Jedro

Tožena stranka je tožniku potne stroške napačno obračunavala (za javni prevoz), zato mu je dolžna povrniti zahtevano razliko potnih stroškov (v višini kilometrine). Javni prevoz je bil namreč možen, vendar za tožnika časovno nesprejemljiv, ker z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani del (II. točka izreka) sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) odločilo, da se odločba tožene stranke št. 1004-232/2008-2 z dne 28. 8. 2008 razveljavi (I. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati potne stroške za prevoz na delo in z dela za čas od julija 2005 do novembra 2006 v skupnem znesku 1.670,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz II. točke izreka sodbe, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. S sklepom je ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnik zahteval izplačilo potnih stroškov za meseca julij in december 2005 v skupni višini 45,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.200,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Glede relacije Ljubljana - Maribor in v zvezi z obdobjem do 26. 9. 2006, ko je veljala Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in iz dela javnih uslužbencev in funkcionarjev v državnih organih (Uredba 2002), navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na navedeni relaciji imel javni prevoz, ker pa je bil časovno nesprejemljiv, mu je priznalo kilometrino. S tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku iz razloga, da je sicer prevoz na relaciji LJ-MB možen, vendar pa je za tožnika ta javni prevoz časovno nesprejemljiv, je napačno uporabilo materialno pravo, saj Uredba 2002 v 2. členu jasno določa, da se javnemu uslužbencu za prevoz na delo in z dela kilometrina prizna le v primeru, če prevoz z javnim prevozom ni možen, česar pa sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj pomeni, da bi bila v predmetnem sporu uporaba javnega prevoza na relaciji LJ-MB časovno nesprejemljiva, niti ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 2. člen Uredbe 2002, ko je iz razloga časovne nesprejemljivosti tožniku neutemeljeno priznalo kilometrino. Po mnenju tožene stranke bi imel tožnik pravico do kilometrine po Uredbi 2002 le v primeru, če sploh ne bi imel možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. Smiselno enako je pred začetkom veljavnosti Uredbe 2002 določal tudi Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov. V primeru, ko je javni prevoz mogoč, je cena javnega prevoza le merilo vrednosti za povračilo stroškov prevoza na delo, ne pomeni pa, da je tožnik zavezan tak javni prevoz tudi uporabljati. Ni bistveno, kakšen prevoz je tožnik uporabljal. Tako je treba določbe Uredb 2002 in 2006 upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela in ne za povračilo dejanskih stroškov. Sodišče prve stopnje tožniku za relacijo LJ-MB za dneve, ko je imel za prihod na delo in z dela na voljo javni prevoz, ne bi smelo priznati kilometrine, saj za to ni bilo zakonske podlage, priznati pa ne bi smelo kilometrine za navedeno relacijo niti za ostalo obdobje, ko je začela veljati Uredba 2006. Tožnik bi moral dokazati še, da bi mu uporaba najcenejšega javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube. Do kilometrine bi bil tožnik upravičen le pod pogojem, da sploh nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. Glede relacije Maribor - Hotel B. tožena stranka poudarja, da bi moral tožnik predhodno dokazati še, da bi mu uporaba najcenejšega javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube. Tožnik slednjega ni niti trdil niti dokazoval. Ugotovitev sodišča, da javni prevoz na relaciji MB - Hotel B. obstaja zgolj enkrat in v eno smer, še ne daje pravice do kilometrine, temveč kvečjemu najprej pravico do dražjega prevoznega sredstva skladno z drugim odstavkom 2. člena Uredbe 2006. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 883/2011 z dne 1. 12. 2011 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za celoten del poti od doma do službe (radarske postaje) in nazaj, in sicer za obdobje od junija 2005 do novembra 2006. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je bil delovni čas tožnika v spornem obdobju od 7.30 do 15.30 ure, nadalje je ugotovilo, da je vlak, ki je imel iz Ljubljane odhod ob 4.50, prispel v Maribor ob 7.31, do delovnega mesta tožnika pa je bilo še dodatnih 22 km vožnje. Glede na navedena dejstva je zaključilo, da je bil javni prevoz možen, vendar za tožnika časovno nesprejemljiv. Tudi uporaba javnega prevoza na relaciji Maribor- Hotel B. ni bila sprejemljiva, saj je obstajal le enkrat na dan v eno smer. Zaključilo je, da je tožena stranka tožniku potne stroške na relaciji Ljubljana - Maribor - Hotel B. napačno obračunavala, zato mu je dolžna povrniti zahtevano razliko potnih stroškov.

Glede na čas nastanka vtoževanih terjatev je potrebno v konkretni zadevi za presojo spornega razmerja med strankama uporabiti le Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2002, Ur. list RS št. 86/2002) in ne Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba 2006, Ur. list RS št. 95/2006). Le ta je v 12. členu določala, da se stroški prevoza v skladu s to uredbo zaposlenim začnejo obračunavati za mesec december 2006. Tožnik pa je uveljavljal razliko v potnih stroških le do novembra 2006. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri svoji odločitvi za čas od začetka veljavnosti Uredbe 2006 uporabljati navedeno Uredbo (2006). Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z uporabo Uredbe 2006 ne opredeljuje.

Uredba 2002 določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne povračila dejanskih stroškov, zato je potrebno določbe Uredbe 2002 upoštevati le kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Dejansko gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Uredba 2002 je urejala način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Uredba 2002 v drugem odstavku 2. člena določa le, da se le v primeru, če prevoz z javnim prevozom ni možen, zaposlenemu prizna kilometrina, določena z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. list RS št. 87/97 in naslednji). Način povračila stroškov prevoza po Uredbi 2002 je torej odvisen le od dejstva, ali je prevoz z javnim prevozom možen. Ob smiselni interpretaciji odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-444/06 z dne 9. 4. 2009, ki je bila sicer sprejeta glede na Uredbo 2006, se lahko tudi za obdobje veljavnosti Uredbe 2002, glede na 2. odstavek 2. člena Uredbe 2002, zaposlenemu prizna kilometrina, če je javni prevoz sicer možen, vendar ne v časovno sprejemljivih okvirjih. V konkretnem primeru ne gre za časovno izgubo, ki bi jo zaposleni imel s prihodom in odhodom z delovnega mesta (tega Uredba 2002 še ni upoštevala), temveč se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik z uporabo javnega prevoza, ne bi mogel priti pravočasno na delo. Ni mogoče slediti pritožbenim navajanjem, da je v takem primeru potrebno obračunati stroške prevoza v višini cene vozovnice za javni prevoz, ne glede na to, ali bi z uporabo javnega prevoza prišlo do nesorazmerne časovne izgube ali do zamude delovne obveznosti. Uredba 2002 pa tudi ni predvidevala alternative z dražjim javnim prevoznim sredstvom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.