Jedro

Ob tem, ko torej tožeča stranka do zaključka del ni izpostavila, da je pogodba ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba, in je storitev odobrila, saj jo je tudi plačala, je moč zaključiti, da je bila pogodba o opravi pravnih storitev, ki jo je s tožencem sklenil A. K.l ml., odobrena s strani tožeče stranke s konkludentnim ravnanjem in se zato šteje za sklenjeno in veljavno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 610,00 EUR od 18. 5. 2016 do plačila in od 3.050,00 EUR od 25. 5. 2016 do dneva plačila, v 15 dneh pod izvršbo, ter ji povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pod izvršbo.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki v plačilo naloži vse potrebne pravdne stroške tožeče stranke, in sicer v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva, da ji toženec vrne oziroma plača vtoževani znesek, ki ga je tožencu izplačala na podlagi računov, ki jih je toženec izstavil tožeči stranki 18. 5. 2016 in 23. 5. 2016. Trdi, da je toženec vedel, da dejansko opravlja storitve za K. A. ml. (kot fizično osebo), ki ni bil upravičen v imenu tožeče stranke naročiti oprave storitev, saj mu je mandat direktorja potekel že 13. 12. 2006. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo naslednje bistvene okoliščine, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija: - da se je A. K. ml. tožencu predstavil kot direktor družbe ..., kar je bilo razvidno tudi iz podatkov iz sodnega registra; - da je A. K. ml. tudi po izteku 5-letnega mandatnega obdobja od imenovanja v letu 2001 pa vse do skupščine 6. 6. 2016 opravljal delo direktorja družbe ..., in sicer je družbo zastopal, zaposloval ljudi, podpisoval pogodbe in drugo; - da vse do 6. 6. 2016 nihče ni predlagal sklica skupščine, ker je A. K. ml. potekel mandat; - da je bila v sodnem registru na podlagi sklepa Srg 2016/24690 z dne 26. 8. 2016 vpisana sprememba zastopnika, in sicer izbris direktorja K. A. ml. z dnem 31. 1. 2006 in vpis O. S. z dne 6. 6. 2016; - da je tožeča stranka odobrila plačilo po izdanih računih in ju takoj tudi plačala. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju glede slabovernosti toženca in je verjelo tožencu, da je v maju 2016 opravil naročeno storitev za tožečo stranko. Zaključilo je, da toženec ni bil neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke in da niso utemeljene trditve, da je toženec odškodninsko odgovoren, saj ni storil ničesar protipravnega, zaradi česar bi tožeči stranki nastala škoda. Pritožbeno pa ni izpodbijan zaključek v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi poslovodstva brez naročila.

6. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča in se nanje povsem sklicuje ter jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

7. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče v ponovljenem postopku sodbo izdalo brez glavne obravnave, čeprav bi slednjo moralo izvesti, in da je zato pri izdaji izpodbijane sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je bilo namreč glede na odločitev pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu dolžno le izdati in izdelati novo sodbo. Glavno obravnavo bi lahko seveda opravilo, če bi ocenilo, da je to potrebno. Tožeča stranka zmotno meni, da bi moralo sodišče glede razjasnitve spornih vprašanj izvesti narok ter na njem še dodatno zaslišati pravdne stranke in morebitne priče. Dejansko stanje je bilo dovolj raziskano že v prvem postopku. Glede na to, da ne gre za spor majhne vrednosti, tudi niso na mestu pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka povzema določbo 454. člena ZPP in navedbe, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala zaslišanje strank ter s tem hkrati predlagala izvedbo naroka. Ni utemeljen očitek, da je sodišče dokazne predloge pavšalno zavrnilo, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 7 do vključno 9 sodišče zadostno pojasnilo, zakaj določenih predlaganih dokazov ni izvedlo.

