Jedro

Zakon je zoper isto ravnanje naročnika v postopku oddaje javnega naročila predvidel dve različni pravni sredstvi (s katerima je bilo mogoče priti do enakih oziroma primerljivih ciljev), pri čemer pa je bilo treba takso plačati le za eno od njiju. V takšni situaciji pomeni ravnanje naročnika, ki je od vlagatelja zahteve za revizijo (za katero se taksa plača) najprej zahteval plačilo takse, po prejemu plačila pa zahtevo za revizijo sam prekvalificiral v opozorilo iz 2. odstavka 79. člena ZJN-2 (za katerega ni treba plačati takse), ki mu je ugodil tako, da je po pravilih logike jasno razvidno, da bi bilo ugodeno tudi zahtevku za revizijo, če bi naročnik o njej odločil, nedopustno in protipravno ravnanje, če je opisano ravnanje izvedeno s ciljem, da bi se naročnik izognil obveznosti iz 3. odstavka 22. člena ZRPJN, da vlagatelju zahteve povrne potrebne stroške z revizijo, če je zahtevek za revizijo utemeljen.

Neobstoj ustreznega pravnega pouka in napačen pravni pouk kršita strankino pravico do pritožbe. Oboje je zato protipravno. Stranka, ki je v posledici takšnega protipravnega ravnanja (opustitve ali napačnega pravnega pouka) vložila napačno pravno sredstvo pri napačnem organu, ne more trpeti nobenih škodljivih posledic. Tožena stranka (Ministrstvo) je zato odgovorna tudi za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, v kolikor je takso plačala zato, da je njen zahtevek za revizijo obravnavala DRK.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.674,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2007 do plačila v roku 15 dni, in da ji je v istem roku dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 734,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska v višini 6.674,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2007 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 416,68 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet spora je odškodninska odgovornost države za ravnanje njenega organa. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 26. čl. Ustave in določila OZ o splošni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ v zvezi s 148. čl. OZ).

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki med strankama niti niso bila sporna, in sicer: da se je tožeča stranka prijavila na razpis, ki ga je Ministrstvo kot naročnik objavilo na portalu javnih naročil dne 03. 08. 2007; da je tožeča stranka dne 29. 10. 2007 zoper obvestilo Ministrstva o oddaji naročila drugemu ponudniku vložila zahtevo za revizijo pri Ministrstvu, istega dne pa isto zahtevo (tudi kot pritožbo) pri državni revizijski komisiji (DRK); da je Ministrstvo tožečo stranko pozvalo k plačilu takse za revizijo v višini 5.000,- EUR, ki jo je tožeča stranka dne 06. 11. 2007 tudi plačala; da je DRK s sklepom z dne 19. 11. 2007 pritožbo oz. zahtevo za revizijo tožeče stranke zavrgla, zahtevo za povračilo stroškov (za sestavo vloge) pa zavrnila: da je Ministrstvo tožečo stranko z dopisom z dne 22. 11. 2007 (B4) obvestilo, da na podlagi 2. odstavka 79. člena ZJN-2 preklicuje prvotno odločitev o izbiri ponudnika in izbere tožečo stranko kot pogodbenega partnerja.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da se je sodišče v izpodbijani sodbi osredotočilo na ugotavljanje ne-protipravnosti ravnanja državne revizijske komisije (DRK), in ne na presojo ravnanja naročnika - Ministrstva, ki mu je tožeča stranka v tožbi očitala, da ji kljub temu, da je njeni zahtevi za revizijo smiselno ugodil, ni povrnil stroškov za revizijo, kot mu to nalaga 3. odstavek 22. čl. Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (UL RS št. 78/1999 s spr. in dop. – ZRPJN).

