Jedro

Vsebina obveznosti iz posojilne pogodbe je vrniti tisto, kar je posojilodajalec posodil (557. in 562. člen ZOR), zato je vsak drugačen način izpolnitve posojilojemalčeve obveznosti za takšno pogodbo neobičajen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba okrožnega sodišča, spremeni tako, da se v 2. in 3. točki glasi: 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2,543.610,90 (dva milijona petsto triinštirideset tisoč šeststo deset) tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.7.1994 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki poleg pravdnih stroškov v višini 363.477,60 (tristo trinšestdeset tisoč štiristo sedeminsedemdeset tisoč) tolarjev, še stroške za odgovor na pritožbo v višini 100.473,00 (sto tisoč štiristo triinsedemdeset) tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1997 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - tožeče stranke ter odločilo, da je sklenitev pogodbe o odstopu terjatve upniku - toženi stranki brez učinka proti stečajni masi, hkrati pa slednji naložilo plačilo 2.543.610,90 tolarjev z zamudnimi obrestmi in stroški postopka tožeči stranki.

Zoper to sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, ki vsebuje pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe uporabe materialnega prava ter predlog za razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napake sodišča prve stopnje naj bi bile, da ni ugotovilo, ali je bilo ekonomsko finančno stanje dolžnika v času sklenitve cesijske pogodbe sploh slabo; da je štelo, da je tožena stranka za slabo stanje vedela, čeprav to ni res; da sta se stranki že predhodno ustno dogovorili, da je izpolnitev obveznosti mogoča tudi na drugačen način in ne samo z denarjem, da ni dokazano, da stečajna masa ne bo zadoščala za 100% poplačilo upnikov; da toženi stranki ni bilo predloženo poročilo stečajnega upravitelja o tem; da so bili zavrnjeni dokazni predlogi glede pritegnitve izvedenca in pribave dodatne dokumentacije in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in izpodbijala trditve tožene stranke, priglasila pa je tudi stroške za odgovor na pritožbo skupaj z zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju slicuje na razloge prvostopnega sodišča, saj soglaša z njegovo pravno presojo.

K navedbam v pritožbi pa je treba dodati naslednje: Po I. odstavku 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL) ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. V dejanju, ki se izpodbija, morajo torej biti podani tako objektivni elementi (oškodovanje ali favoriziranje upnikov) kot subjektivni elementi izpodbijanja (vedenje o ekonomsko finančnem stanju). Po 1. točki IV. odstavka 125. člena ZPPSL se šteje, da je subjektivni element podan, če je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen (npr. odstop terjatve namesto izpolnitve). Gre za zakonsko domnevo, glede katere pa je mogoče nasprotno dokazovanje.

Predmet posojilne pogodbe, kakršna je bila sklenjena med pravdnima strankama, je določen znesek denarja, ki ga posojilodajalec posodi posojilojemalcu, ta pa ga mora vrniti skupaj z obrestmi, če so dogovorjene, oz. zakonsko predpisane (557. in 558. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Tudi če sta se stranki dogovorili, da se obveznost posojilojemalca lahko izpolni z odstopom terjatve, to pomeni le, da sta se dogovorili za možnost nadomestne izpolnitve (308. členu ZOR) oz. za facultas alternativa po 409. in 410. členu ZOR. Glede iztožljivosti alternativne obveznosti je tožena stranka v zmoti, po I. odstavku 410. člena ZOR sme pri fakultativnih obveznostih upnik zahtevati od dolžnika le predmet obveznosti, ne pa tudi drugega predmeta, kar pomeni, da s tožbo ne bi bilo mogoče doseči, da bi se namesto denarja upniku dodelila terjatev. Vsebina obveznosti iz posojilne pogodbe je vrniti tisto, kar je posojilodajalec posodil (557. in 562. člen ZOR), zato je vsak drugačen način izpolnitve posojilojemalčeve obveznosti za takšno pogodbo neobičajen, sploh pri posojanju denarja, in navedbe tožene stranke o dogovoru o izpolnitvi pogodbe s cesijami, tudi če bi bile resnične, ne bi bile relevantne. Domneva o vedenju za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje iz 1. točke IV. odstavka 125. člena ZPPSL je, ker gre za neobičajen način izpolnitve obveznosti, torej podana, tožena stranka pa bi lahko dokazala nasprotno, kar pa ji ni uspelo.