8. Sodišče ni zagrešilo pritožbeno grajane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljeno je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po vpogledu spisa Okrožnega sodišča v Celju Srg 2016/19208 (in predhodnih oz. povezanih spisov), ki ga je tožeča stranka predlagala v dokaz trditve, da sta bila vtoževana računa izdana neutemeljeno in neupravičeno, ker je imelo na podlagi drugih dokazov, predlaganih in izvedenih v zvezi s to trditvijo in povzetih v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, dovolj podlage za odločitev. Pravilno pa je nadalje obrazložilo, da ta predlagan dokaz, pri katerem gre za vpis spremembe družbenika, tudi sicer ni pravno relevanten v predmetni zadevi zaradi povrnitve izplačanega zneska tožencu na podlagi 190. člena OZ oziroma po drugih zatrjevanih podlagah. Tožeča stranka zmotno meni, da je vprašanje, ali in katera procesna dejanja je toženec pred 6. 6. 2016 izvedel za A. K. ml. (ter v povezavi s tem vprašanje, ali so mu bili za ta opravila izdani računi), bistveno za ta postopek, saj je bistveno le, ali je toženec izvedel dela za tožečo stranko in utemeljeno izstavil tožeči stranki računa za opravljene storitve ter v zvezi s tem, kdo je naročil pravne storitve, za koga so bile opravljene ter nadalje, ali je bil toženec s prejemom plačila neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke, ali obstoji povrnitev na podlagi odškodninske odgovornosti in morebiti, ali gre za poslovodstvo brez naročila. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov.

9. Sodišče je pravilno odločilo tudi glede edicijskega zahtevka, da naj toženec predloži račune, ki jih je izstavil K. A. ml. kot fizični osebi v obdobju do skupščine 6. 6. 2016 in s čimer bi bilo izkazano, da nobenih računov ni izdal, čeprav je zanj kot fizično osebo opravil storitve in jih zaračunal tožeči stranki. Utemeljeno takemu predlogu ni sledilo, ker je toženec trdil, da jih (v zatrjevanem obdobju) ni izdal. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi predlagala sodišču, da toženca pozove k predložitvi računov, ki jih je v obdobju od meseca aprila 2016 do 6. 6. 2016 izstavil A. K. ml. Kot dokaz pa je predlagala cit. - računi, izstavljeni na ime A. K. ml. v obdobju od junija 2016 do 6. 6. 2016, ki naj jih predloži tožena stranka. Toženec je na prvem naroku glavne obravnave 23. 5. 2017 navedel, da se je po 9. 6. 2016 pooblastilno razmerje uredilo z A. K. ml. za zastopanje v večih postopkih, vsi pa so bili osebna problematika K. ml., zato so bili tudi računi na osnovi pooblastil in opravljenega dela izdani K. ml. Tožeči stranki pa sta bila izstavljena 2 računa, oba za storitve, opravljene v maju 2016. Glede na obrazloženo je torej toženec na glavni obravnavi izrecno zanikal, da bi bili računi A. K. ml. kot fizični osebi izdani v obdobju do 6. 6. 2016, zato ni utemeljen očitek, da je zaključek sodišča, da takšnih računov toženec ni izdal in z njimi za vtoževano obdobje ni razpolagal, protispisen, ker da je dejstvo, da toženec ne v odgovoru na tožbo in ne v dovoljenih vlogah nikoli ni navajal, da naj A. K. ml. ne bi izdal nobenega računa. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Zato ni relevantno niti pritožbeno razglabljanje, da navedeno niti ni verjetno - glede na dejstvo, da se toženec profesionalno bavi z zastopanjem, in da ni nobenega razloga, zakaj oprave svojih storitev ne bi zaračunal, ter da nenazadnje tudi ni predložil nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, da je bil sklenjen kakšen drugačen dogovor. Lastno dokazno oceno, ki ni podprta z izvedenimi dokazi in zato ne terja pritožbenega preizkusa, predstavlja pritožbena navedba, da je glede na navedeno s stopnjo verjetnosti, če ne že gotovosti izkazano, da je plačilo v tem postopku spornih računov dejansko obsegalo opravo storitev toženca, ki jih je slednji izvedel za A. K. ml. kot fizično osebo (in torej ni podanega temelja za izstavitev računov tožeči stranki).

