Jedro

Ker ima upnik pravico terjati, ko terjatev dospe, je za začetek teka zastaranja praviloma odločilna dospelost terjatve. Vendar pa to ni vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje, oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.

Tudi v primeru, da je prišlo do veljavnega pobota in bi takšno pobotanje šteli kot (pisno) odpoved zastaranju v smislu 340. člena OZ, se je tožena stranka s tem eventuelno odpovedala zgolj zastaranju tiste terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, ne pa tudi zastaranju ostalih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah Z 54/2013 z dne 23. 12. 2013 in ga razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka vložila 18. 12. 2013, zavrnilo (točki I in II izreka). Odločilo je še, da se po pravnomočnosti tega sklepa odreja izbris prepovedi prenosa zemljiškega pisma, ki ga bo tožena stranka prejela na podlagi 11. 3. 2013 vloženega predloga za izdajo zemljiškega pisma na podlagi notarskega zapisa izjave o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 161/2013 z dne 11. 3. 2013, notarja X, ki zapade v plačilo na odpoklic, v korist vsakokratnega upravičenega imetnika za ta zemljiški dolg izdanega zemljiškega pisma, vpisanega pod plombo Dn 55415/2013, ID postopka 633777, v zemljiški knjigi (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da bo o njih odločeno s končno odločbo v tem gospodarskem sporu (točka IV izreka).

Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlagana začasna odredba dovoljena (pravilno: zavrnjen ugovor tožene stranke zoper sklep, s katerim je bila začasna odredba izdana), podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. Meni, da je odločitev sodišča neživljenjska in napačna, saj je jasno, da brez zavarovanja terjatve ne bo mogoče izterjati, tudi če bo tožeča stranka v pravdi uspela. Opozarja, da dejansko ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki dala posojilo v skupni višini 299.115,21 EUR. Ta znesek tožeči stranki nikoli ni bil vrnjen. Sodišče je nekritično sledilo ugovoru tožene stranke, da je terjatev zastarala. Spregledalo je, da je bila vse do sredine leta 2012 direktor tožeče in tožene stranke ista oseba, to je M. K. Slednji je bil šele v letu 2012 izbrisan iz sodnega registra kot direktor tožeče stranke. Zato ne more biti odločilno, kaj M. K. kot zastopnik tožene stranke sedaj navaja, ampak je pomembno, kaj je navajal prej in kako je ravnal v času, ko je še vodil tožečo stranko. Odločilno je, da posojila dejansko nikoli ni odpoklical, saj za to ni imel interesa. S posojenim denarjem je gospodaril v svojem by pass podjetju, to je toženi stranki. Iz izvedeniškega mnenja mag. O. K. je razvidno, da so posojila dejansko zapadla 31. 12. 2014. Da posojila niso zastarala izhaja tudi iz dejstva, da je M. K. kot direktor tožeče stranke vse do konca svojega poslovodstva obračunaval obresti od posojil, ki jih je na drugi strani upošteval pri toženi stranki kot strošek. Protispisna je navedba sklepa, da nobena stranka ni navedla, ali so bila posojila odpoklicana. Da bi se izognil odplačilu, je izvedel sporne kompenzacije. Z njimi je posojila dejansko sam odpoklical, saj sicer kompenzacij ne bi mogel izvesti. Napačen je tudi zaključek sodišča, da kompenzacije ne predstavljajo jasne in neposredne izjave, na katera posojila se nanašajo. Očitno je, da so bile kompenzacije izvedene z vsemi posojili, ki so bila knjižena v knjigovodstvu tožeče stranke. Izjava o kompenzaciji je zato jasna.

Pritožba ni utemeljena.

Ob upoštevanju trditev, ki sta jih pravdni stranki ponudili do izdaje izpodbijanega sklepa in s temi trditvami povezanih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke, saj je v celoti zastarana, ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen.

Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora zastaranja, ki se nanaša na posojila, ki so bila dana na odpoklic, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določila 298., 336., 349. in 574. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Kot je pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Ker ima upnik pravico terjati, ko terjatev dospe, je za začetek teka zastaranja praviloma odločilna dospelost terjatve. Vendar pa to, kot izhaja iz citirane določbe, ni vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika – npr. kadar je vezana na izstavitev računa, opomina, poziv, ali, kot v konkretnem primeru, na odpoklic posojila. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje, oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja (1). V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, zastaranje in začetek teka zastaranja bi bila negotova, to pa bi bilo v nasprotju tudi s prepovedjo spremembe zastaralnega roka in s prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (339. in 340. člen OZ). V konkretnem primeru tako za začetek teka zastaralnega roka ni odločilno, da posojila niso bila odpoklicana. Nerelevantno je tudi, ali so bila odpoklicana pred izvedbo kompenzacij v letu 2012, kot sicer trdi pritožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da je zastaralni rok za vsako od terjatev pričel teči po izteku dvomesečnega roka po tem, ko je bila posamezna posojilna pogodba sklenjena oziroma posojilo dano. Tožeča stranka bi namreč lahko zahtevala izpolnitev vsake od obveznosti že naslednji dan po izpolnitvi posamezne posojilne pogodbe oziroma naslednji dan po vsakem nakazanem posojilu, terjatev pa bi, ob upoštevanju roka, ki ga določa drugi odstavek 554. člena OZ, zapadla po preteku dveh mesecev od sklenitve vsake od pogodb.