Pojem protipravnosti ravnanja (državnega organa) iz 26. člena URS je pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodišče. Ravnanja oblastnih organov države (v konkretnem primeru Ministrstva), ki sprejemajo ključne odločitve v postopkih javnega naročanja, morajo biti v skladu s predpisi, t.j. zakonita (glej 3. člen ZRPJN). Načelo zakonitosti pomeni, da morajo vsi udeleženci v postopkih javnega naročanja ravnati strogo po predpisanih pravnih pravilih in tako preprečuje samovoljo in arbitrarnost organov, pristojnih za odločanje. Protipravnost ravnanja organa izvršilne oblasti, kar Ministrstvo je, se lahko presoja smiselno enako kot protipravnost ravnanja sodne oblasti (sodnika), o čemer se je sodna praksa že izrekla (glej II Ips 35/98, II Ips 556/2002).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je Ministrstvo v obravnavani zadevi kršilo zakonska pravila o procesu odločanja o tožnikovi zahtevi za revizijo. Le-ta mu nalagajo, da o vloženi zahtevi za revizijo, ki se lahko vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila zoper vsako ravnanje naročnika (12. člen ZRPJN), odloči, oziroma, da izvede predpisani postopek v zvezi z vloženo zahtevo za revizijo. Ministrstvo pa, razen da je tožečo stranko pozvalo k plačilu takse na podlagi 5. odstavka 12. člena ZRPJN, ni storilo nič. Ni izvedlo predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo na podlagi 13. člena ZRPJN, prav tako tudi ni odločilo o zahtevi za revizijo. Na podlagi 1. odstavka 16. člena ZRPJN bi se zato štelo, da je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil. Vendar to ne drži. Iz dopisa naročnika z dne 22. 11. 2007 (B4) izhaja, da je prejšnjo odločitev o izbiri ponudnika spremenil tako, da je izbral tožečo stranko kot pogodbenega partnerja, pri čemer se je skliceval na 2. odstavek 79. člena Zakona o javnih naročilih- ZJN-2 (UL RS št. 128/06).

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zoper prvotno odločitev o izbiri ponudnika ni vložila nikakršnega pisnega opozorila, ki ga predpostavlja 2. odstavek 79. člena ZJN-2, kar lahko pomeni le, da je Ministrstvo tožnikovo zahtevo za revizijo obravnavalo kot pisno opozorilo, saj možnosti, da bi odločitev samo po uradni dolžnosti spremenilo, nima. Ali je bila takšna prekvalifikacija dopustna, za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Vsekakor pa je s takšno prekvalifikacijo odpadla zahteva po plačilu takse, saj po ZJN-2 za pravno sredstvo opozorila iz 2. odstavka 79. člena ZJN-2 ni potrebno plačati takse.

Zakon je torej zoper isto ravnanje naročnika v postopku oddaje javnega naročila predvidel dve različni pravni sredstvi, (s katerima je bilo mogoče priti do enakih oz. primerljivih ciljev), pri čemer pa je bilo treba takso plačati le za eno od njiju. V takšni situaciji pomeni ravnanje naročnika, ki je od vlagatelja zahteve za revizijo (za katero se taksa plača) najprej zahteval plačilo takse, po prejemu plačila pa zahtevo za revizijo prekvalificiral v opozorilo iz 2. odstavka 79. člena ZJN-2 (za katerega ni treba plačati takse), ki mu je ugodil tako, da je po pravilih logike jasno razvidno, da bi bilo ugodeno tudi zahtevku za revizijo, če bi naročnik o njej odločil, nedopustno in protipravno ravnanje, če je opisano ravnanje izvedeno s ciljem, da bi se naročnik izognil obveznosti iz 3. odstavka 22. člena ZRPJN, da vlagatelju zahteve povrne potrebne stroške z revizijo, če je zahtevek za revizijo utemeljen. Ker Ministrstvo kot naročnik tožeči stranki na njen poziv ni povrnilo stroškov, nastalih z vložitvijo zahtevka za revizijo, je šteti, da je zasledovalo prav zgoraj navedeni cilj. Takšnega izigravanja predpisov si državni organ, ki vodi oziroma odloča v postopkih oddaje javnih naročil, ne sme dovoliti.