10. Iz določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo zastopanje brez pooblastila ter pravne učinke pogodb, ki jih sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez pooblastila, izhaja, da v prvi vrsti varujejo neupravičeno zastopanega, sopogodbeniku pa v primeru dvoma o veljavnosti pogodbe omogočajo le, da od neupravičeno zastopanega zahteva, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne (drugi odstavek 73. člena OZ). V skladu s prvim odstavkom 73. člena OZ pogodba, ki jo sklene pooblaščenec brez pooblastila, zavezuje zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Odobritev pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje zastopanega, s katerim se vzpostavi manjkajoča predpostavka pogodbe tako, kot da bi pooblaščenec imel pooblastilo zastopanega že ob njeni sklenitvi. Sama odobritev pogodbe je lahko tudi konkludentna, na primer na način, da zastopani od nasprotne pogodbene stranke uveljavlja izpolnitev pogodbe ali da jo sprejme.

11. Tožeča stranka neuspešno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so bile storitve naročene s strani A. K. ml. kot poslovodje - direktorja tožeče stranke, z navedbo, da je zaključek v nasprotju z listinami spisa, kar da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki ima vpliv na zakonitost in pravilnost sedaj izpodbijane sodbe. Pritožnica ni konkretizirala, katera absolutna bistvena kršitev je podana. Če meri na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, je ta očitek neutemeljen, saj trditve, da je zaključek v nasprotju z listinami spisa, ni moč subsumirati pod to določbo. Kršitev po tej točki je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni utemeljen očitek, če z njim meri na 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršitev po tej točki napaka tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa takega ni prišlo. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno izvedenih dokazov pa takšne kršitve ne predstavlja, ampak lahko gre kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa prav tako ni utemeljena, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Četudi se je toženec na podlagi listin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe predložil A. K. ml., to je družbene pogodbe in individualne pogodbe o zaposlitvi, seznanil s problematiko glede direktorja in z dejstvom poteka mandata A. K. ml., kot navaja pritožba, ne drži, da bi moralo sodišče ob ustrezni presoji dokazov ugotoviti, da toženec ni mogel biti v dobri veri glede upravičenosti A. K. ml. za zastopanje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje utemeljeno glede slabovernosti toženca ni sledilo zatrjevanju tožeče stranke. Pravilno je ugotovilo, da se je A. K.l ml. tožencu predstavil kot direktor tožeče stranke in v tem svojstvu naročil pravno svetovanje v zvezi s statusno problematiko tožeče stranke, vezano tako na problem statusa direktorja, prokure, prodaje lastnega deleža, razmerja med družbeniki in poteku skupščine, in da se je tako, kot je sodišče upravičeno sledilo tožencu, priči A. K. ml. in priči P. F., naročilo v maju 2016 nanašalo na pravno svetovanje iz gospodarskega prava za družbo .... Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da ne gre spregledati, da je toženec odvetnik, ki ga zavezuje skrbnost strokovnjaka, in da se na podlagi drugega odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru ne more sklicevati na načelo zaupanja v sodni register, v kolikor mu je bilo dejstvo pomanjkljivosti vpisa upravičenosti posamezne osebe za zastopanje znano. Eno od bistvenih okoliščin za pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni bil slaboveren, predstavlja dejstvo, ki ga priznava tudi pritožba, da je A. K. ml. po poteku individualne pogodbe dne 13. 12. 2006 še naprej dejansko opravljal delo direktorja družbe (zastopal družbo, zaposloval ljudi, podpisoval pogodbe in drugo) in bil vpisan kot zastopnik tožeče stranke v sodnem registru v času, ko je tožencu naročil opravo pravne storitve za tožečo stranko. Druga bistvena okoliščina pa je ta, da tožeča stranka do zaključka del, ki jih je opravil toženec po navedenem naročilu, ni izpostavljala, da je pogodba ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba. Tožeča stranka tega v postopku ne trdi. Tožeča stranka po tožencu izdanih računov ni zavrnila, kar pomeni, da je opravljeno delo odobrila, in je oba računa tudi takoj plačala, kar je med pravdnima strankama nesporno. Obrazloženo pomeni, da je tožeča stranka poslovno voljo o odobritvi pogodbe izrazila s slednje navedenim konkludentnim ravnanjem. Ob tem, ko torej tožeča stranka do zaključka del ni izpostavila, da je pogodba ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba, in je storitev odobrila, saj jo je tudi plačala, je moč zaključiti, da je bila pogodba o opravi pravnih storitev, ki jo je s tožencem sklenil A. K. ml., odobrena s strani tožeče stranke s konkludentnim ravnanjem in se zato šteje za sklenjeno in veljavno.1 Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da temeljno načelo obligacijskega prava, to je načelo vestnosti in poštenja, določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega obligacijskega razmerja, torej ne le pri sklepanju pogodbe, pač pa tudi pri uveljavljanju pravic, ki jih stranka pridobi s sklenitvijo pogodbe in pri izpolnjevanju obveznosti, ki jih stranka prevzame s sklenitvijo pogodbe. Položaj nepoštene stranke ima namreč tudi stranka, ki pozna razlog morebitne neveljavnosti pogodbe in nanj ne opozori druge pogodbene stranke. Tožeča stranka je za razlog neveljavnosti pogodbe vedela ob prejemu računov in ob izplačilu, a toženca nanj ni opozorila. S plačilom računa je tako s konkludentnim ravnanjem odobrila sklenjeno pogodbo. Tožeča stranka pa se tudi sicer ne more sklicevati na to, da A. K. ml. ni bil upravičen poslovoditi tožeče stranke ter v njenem imenu naročati opravo storitve, če pa je sama ustvarila okoliščine (dopuščala, da je A. K. ml. dejansko opravljal delo direktorja tožeče stranke), v katerih je bil toženec lahko prepričan, da je A. K. ml. pooblaščen za sklenitev pogodbe. Sploh pa šele z razveljavitvijo izpodbojne pogodbe prenehajo učinki, ki so nastali z njeno sklenitvijo in nastane položaj, kot da razveljavljeni posel ni nikoli začel učinkovati, zato bi morala tožeča stranka najprej doseči razveljavitev pogodbe s tožbo. Po obrazloženem se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da ni pomembno, kakšne delovne naloge je opravljal A. K. ml., da opravljanje le-teh ne more nadomestiti skupščinskega sklepa in pomanjkljivosti pri njegovem imenovanju, da v primeru poteka mandata in dejstva, da poslovodja še naprej opravlja tovrstno delo, ne pride avtomatično do transformacije njegove funkcije v nedoločen čas.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da je sklicevanje sodišča na obrazložitev sodbe Delovnega sodišča v Celju Pd ... v nasprotju z določbami postopka in predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki ima vpliv na zakonitost ter pravilnost izdane sodbe, ker postane pravnomočen le izrek in ne obrazložitev sodne odločbe. Za obstoj (relativne bistvene) kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To pomeni, da mora pritožnik izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka. Tožeča stranka pa v pritožbi tega niti ne navaja.