Da je bilo dolžnikovo ekonomsko - finančno stanje ob podpisu cesijske pogodbe slabo in da ga je tožena stranka poznala, je pokazal dokazni postopek. Kljub obširnim navedbam v pritožbi, kaj vse bi bilo treba storiti, da bi se ugotovil objektivni del subjektivnega elementa (slabo ekonomsko - finančno stanje pri sklepanju izpodbojnega posla), in da z njim tožena stranka ni mogla biti seznanjena, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov pravilna. Kaj predstavlja slabo ekonomsko - finančno stanje v zakonu ni posebej določeno, v komentarju k 125. členu ZPPSL (str. 202) pa piše, da pojem le-tega ni pobližje definiran in da se v glavnem šteje, da to stanje verjetno izkazuje obstoj stečajnega razloga, insolventnosti ali prezadolženosti. O insolventnosti, dalj časa trajajoči plačilni nesposobnosti tožene stranke sami za sebe govorijo nesporno ugotovljeni datumi, od začetka blokade žiro računa 5.2.1993 do sklenitve cesijske pogodbe, 19.5.1993, je minilo kar 103 dni. Po 22. členu Zakona o finančnem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 10/89, 26/89, 35/89, 58/89, 79/89 in 61/90) in Ustavnem zakonu o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 4/91), takrat veljavnih predpisih, je morala pristojna organizacija za plačilni promet nemudoma vložiti pri pristojnemu sodišču prijavo za uvedbo stečajnega postopka, če je bila organizacija insolventna nepretrgoma 90 dni ali 90 dni s prekinitvami v preteklih 120 dneh. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je bilo ekonomsko - finančno stanje dolžnika dne 19.5.1993 takšno, kakršno je imel v mislih zakonodajalec pri sprejemanju določil 125. člena ZPPSL. Nadaljni razvoj dogodkov je to samo še potrdil, zato tudi predlagani dokazi ne bi mogli izpodbiti dejstva, da je takrat tožeča stranka že bila v stanju "materialnega stečaja", t.j. stanja pred začetkom formalnega stečaja, ko stečajni razlog ugotovi sodišče. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je dodatne dokazne predloge zavrnilo, dejstvo, da v zapisniku glavne obravnave zavrnitve ni obrazložilo pa je sicer kršitev III. odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pa je relativna in ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V obeh zgornjih odstavkih navedena določila ZOR in ZPPSL predstavljajo materialno pravo, na katerega se sodišče prve stopnje sicer ni sklicevalo, ni pa nobene ovire, da ob ugotovljenem dejanskem stanju tega ne bi storilo sodišče druge stopnje.

Da je tožena stranka poznala dolžnikov slabi ekonomsko - finančni položaj, je dovolj obrazložilo sodišče prve stopnje. Ob izrecnem dopisu toženi stranki o svojih likvidnostnih težavah dne 17.3.1996, predlogu reprogramiranja obveznosti in celo napovedi sanacije ter ob izpovedbi priče Stanislava Brodnjaka, da so stanje podjetja prikazovali realno, tožena stranka domneve o poznavanju slabega ekonomsko - finančnega stanja ni uspela ovreči. Poudariti je treba, da I. odstavek 125. člena ZPPSL niti ne zahteva, da je stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, zanesljivo vedela za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje, zadostuje že, da bi glede na znanje, izobrazbo in izkušnje svojih predstavnikov ter ostale okoliščine primera morala vedeti za dolžnikove težave.

