odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti 86,46 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti. (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je tožnico v sporu zastopal sindikalni predstavnik, ki ne more priglasiti stroškov postopka, zato je tožnica v neenakopravnem položaju, ker je nasprotna stranka priglasila stroške po Zakonu o odvetniški tarifi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se točka IV izreka spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek s stroškovno posledico zavrne, oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica niti v tožbi niti kasneje ni podala navedb, kaj vtožuje in kako je prišla do zneskov, ki jih vtožuje, tako da je njen zahtevek nesklepčen. Navaja, da temelj za odločitev, da sodišče zahtevku tožnice ugodi, ni podan, saj je toženka navedla razloge, ki utemeljujejo ravnanje direktorja o znižanju plač in okoliščine, ki so bile vzrok za odločitev in podlage, ki to omogočajo. Tožnica ob zatrjevanju prikrajšanja zaradi zmanjšanja za 10 % po sklepu direktorja, vtožuje tudi dodatne zneske za september, oktober in november 2009, ki s tem sklepom nimajo veze. Ta zmanjšanja (šifra ... mes. uskl. ..) niso znižanja plač po sklepu direktorja, ampak uskladitve glede na dosežene razlike v ceni, skladno s Pravilnikom o plačah in nagrajevanju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer navedlo, da je bilo to znižanje za te mesece zakonito in da je tožnici priznalo le razliko, kar pa ni v skladu z izrekom, ker je tožnici tudi za te mesece priznalo njen zahtevek.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in odločitev o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijanega dela sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za odločitev, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni navedla, kaj vtožuje in kako je prišla do vtoževanih zneskov. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da vtožuje prikrajšanje pri plači za obdobje od februarja 2009 do novembra 2009, ker ji je tožena stranka brez njenega soglasja in brez soglasja sindikata na podlagi sklepa št. ... od plač protipravno odtegovala 10 %.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke dne 3. 3. 2009 sprejel sklep št. ... o tem, da zaradi prisotnosti finančne krize in rezultatov poslovanja, ki so dosti nižji od planiranih, za nedoločen čas zmanjšajo za 10 % osnovne bruto plače vseh zaposlenih pri toženi stranki. Sklep stopi v veljavo takoj in da se nižje plače obračunajo pri izplačilu plače za februar 2009 in da sklep ostane v veljavi do trenutka, ko bo poslovanje družbe doseglo planirane rezultate. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dejansko izplačala v vtoževanem obdobju nižjo plačo, kot jo je imela dogovorjeno s toženo stranko, torej je pri obračunu in izplačilu tožničine plače upoštevala ta sklep.

Delavcu pripada plača v višini dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. Dogovorjena osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače, ki jo za posamezni tarifni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katero je sklenil delavec pogodbo o zaposlitvi, določa kolektivna pogodba. Poleg osnovne plače po 2. odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) pripada delavcu tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatki. Po 1. odstavku 127. člena ZDR se osnovna plača določi ob upoštevanju zahtevnosti dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati dogovorjeno plačo, izplačevanje pripadajoče plače pa lahko delodajalec zadrži samo v zakonsko določenih primerih (1. odstavek 136. člena ZDR), svoje terjatve pa brez soglasja delavca tudi ne more pobotati s svojo obveznostjo plačila. Ker tožnica ni podpisala aneksa o znižanju plače, tožena stranka ni imela podlage, da ji izplačuje nižjo plačo od dogovorjene, zato se tudi razlogi in okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne morejo upoštevati, kar je prepričljivo obrazložilo v sodbi že sodišče prve stopnje. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni temelja za odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku tožnice ugodilo.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer navedlo, da je bilo znižanje plače (šifra “mes. usk. ...“) za mesece september, oktober in november 2009, zakonito, zaradi česar ji je priznalo le razliko, da pa to ne izhaja iz izreka. Iz obrazložitve sodbe po točki 10 in iz osme, devete in desete alinee točke III izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo za mesec september bruto znesek v višini 224,40 EUR, za mesec oktober bruto znesek 230,77 EUR in za november bruto znesek v višini 108,23 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Utemeljeno opozarja pritožba, da je tožnica, ki jo je v sporu zastopal sindikalni predstavnik, ki ne more priglasiti stroškov postopka, v neenakopravnem položaju s toženo stranko, ki jo je zastopal odvetnik in priglasil stroške po Zakonu o odvetniški tarifi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v sporu uspela 78 %, zato bi sodišče moralo upoštevati določbo 2. odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Ta namreč določa, da lahko sodišče, kadar delavca v postopku zastopa predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel, odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške zastopanja. Tožnica je v pravdi v pretežnem delu uspela, zato je uporaba te določbe upravičena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP) Stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.