Jedro

Tožnici nista navedli v čem ju dejanje tožencev moti oziroma omejuje njuno (so)posest oziroma dotedanji način izvrševanja (so)posesti.

Nasutje gramoza, utrditev kolovozne poti in vožnja s tovornjaki ne pomenijo take uporabe poti, ki bi pomenilo motilno dejanje v smislu 35. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca motila prvo tožnico in pravnega prednika druge tožnice v neposredni posesti nepremičnine s tem, da sta na kolovozno pot nasula gramoz, jo utrdila in da po njej vršita od tedaj dalje promet s težkimi tovornimi vozili. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo nasutega in utrjenega gramoza ter še zahtevek na prepoved poseganja v obstoječo traso poti z nasipavanjem gramoza, utrjevanjem poti ter vožnjo po tej poti s tovornimi vozili. Tožnicama je še naložilo, da tožencema povrneta pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi tožnici uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni pravdi tožnici trdita, da sta posestnici sporne kolovozne poti, na katero sta toženca, ki imata sporno pot prav tako v posesti, nasula gramoz in jo utrdila tako, da po njej vozijo težka tovorna vozila.

5. S pritožbo tožnici izpodbijata pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da nista dokazali posesti sporne kolovozne poti ter motenja posesti. Utemeljujeta, da sta vendar solastnici nepremičnine, po kateri poteka kolovozna pot. Ponovno pojasnjujeta, kdaj in na kakšen način je bila s strani njunih pravnih prednikov dovoljena pravnim prednikom tožencev ter tožencema uporaba poti, v kakšnih okoliščinah je prišlo do nasutja gramoza, pa tudi do nagajanja ter neprimernega vedenja tožencev.

6. Materialnopravno izhodišče pritožbenih trditev glede motenja posesti je v 35. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti1. Motenje posesti (odvzem posesti ali motenje posesti v ožjem smislu) v pravnem smislu, konkretno v smislu 32. člena SPZ, ni vsako dejanje drugega, ki ga je z nepravnega (dejanskega, izkustvenega) stališča mogoče opredeliti kot odvzem posesti ali poseg v posest. Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora predstavljati pravno upošteven poseg v posest. Kdaj je neki poseg v posest pravno upošteven, je delno dejansko, delno pa pravno vprašanje. To vprašanje je treba torej reševati na konkretni dejanski podlagi, torej v vsaki pravdi posebej.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnici niti nista navedli, v čem ju dejanje tožencev moti oziroma omejuje njuno (so)posest oziroma dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Tudi v kolikor bi v celoti sledili tožbenim trditvam, da sta imeli sporno kolovozno pot v posesti, bi se s tem, ko po kolovozni poti, sedaj nasuti in utrjeni z gramozom, vozijo tudi tovornjaki, spremenil zgolj dotedanji način izvrševanja (so)posesti kolovozne poti, po kateri se je prej vozilo z manjšimi in lažjimi vozili od tovornjakov. Nasutje gramoza, utrditev kolovozne poti in vožnja s tovornjaki ne pomenijo take uporabe poti, ki bi pomenilo motilno dejanje v smislu 35. člena SPZ2. Te okoliščine namreč same po sebi ne spreminjajo ali ovirajo dotedanjega načina izvrševanja posesti kolovozne poti do te mere, da bi bilo moč nuditi posestno varstvo.

8. Pritožba se ni izkazala za utemeljeno, saj niso podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

9. Tožnici nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, ker s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pravno mnenje občne seje VSS 24. in 25. 6. 1985, Poročilo VSS 1/86, str. 15 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 177/2015 ter sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 218/2006.