V posojilnih pogodbah rok za vračilo ni bil določen (dogovor, da bo posojilo odpoklicano, namreč pomeni, da je trenutek, kdaj se bo to zgodilo, povsem odvisen od upnikove volje). Da bi bili kasneje v tem pogledu sklenjeni aneksi, ni bilo zatrjevano. Zgolj zapis v izvedeniškem mnenju, da je rok vračila „do 2015“ oziroma zapis, da so posojila zapadla 31. 12. 2014, zato sam po sebi na odločitev o tem, kdaj je zastaranje začelo teči, ne more vplivati.

Na zgoraj pojasnjeni začetek in tek zastaralnega roka tudi ne more vplivati, da je bila zakoniti zastopnik tožene in tožeče stranke do sredine leta 2012 ista oseba, to je M. K.. OZ namreč v določbah, ki urejajo zadržanje zastaranja, ne določa, da bi takšna okoliščina pomenila oviro za začetek ali tek zastaranja.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v letu 2012 sklenjene kompenzacije ne pomenijo dokaza, da terjatve, ki jih pritožnica vtožuje v tem postopku, niso zastarale. Veljavno se namreč lahko pobotajo tudi zastarane terjatve (314. člen OZ (2) ).

Sklenjenih kompenzacij pa tudi ni mogoče šteti kot pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ (kar bi pretrgalo zastaranje), niti kot odpoved zastaranju v smislu 340. člena OZ. Tudi v primeru, da je prišlo do veljavnega pobota (pritožnica namreč sama trdi, da so kompenzacije nične) in bi takšno pobotanje šteli kot (pisno) odpoved zastaranju v smislu 340. člena OZ, se je tožena stranka s tem eventuelno odpovedala zgolj zastaranju tiste terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, ne pa tudi zastaranju ostalih. Gre namreč za terjatve, ki izhajajo iz različnih časovnih obdobij in imajo tudi različno podlago. Zgolj dejstvo, da gre pri vseh za posojilo, tako ne pomeni, da gre za isto terjatev. Iz istih razlogov sklenjenih kompenzacij tudi ni mogoče šteti kot pripoznavo dolga, ki bi eventuelno pretrgala zastaranje tistih terjatev, ki niso bile predmet kompenzacije. Da bi bil predmet kompenzacije morda tudi del posamezne v tem postopku vtoževane terjatve (3) pa, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče ugotoviti. Iz dokumentov v prilogi A80 in A81 tako ne izhaja niti kdo je sklenil pogodbe, niti kdaj so bile sklenjene in katere terjatve tožeče stranke se z njimi pobotavajo, iz dogovorov o medsebojni kompenzaciji z dne 4. 6. 2012 in 28. 6. 2012 pa ni mogoče ugotoviti na katera posojila, dana toženi stranki, se dogovora nanašata.

Ker z zastaranjem obveznost ne preneha, ampak preneha zgolj pravica do njenega varstva v sodnem postopku, tudi dejstvo, da je M. K. kot poslovodja vse do konca svojega poslovodstva obračunaval obresti od danih posojil, ne pomeni, da terjatve niso zastarale.

Glede na obrazloženo in upoštevajoč neizpodbijana dejstva o tem, kdaj so bile posamezne posojilne pogodbe sklenjene, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarale in torej pritožnica do njihovega varstva v sodnem postopku ni upravičena, pravilna.

Po 270. členu ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Verjetno mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj obstoj ene od navedenih predpostavk zato za izdajo začasne odredbe ne zadostuje. Ker je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka terjatve ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti, ta ugotovitev pa je, kot je bilo obrazloženo, pravilna, so pritožbene navedbe o tem, da bo brez zavarovanja uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena, nerelevantne. Pritožbeno sodišče se zato o obstoju te predpostavke posebej ne izjavlja, ker to ni potrebno.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Stroški zavarovanja, če se o začasni odredbi odloča med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Tako tudi v odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 784/2005, II Ips 619/2006, II Ips 404/2008 in odločbi VSL I Cpg 652/2011

(2) Po 314. členu OZ se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Če so pogoji za pobot nastali potem, ko je ena izmed terjatev že zastarala, pa do pobota ne pride le v primeru, če dolžnik zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja.

(3) V kolikor je bila v kompenzacijo zajeta cela terjatev in je bila kompenzacija veljavna, je terjatev prenehala in podlage za sodno varstvo tudi iz tega razloga ni.