Jedro

Tožnik je bil v ocenjevalnem obdobju ocenjen z oceno prav dobro. Za odlično oceno bi moral doseči nadpovprečne rezultate, kar pomeni, da bi moral opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti. Vendar tožnik teh postavk v konkretnem primeru ni izkazal. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev letne ocene ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni zahtevek, da se razveljavi letna ocena za leto 2010, ki jo je tožena stranka določila tožniku z ocenjevalnim listom št. ... z dne 1. 2. 2011 ter v zvezi z njim sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. ...; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v letu 2010 odlično opravljal delo, zaradi česar se njegovo delo oceni z oceno odlično; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh, pod izvršbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponovno odločiti o letni oceni tožnika v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 372,50 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče bolj upoštevati izpoved priče A.A., ki je sam ocenil delo tožnika. A.A. ni več zaposlen pri toženi stranki, s tožnikom se ne druži in nista prijatelja, vendar pa je med njima ostal korekten odnos. Sodišče zmotno zaključuje, da izpoved priče ni prepričljiva iz razloga, ker ima omalovažujoč odnos do bivšega komandirja B.B. Iz takšne izpovedi se lahko razbere, da se komandir policijske postaje neposredno ne ukvarja z vsakim posameznim policistom. Glede tega ima na razpolago pomočnike, ki nadzirajo neposredno izvajanje policijskih nalog. V konkretnem primeru je bil to A.A. B.B. je sedaj komandir PP C., pod katero spada tudi PP D., kar pomeni, da mu je po hierarhiji A.A. še vedno podrejen, zaradi česar je moral pri sprejemu tožnikove ocene upoštevati njegovo stališče. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla razlogov, ki bi utemeljevali oceno zelo dobro, ne pa ocene odlično. Tožnik meni, da je ocenjevalec tisti, ki mora obrazložiti oceno in razloge, zakaj delavec ne bi mogel biti ocenjen z višjo oceno. V sporu je o tem dokazno breme na delodajalcu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovemu primarnemu, če temu ne, pa vsaj podrednemu zahtevku, v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še dodaja: V tem sporu se presoja zakonitost ocene delovne uspešnosti tožnika na delovnem mestu policista v PP D. za leto 2010 iz ocenjevalnega lista z dne 1. 2. 2011 in sklep tožene stranke z dne 10. 3. 2011, s katerim je pristojna komisija tožene stranke zavrnila tožnikovo zahtevo za preizkus ocene iz ocenjevalnega lista. Komisija je ugotovila, da je tožnik kot javni uslužbenec glede na kriterije ocenjevanja opravljal delo v letu 2010 zelo dobro. Takšna ocena pomeni, da je tožnik izvajal delovne naloge nad pričakovanim povprečjem in je v pozitivni smeri odstopal od ostalih primerljivih delavcev. Komisija je ocenila, da tožnik vendarle ni v zadostni meri izkazal upravičenost do ocene odlično zaradi določenih pomanjkljivih delovnih in strokovnih kvalitet. Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) v določbah od 16. do 20. člena zakona ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 in spremembe). Na tej podlagi se oceni javne uslužbence enkrat letno, pri čemer je lahko ocena po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). Veljavna ocena je tista, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru preizkusa ocene pa ocena, ki je bila sprejeta v preizkusu pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). Iz Usmeritev o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in uradnikov oziroma policistov v uradniške nazive, ki jih je izdala tožena stranka dne 5. 1. 2011, izhaja, da si nadrejeni delavec pri določitvi skupne ocene lahko pomaga tako, da z odgovori na posamezna vprašanja oceni 12 elementov delovne uspešnosti javnega uslužbenca in sicer strokovnost, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, sodelovanje, organizacijo dela, interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev in komunikacijo. Kriteriji so enaki in veljavni za vse javne uslužbence. V tej zvezi mora nadrejeni delavec skladno z določbo četrtega odstavka 4. člena Uredbe izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno in njeno utemeljitvijo.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da je pomočnik komandirja A.A. najprej izpolnil ocenjevalni list za leto 2010 ter ocenil tožnika po posameznih elementih. Od skupno 12 jih je 8 ocenil z odlično. Vendar je bila glede tožnika ocena zelo dobro usklajena in sprejeta skupaj s komandirjem B.B. in pomočnikom komandirja E.E. Navedena delavca sta podala pripombe, da za tožnika ocena odlično ni sprejemljiva in takšno ugotovitev podkrepila z dejstvom, da je bilo tožnikovo delo v spornem času pomanjkljivo. V tej zvezi se je tudi A.A. strinjal, da je bilo potrebno pri določenih tožnikovih opravilih odpraviti kakšno administrativno napako. Poleg tega je komandir B.B. ocenil tožnika kot delavca, ki ima sicer pozitivni pristop do izvajanja policijskih nalog, vendar pa pri delu še vedno potrebuje določeno mero nadzora in pomoč nadrejenih delavcev. B.B. je poudaril, da je imel v svojstvu komandirja predvsem zadolžitve pri organiziranju dela policijske postaje in spremljanju javnih nalog in zadolžitev, kar pomeni, da je poleg obeh pomočnikov lahko neposredno spremljal delo tožnika v ocenjevalnem obdobju.

Pritožbeno sodišče skladno s tako ugotovljenimi dejstvi soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je bila sprejeta izpodbijana ocena kot rezultat kompromisa nadrejenih delavcev tožnika v spornem času. Zato ne more biti sprejemljivo zavzemanje pritožbe, da bi se moralo pri izpodbijani oceni bolj upoštevati ugotovitve pomočnika komandirja A.A., ki je pripravil ocenjevalni list za tožnika. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, med te pa spada tudi ocena posameznih izpovedb. Sodišče prve stopnje je štelo izpoved komandirja B.B. za prepričljivejšo. Skladno z določbami Uredbe pomeni zelo dobra ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca opravljanje dela nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Tožnik bi moral v spornem času za odlično oceno doseči nadpovprečne rezultate, kar pomeni, da bi moral opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti. Vendar tožnik teh postavk v konkretnem primeru ni izkazal. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).