Jedro

Tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec – delodajalec, niti v razmerju delavec – uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, zato ne gre za spor o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja in ni podana pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, naslovljeno na Okrožno sodišče v Ljubljani, od toženca zahteval plačilo odškodnine v znesku 40.958,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje ter povračilo stroškov postopka. V tožbi zatrjuje, da je dne 23. 11. 2015 opravljal delo pomožnega gradbenega delavca na delovnem gradbišču po navodilih A. A., zaposlenega pri tožencu. Pri izvedbi del je prišlo do delovne nesreče, v kateri je bil poškodovan. Uveljavlja plačilo premoženjske in nepremoženjske škode.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom P 2310/2017-III z dne 7. 11. 2017 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

3. Toženec je ugovarjal stvarno pristojnost delovnega sodišča, saj s tožnikom v času nesreče ni bil v razmerju delavec – delodajalec. Tožnik je bil v času delovne nesreče zaposlen pri družbi B. B., d. o. o. 4. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je 16. 1. 2018 predlagalo, da Vrhovno sodišče odloči v sporu o pristojnosti. Navaja, da med strankama ob škodnem dogodku ni obstajalo delovno razmerje, niti ni šlo za razmerje delavec – naročnik. Tožnik uveljavlja škodo, ki jo je utrpel zaradi ravnanja po navodilih zaposlenega pri tožencu, ne pa škodo, ki jo je utrpel kot delavec toženca, saj je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri drugem podizvajalcu. Ker tožnik ne uveljavlja škode, ki izhaja iz delovnega razmerja, ne gre za uveljavljanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

5. Vrhovno sodišče je v sporu o pristojnosti odločilo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

6. Po določbi točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je delovno sodišče pristojno za spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

7. V obravnavani zadevi iz kompetenčnega dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožnik in toženec sklenila pogodbo o zaposlitvi, temveč tožnik navaja, da ni imel sklenjenega delovnega razmerja s tožencem. Zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri opravljanju dela po navodilih njegovega delavca.

8. Tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec – delodajalec, niti v razmerju delavec – uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, zato ne gre za spor o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Ker gre za spor med tožnikom in osebo, ki ni bila njen delodajalec niti uporabnik, ni podana pristojnost delovnega sodišča. Zato je za odločanje v tej zadevi na podlagi prvega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila tožba vložena.