Jedro

Tožena stranka upoštevaje konkretne ugovore tožeče stranke o neobstoju pisne notifikacije oz. grajanja napak teh navedb ni dokazala (npr. predložila potrdila o poslanih fax sporočilih), zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbam in dokazom tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 82749/2008-2 z dne 17. 10. 2008, ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. odstavek izreka); se ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 17.041,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 do višine vtoževane terjatve (2. odstavek izreka); je dolžna tožena stranka tožeči v 15ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.211.76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo s stroškovno posledico spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo (1. odstavek izpodbijane sodbe) potem, ko je ugotovilo, da: je tožeča stranka uspela izkazati podlago vtoževanim računom, t.j. sklenjena Letna pogodba št. 20/2007 – V. S. z dne 13. 04. 2007 (A1, v nadaljevanju Pogodba); je tožeča stranka pojasnila in dokazala količino izvedenih in vtoževanih del, t.j. skladno z računoma št. 48/07 z dne 21. 08. 2007 (A3) in št. 53/07 z dne 10. 09. 2007 (A2) ter obračunoma/specifikacijama izvršenih del za mesec julij 2007 (A4) in za mesec avgust 2007 (A7); je bila cena del določena v Pogodbi (3. in 6. člen); ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 17.041,46 EUR s pp (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Pritožba ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti terjatve tožeče stranke ne napada, predmet pritožbenih izvajanj je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo neobstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je odločitev o neutemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve sprejelo potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je zatrjevane napake na delu tožeče stranke skladno z določbami 633. do 640. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožeči stranki notificirala oziroma zahtevala njihovo odpravo ter tožeči stranki sporočila primeren rok za odpravo napak. Pritožbeno sodišče se takšnimi ugotovitvami strinja.

Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na zmotno dokazno oceno zapisnikov iz operativnih sestankov na gradbišču (B1-B9), ki da vsebujejo opis napak. Zgolj opis napak namreč ne utemeljuje v pobot uveljavljanje terjatve v zvezi s stroški njihove odprave. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da iz zapisnikov ne izhaja, da bi bila tožeča stranka prisotna na operativnih sestankih in da bi bila torej z napakami na delih, kot so opredeljene v zapisnikih, seznanjena. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v zvezi z izpovedbo priče Z. R. in V. S., ki sta potrdili navedbe tožeče stranke, da ta z napakami na delih ni bila seznanjena. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napravilo pravilno dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič Z. R. in V. S., ki sta skladni tudi z listinskimi dokazi (zapisniki), in ni sledilo izpovedi priče M. I., zaradi česar je upoštevaje dokazno breme, ki ga je v izkaz jamčevalnim ugovorom nosila tožena stranka, napravilo pravilen zaključek o neutemeljenosti in nedokazanosti le-teh.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeči stranki po faxu pošiljala kopije zapisnikov iz operativnih sestankov. Tožena stranka upoštevaje konkretne ugovore tožeče stranke o neobstoju pisne notifikacije oz. grajanja napak teh navedb ni dokazala (npr. predložila potrdila o poslanih fax sporočilih), zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbam in dokazom tožeče stranke. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dopis z dne 05. 01. 2007 (B11). Z njim je tožena stranka obrazložila tožeči stranki zaračunano škodo na objektu, ki da je bila odpravljena po drugih izvajalcih, kar pa ne izkazuje pravilnosti predhodnega postopanja ob pojavi zatrjevanih napak (grajanje, poziv na odpravo napak).

Ob tem je tožeči stranki potrebno pojasniti, da gre v primeru, ko izvajalec del na objektu angažira svojega podizvajalca, za dve ločeni razmerji, in sicer med naročnikom in izvajalcem (v konkretnem primeru tožena stranka) in med izvajalcem ter podizvajalcem (v konkretnem primeru tožeča stranka). Navedeno pomeni, da za utemeljitev jamčevalnega zahtevka tožene stranke (kot naročnika) do tožeče (kot izvajalca) na vračilo stroškov odprave napak (skladno s 3. odstavkom 639. člena OZ) razmerje / korespondenca med toženo stranko in investitorjem (naročnikom) ne vpliva. Na toženi stranki je bilo v konkretnem primeru trditveno in dokazno breme, da izkaže utemeljenost svojega jamčevalnega ugovora in z njim vse predpostavke za odgovornost tožeče stranke za zatrjevane napake (notifikacija oz. grajanje napak, poziv na odpravo napak in določitev primernega roka). Okoliščina, ko naročnik ne graja pravilno (zatrjevanih) napak, naročniku jemlje utemeljenost njegovih jamčevalnih zahtevkov (na odpravo napak na račun izvajalca, znižanje plačila, odstop od pogodbe). Skladno s 639. členom OZ (v zv. s 660. členom OZ) je naročnik dolžan dovoliti izvajalcu, da napako odpravi. Takšna ureditev upošteva interes izvajalca, da napako (v primernem roku) odpravi sam, izbira načina odprave napak je v domeni izvajalca (tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 866 in 868).

Zmotno je nadalje pritožbeno sklicevanje na 7. člen Pogodbe. V njem zapisani pogodbeni dogovor pravdnih strank (4. odstavek 7. člena) namreč zgoraj navedene materialno pravne ureditve po OZ-u ne spreminja, saj tudi sam predvideva obvestilo izvajalca ter poziv k odpravi napak. Ni namreč mogoče pogojevati odprave napak s strani naročnika z nepristopom izvajalca k odpravi, če ta o napakah ni bil predhodno opozorjen. Določba 2. odstavka 7. člena, na katero se pritožba tudi sklicuje, pa za predmetni primer ni uporabljiva, saj se nanaša na stroške ustavitev del zaradi nepravilnega izvajanja del, ki niso predmet v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

Ker tožena stranka ni izkazala, da bi zatrjevane napake na objektu grajala tožeči stranki, se kot neodločilne izkažejo njene navedbe, da tožeča stranka ni pristopila k njihovi odpravi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).