Jedro

V postopku za izdajo uporabnega dovoljenja bi morala tožnica za priznanje statusa stranske udeleženke zatrjevati in izkazati pravno korist. Pri presoji zatrjevane pravice do udeležbe v postopku pa je treba upoštevati tudi, ali je konkretni upravni postopek po svoji naravi tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 351-450/2011-6 z dne 24. 6. 2011 in zavrnila tožničino zahtevo za priznanje statusa stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za polnilnico mineralne vode, zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-198/2010 z dne 29. 3. 2010. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je pritožbeni organ prvostopenjski sklep odpravil iz razloga, ker je treba na podlagi 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v primeru, če neki osebi ne gre status stranke v postopku, tako njeno zahtevo zavrniti in ne zavreči, kot je to storil upravni organ prve stopnje. Navaja tudi, da se v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja preverja le izpolnjevanje pogojev iz gradbenega dovoljenja in izpolnjevanje bistvenih zahtev (95. in 96. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), kar pa niso okoliščine, ki bi lahko posegale v pravni interes drugih oseb. Zato je bilo treba glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZGO-1 tožničino zahtevo za status stranke v tem postopku zavrniti.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se obravnavani postopek za izdajo uporabnega dovoljenja za polnilnico mineralne vode vodi v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 29. 3. 2010. Funkcionalni del polnilnice je tudi tlačni cevovod, za katerega pa je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 30. 3. 2011. V obeh postopkih je tožnica zahtevala vročitev gradbenih dovoljenj, podrejeno obnovo postopkov iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Postopka še nista končana. Meni, da bi morala v obravnavanem postopku sodelovati kot lastnica cevovoda, kot koristnica mineralne vode iz vrtine RgS-2/88, kot kandidatka za koncesijo za koriščenje te mineralne vode in kot imetnica posesti ter nosilka stvarnih pravic na nepremičnini parc. št. 315 k.o. ...

V nadaljevanju pojasnjuje, da pomeni pridobitev uporabnega dovoljenja investitorjevo izpolnjevanje obveznosti, ki jih je prevzel po koncesijski pogodbi z dne 18. 3. 2008, sklenjeno z Vlado RS za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Na njen predlog je bil 3. 2. 2011 izdan sklep o obnovi postopka podelitve koncesije, s čimer je bilo zadržano pravno učinkovanje odločbe, na katero se nanaša obnova, posledično pa tudi izvajanje koncesijske pogodbe, ki se izvršuje z izdajo uporabnega dovoljenja, ki je predmet tega postopka. Tako koncesijska odločba kot pogodba pa posegata v tožničine pravice, saj investitor ni upravičen do omenjene koncesije iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju, medtem ko tožnica te pogoje izpolnjuje. Navaja še, da je na zemljišču parc. št. 315 k.o. ... pridobila stavbno pravico, saj je lastnica cevovoda mineralne vode ... in plina, ki teče deloma po omenjeni parceli, na tem zemljišču pa je priposestvovala tudi služnost hoje za potrebe uporabe in vzdrževanja že omenjene vrtine in služnost vkopa ter vzdrževanja cevovoda. Ker investitor ne priznava teh služnosti oz. stavbne pravice, je v teku pravda pred Okrožnim sodiščem v Celju. Pravni interes izkazuje tudi s tem, da se cevovod, ki je predmet postopka pridobitve uporabnega dovoljenja, ne more uporabljati drugače kot s črpanjem mineralne vode iz vrtine RgS-2/88, na njej pa ima tožnica pravice, ki so (nekatere) še vedno predmet upravnih in sodnih postopkov. Črpanje mineralne vode pa je nujno povezano tudi z dajanjem vode v promet, kar bi pomenilo poseg v tožničine pridobljene pravice do črpanja predmetne naravne mineralne vode in v njene pravice industrijske lastnine. Po njenem mnenju je drugi odstavek 96. člena ZGO-1 v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Predlaga, naj sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti omenjene določbe ZGO-1, v zadevi pa izda sodbo, s katero bo odpravilo izpodbijano odločbo, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

A. d.o.o. kot investitor in s tem prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim oporeka tožbeni trditvi, da je tlačni cevovod, ki poteka po zemljišču parc. št. 315 k.o. ..., funkcionalni del polnilnice. Slednjo lahko uporablja tudi v druge namene in ne le za polnjenje mineralne vode. Pojasnjuje, da je polnilnica zgrajena v industrijski coni Negonje na zemljišču v njeni lasti. Tožnica ni lastnica črpalne vrtine RgS-2/88 in 200 m cevovoda PE63 na zemljišču parc. št. 315 k.o. ..., kar vse je predmet obravnave v zadevi II Pg 204/2011 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Ne drži, da naj bi imela tožnica v posesti tudi objekt vodnjaka za črpanje vode, saj je iz navedenih sodnih odločb, izdanih v motenjski pravdi, razvidno, da je imela tožnica obe vrtini v soposesti skupaj s prizadeto stranko, kar pa ne pomeni, da ji pripada tudi pravica do posesti. Sklep o obnovi postopka dodelitve koncesije nima s polnilnico nobene zveze, pred zunanjim oddelkom Upravnega sodišča v Celju pa teče upravni spor v zvezi z dovoljeno obnovo postopka dodelitve koncesije in upravni spor v zvezi z blagovno znamko za črpanje mineralne vode ... Neutemeljen je tudi predlog za prekinitev postopka. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljena je tožbena trditev, da naj bi upravni organ stališče, da tožnici ne gre status stranske udeleženke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za polnilnico, utemeljil le s sklicevanjem na drugi odstavek 96. člena ZGO-1. Ta določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor. Pritožbeni organ je namreč tudi pojasnil, kaj je vsebina tega postopka in da preverjanje izpolnjevanja pogojev iz gradbenega dovoljenja ne predstavlja okoliščin, ki bi lahko posegale v pravni interes drugih oseb. Na podlagi tega je sklepal, da v obravnavanem postopku tožnica ne more varovati svojih pravic in pravnih koristi. Po mnenju sodišča tako stališče tudi pomeni, da je varstvu pravic tretjih in s tem povezano njihovo sodelovanje v postopku namenjen postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Kot je razvidno iz tožbenih navedb, pa poskuša navedeno doseči tudi tožnica, s tem ko je predlagala obnovo postopkov izdaje gradbenega dovoljenja za polnilnico mineralne vode z dne 29. 3. 2010 in gradbenega dovoljenja za tlačni cevovod od vrtine RgS-2/88 do polnilnice z dne 30. 3. 2010 iz razloga, ker ji v teh postopkih ni bila dana možnost udeležbe. Sodišče tudi ugotavlja, da tožnica omenjenega stališča iz izpodbijane odločbe ne izpodbija, ampak ponavlja okoliščine, s katerimi zatrjuje svoj pravni interes za udeležbo v obravnavanem postopku ter jih na ta način daje še v presojo sodišču. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek istega člena). Gre torej za korist, ki temelji na materialnem predpisu.