Res je tožeča stranka zahtevek za revizijo istočasno vložila tudi na DRK. Odločitev DRK o zavrženju zahteve za revizijo ni bila nepravilna in se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da se po ZRPJN lahko zahtevek za revizijo vloži le pri naročniku zoper ravnanje naročnika in se pred DRK lahko nadaljuje šele po predložitvi pravočasnega obvestila o nadaljevanju postopka (1. odstavek 17. člena ZRPJN). Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da obveznost plačila takse za zahtevek za revizijo nastane z njegovo vložitvijo in se vlagatelj zahteve načeloma tej obveznosti ne more izogniti, tudi, če je zahtevek za revizijo vložil pri nepristojnem organu. Takso za pravno sredstvo je treba plačati tudi v primeru, če je pravno sredstvo kasneje iz kakršnihkoli razlogov zavrženo.

Vendar pa so bile v postopku na prvi stopnji neprerekane trditve tožeče stranke, da je Ministrstvo v objavi javnega naročila kot pritožbeni organ navedlo DRK in da tožeča stranka kljub pozivom od naročnika ni prejela informacije o tem, kakšno pravno sredstvo vložiti ali kakšen postopek sprožiti zoper obvestilo o oddaji naročila izbranemu ponudniku. Zmotno je razlogovanje prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka vedeti oziroma poizvedeti, kakšno pravno sredstvo in kakšen postopek je predviden zoper odločitev o izbiri najboljšega ponudnika po predmetnem razpisu. Še manj je mogoče slediti stališču prvostopnega sodišča, da naročnik s tem, ko ni dal nobenih informacij, ni dal napačnih informacij, saj ga ni mogoče razumno utemeljiti. Za prizadetega udeleženca se stanje, ko nima nobenih informacij o pravnem sredstvu, vsebinsko ne razlikuje od stanja, ko ima napačne informacije. V nobenem primeru ne bo mogel ravnati pravilno.

Pravica do pritožbe (v pomenu rednega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko odločitev) je ustavna pravica (25. člen URS) in ena izmed temeljnih pravic. Te pravice pa ni mogoče realizirati, če upravičenec s to pravico ni seznanjen v vseh njenih dejanskih razsežnostih. To se običajno opravi s pravnim poukom, v katerem organ, ki odloča, udeležence seznani tako z nazivom pravnega sredstva zoper to odločitev, z dolžino roka, v katerem ga je potrebno vložiti in nazivom organa, kamor ga je treba vložiti. Neobstoj ustreznega pravnega pouka in napačen pravni pouk kršita strankino pravico do pritožbe. Oboje je zato protipravno. Stranka, ki je v posledici takšnega protipravnega ravnanja (opustitve ali napačnega pravnega pouka) vložila napačno pravno sredstvo pri napačnem organu, ne more trpeti nobenih škodljivih posledic. Tožena stranka (Ministrstvo) je zato odgovorna tudi za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, v kolikor je takso plačala zato, da je njen zahtevek za revizijo obravnavala DRK.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke za ravnanje njenega organa, Ministrstva. Presoja odgovornosti pri obravnavanju protipravnosti ravnanja državnega organa se v mnogočem približuje objektivni odgovornosti, pri kateri se krivda predpostavlja. Zaradi protipravnega ravnanja organa tožene stranke je tožeči stranki nastala škoda v višini plačane takse za zahtevo za revizijo in stroškov odvetniškega zastopanja. Višina teh stroškov v postopku na prvi stopnji ni bila sporna.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi (358. čl. ZPP). Sprememba sodbe o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških tako, da je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti priglašene nujne in potrebne pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave tožbe in pristopa na narok po Odvetniški tarifi z 20 % DDV in plačane takse za tožbo. O pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožeča stranka ni priglasila.