Jedro

Ker predmetni notarski zapis nima soglasja upnika in dolžnika, da se terjatev zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, je to ovira za vknjižbo zastavne pravice. Rubež ima pomen vknjižbe zastavne pravice, zaradi česar vknjižba zastavne pravice ni potrebna in je upniku že zagotovljeno učinkovito varstvo tudi zoper tretje osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog, naj sodišče ustanovi zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, z vknjižbo zastavne pravice v zemljiško knjigo. Ugotovilo je, da sporazum v notarskem zapisu ne daje podlage za vknjižbo zastavne pravice v zemljiško knjigo.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Upnik pojasnjuje, da je z dolžnikom - zastaviteljem za zavarovanje denarne terjatve po Pogodbi o dolgoročnem tolarskem kreditu sklenil pri notarki sporazum o zavarovanju. Stranki sta se dogovorili, da se kredit zavaruje z ustanovitvijo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah, pri čemer v času, ko se je sklepal omenjeni sporazum, nepremičnine še niso bile vpisane v zemljiško knjigo kot etažna lastnina. Glede na navedeno je bilo potrebno uporabiti določilo 253. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki je določal, da se na taki nepremičnini pridobi zastavna pravica z rubežem nepremičnine. Le na tak način je lahko upnik pridobil zastavno pravico. Z vpisom nepremičnine v zemljiško knjigo pa tak rubež ne pomeni več učinkovitega zavarovanja terjatve in ne varuje upnika. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo tretje osebe, ki se zanesejo na podatek o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne smejo trpeti škodljivih posledic. S svojim predlogom je upnik želel ustanovljeno zastavno pravico na nepremičninah publicitirati. V času, ko se je sklepal omenjeni sporazum, je ZIZ določal, da pristojno sodišče na podlagi notarskega zapisa - sporazuma izda ustrezen sklep o vknjižbi zastavne pravice v primeru, da je nepremičnina vpisana oz. opravi rubež nepremičnine, če ta ni vpisana. Zato je po mnenju upnika pravno korektno, da sodišče prve stopnje izda sklep, s katerim dovoli vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini, ki je sedaj vpisana v zemljiško knjigo. Gre za isto nepremičnino, ki je bila predmet zavarovanja iz sporazuma - notarskega zapisa. Iz tega razloga je po mnenju upnika zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporazum v notarskem zapisu ne daje podlage za vknjižbo zastavne pravice. V omenjenem sporazumu je nesporno dogovorjeno, da se terjatev upnika zavaruje z zastavno pravico na nepremičninah. To, da nepremičnine v času sklepanja sporazuma še niso bile vpisane v zemljiško knjigo, pa ne sme sedaj škodovati upniku. Ta bo imel svojo terjatev učinkovito zavarovano le, če bo zastavna pravica vpisana v zemljiško knjigo. Po mnenju upnika brez ustreznega sklepa sodišča ni moč vknjižiti zastavne pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico po 250. čl. ZIZ, opr. št. SV 184/99, z dne 31.03.1999, na podlagi katerega je bila v obravnavani zadevi že ustanovljena zastavna pravica na nepremičninah, ki tedaj še niso bile vpisane v zemljiško knjigo, ne daje podlage za vknjižbo zastavne pravice. V skladu z 2. odst. ZIZ (pred novelo ZIZ-A), je lahko namreč upnik predlagal zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (ki je bila vpisana v zemljiško knjigo) za zavarovanje denarne terjatve, ki izvira iz notarskega zapisa, v katerem je dolžnik pristal na njegovo neposredno izvršljivost, pri čemer je moral omenjeni notarski zapis med drugim vsebovati tudi soglasje upnika in dolžnika, da se terjatev zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini. Takšnega soglasja pa (čeprav iz razloga, ker je šlo prvotno za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ki tedaj ni bila vpisana v zemljiško knjigo), predmetni notarski zapis nima, kar je ovira za vknjižbo zastavne pravice. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še dodaja, da upnik tudi nima pravnega interesa za vknjižbo zastavne pravice, ki je bila sicer že ustanovljena v času, ko dolžnikove nepremičnine še niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 08.04.1999, opr. št. R 104/99, odločilo, da se na podlagi sporazuma strank, sklenjenega v neposredno izvršljivem notarskem zapisu z dne 31.03.1999, zaradi zavarovanja denarne terjatve upnika do dolžnika dovoli ustanovitev zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, in sicer z rubežem. Dne 11.05.1999 je sodišče prve stopnje opravilo rubež dolžnikovih nepremičnin, ki so bile predmet zavarovanja (3. odst. 254. čl. ZIZ), zapisnik o rubežu je bil razglašen na sodni deski ter objavljen v Uradnem listu RS, št. 51-53, z dne 02.07.1999 (4. odst. 254. čl. ZIZ). Skladno s 3. odst. 254. čl. ZIZ pa ima rubež pomen vknjižbe zastavne pravice, zaradi česar vknjižba zastavne pravice ni potrebna in je upniku že zagotovljeno učinkovito varstvo, kot ga zasleduje s svojim predlogom in to tudi zoper tretje dobroverne osebe.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).