Ker je v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP z drugim odstavkom 96. člena ZGO-1 le investitorju priznana pravna korist za sodelovanje v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja za polnilnico, bi morala tožnica za priznanje statusa stranske udeleženke zatrjevati in izkazati pravno korist, ki temelji na drugem predpisu (ne na ZGO-1) in zaradi varstva katere se želi udeležiti tega postopka. Pri presoji zatrjevane pravice do udeležbe v postopku pa je treba upoštevati tudi, ali je konkretni upravni postopek po svoji naravi tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravne koristi.

V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZGO-1 se v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja preverja, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, ali je objekt zanesljiv, ali je projekt izvedenih del izdelan v skladu s predpisi in ali so zgrajeni objekti, s katerimi se zagotavlja minimalna komunalna oskrba. Po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZGO-1 se uporabno dovoljenje izda za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, če upravni organ na tehničnem pregledu ali ogledu ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka prejšnjega člena.

Iz navedenega izhaja, da se v tem postopku ugotavljajo le morebitne tehnične pomanjkljivosti, zaradi katerih objekta (v konkretnem primeru polnilnice mineralne vode) ne bo mogoče uporabljati, ne pa kakršnekoli investitorjeve pravice niti pravice tretjih oseb, saj so te predmet presoje v zvezi z investitorjevo pravico graditi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Po oceni sodišča so tako neupoštevne tožbene navedbe, ki utemeljujejo pravico tožnice do sodelovanja v postopku z njenimi pravicami na cevovodu. V tej zadevi se vodi le postopek za izdajo uporabnega dovoljenja za polnilnico, za katero je bilo izdano samostojno gradbeno dovoljenje, medtem ko je bilo za tlačni cevovod mineralne vode (ta poteka od vrtine RgS-2/88 do polnilnice) izdano drugo gradbeno dovoljenje, zaradi česar se bo za zanj vodil drug postopek za izdajo uporabnega dovoljenja. V tem pogledu, ker so zatrjevane pravice povezane s cevovodom, je neutemeljeno tudi sklicevanje na služnostno pravico hoje na zemljišču parc. št. 315 k.o. ... (zemljišču, po katerem delno poteka omenjeni cevovod) za potrebe uporabe in vzdrževanja vrtine, piezometra V-6/67 in na služnost vkopa in vzdrževanja cevovoda. Enako velja tudi za domnevno pridobljeno stavbno pravico na tej parceli, saj tudi to zatrjuje na podlagi lastninske pravice na cevovodu.

Tožnica ne izkazuje pravnega interesa niti s sklicevanjem na izdani sklep o obnovi postopka o podelitvi koncesije investitorki A. d.o.o., saj gre za povsem drug upravni postopek, ki na izdajo uporabnega dovoljenja ne more imeti nikakršnega vpliva. Poleg tega je iz tožbenih navedb razvidno, da tožnica v tem delu zasleduje le svoj dejanski interes, ki je v tem, da bi bila koncesijska pogodba z investitorko razveljavljena zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti – nepridobljenega uporabnega dovoljenja za polnilnico mineralne vode v pogodbenem roku.

Tudi vse ostale navedbe so povezane z nerazrešenimi razmerji med tožnico in investitorko glede pravic na cevovodu in vrtini RgS-2/88, ki niso predmet obravnave v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja, in se v zvezi z njimi vodijo oz. so se vodili v tožbi in v odgovoru na tožbo prizadete stranke navedeni sodni postopki. Ker se v tem postopku ne odloča o črpanju naravne mineralne vode in o njenem dajanju v promet, v tem postopku niso predmet varstva niti pravice industrijske lastnine, zato na tej podlagi ni mogoče zatrjevati pravnega interesa za udeležbo v postopku.

Neutemeljen je tudi predlog za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 96. člena ZGO-1. Za kaj takega ni bilo razloga, saj se sodišče pri odločanju ni oprlo na omenjeno določbo in je tožničino pravico do sodelovanja v obravnavanem postopku razlagalo širše (v smislu 43. člena ZUP).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale v tožbi navedene okoliščine, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno prizadeta stranka v tem upravnem sporu ni upravičena do povračila stroškov postopka, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.