Objektivni element izpodbijanja, oškodovanje stečajnih upnikov oz.

favoriziranje enega upnika, je v predmetni zadevi prav tako podan in dokazan. Da bodo prijavljene terjatve presegale v prihodnosti vnovčeno premoženje stečajnega dolžnika, ki se s težavami prodaja, je razvidno iz stečajnega spisa opr. št. St 216/93, v katerega je bilo vpogledano na glavni obravnavi 5.4.1996. Zapisnik je podpisala tudi pooblaščenka tožene stranke in nanj ni podala nobenih pripomb. Dokaz je torej bil izveden, in če to ni bilo korektno opravljeno, bi morala stranka pravico do vpogleda v spis uveljavljati na naroku. V sodbi je tudi izrecno ugotovljeno, da stečajna masa ne bo zadoščala za 100% poplačilo upniških terjatev. Čim pa upniških terjatev ni mogoče poplačati v celoti, to pomeni, da je en upnik zaradi cesijske pogodbe prejel več, kot bi prejel kot stečajni upnik v primeru, da dejanje ne bi bilo storjeno (III. odstavek 125. člena ZPPSL). Stečajna masa bi se zaradi odstopljene terjatve zmanjšala v korist enega in v škodo ostalih upnikov. V kolikor bi se to dopustilo, bi bilo kršeno stečajn načelo paritetnega poplačila, saj upniki ne bi bili v enakopravnem položaju in ne bi bili poplačani sorazmerno, kakor določata 10. člen ZPPSL in I. odstavek 160. člena ZPPSL. Ugotovitev objektivnega elementa izpodbijanja dopolnjuje tudi dovoljenje predsednika stečajnega senata, ki mora elemente izpodbojnosti oceniti še preden da po III. odstavku 129. člena ZPPSL stečajnemu upravitelju dovoljenje za vložitev izpodbojne tožbe. Takšna ocena oškodovanja in favoriziranja upnikov mora zadostovati tudi v pravdnem postopku, saj zaradi kratkega roka (6 mesecev od objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS) z vložitvijo izpodbojne tožbe ni mogoče počakati na glavno razdelitev stečajne mase, ob kateri se dokončno ugotovi izkupiček za prodano premoženje, stroški stečajnega postopka in odstotek poplačila upniških terjatev.

Poudariti pa je treba, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je soglašala s prejemom odstopljene terjatve, niti ni šlo za nedovoljen posel ali posel, ki ne bi bil v skladu z voljo strank ali ki je bil sklenjen zaradi oškodovanja ostalih upnikov. Je pa sklenitev cesijske pogodbe pravno dejanje, ki je, v kolikor je storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, izpodbojno. Posledica uspešnega izpodbijanja ni razveljavitev pravnega dejanja, temveč odprava negativnih posledic za stečajno maso tako, da mora nasprotnik izpodbijanja vrniti v stečajno maso premoženjsko korist, vse z namenom, da bi se doseglo enakomerno poplačilo upnikov. Terjatev do tožeče stranke bo zaradi tega oživela in jo bo tožena stranka lahko prijavila stečajnemu senatu v 30 dneh (II. odstavek 137. člena ZPPSL). Udeleženci gospodarskih poslov lahko še nadalje svoje obveznosti izpolnjujejo s cesijami, namesto s tistim, kar v resnici dolgujejo, vendar se morajo zavedati, da so takšna ravnanja izpodbojna, če odstopnik terjatve pride v stečaj.

Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo zamudne obresti od takrat, ko jih je zahtevala tožeča stranka. Tožene stranke namreč ni mogoče šteti za nepošteno že takrat, ko je denar po odstopljeni terjatvi prejela, saj ni storila ničesar, kar ne bi bilo v skladu z zakonom ali kar bi bilo nepošteno, in je takrat samo dobila tisto, kar ji je dolžnik dolgoval, čeprav preko njegovega dolžnika. Ker pa bo zaradi izpodbojnosti pravnega posla morala denar vrniti, se ji po 214. členu ZOR lahko naloži plačilo zamudnih obresti šele od dneva vložitve zahtevka pred sodiščem, 21.7.1994. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je glede teka zamudnih napadeno sodbo po 4. točki 373. člena ZPP spremenilo.

V ostalem delu je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.

Zaradi delne spremembe napadene sodbe je sodišče druge stopnje po II.

odstavku 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. V pritožbenem postopku nastale stroške je priglasila samo tožeča stranka, ker pa glede glavnega zahtevka tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora v skladu s 154. členom ZPP poleg že odmerjenih pravdnih stroškov, tožeči povrniti še nagrado za odgovor na pritožbo (750 točk) in sodno takso za odgovor na pritožbo (4239 točk).