13. Tožeča stranka ni konkretizirano prerekala navedbe toženca v vlogi z dne 16. 5. 2017, da je pooblaščenec tožeče stranke ves čas spornega obdobja sam nazival z direktorjem in z njim podpisoval pogodbe o pravnem zastopanju družbe, zato je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe upravičeno navedlo, da je tudi pooblaščenec tožeče stranke A. K. ml. štel za direktorja do konca aprila 2016. Pri tem se je sodišče pravilno sklicevalo na Pogodbo o izvajanju pravne pomoči, ki se uporablja od 1. 9. 2011, in Aneks št. 1 k predmetni pogodbi z dne 7. 12. 2015. Neutemeljen je zato očitek, da je navedba sodišča, da je pooblaščenec tožeče stranke A. K. ml. štel za zakonitega zastopnika do konca aprila 2016, protispisna. Glede na navedena neprerekana dejstva pritožnik neutemeljeno navaja, da védenja pooblaščenca tožeče stranke ne potrjuje niti dopis pooblaščenca z dne 6. 4. 2016. Sicer pa je nedopustna pritožbena navedba, da je iz tega dopisa jasno razvidno, da je pooblaščenec seznanjen s problematiko glede imenovanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj to tožeča stranka prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

14. Tožeča stranka nenazadnje neutemeljeno graja zaključek sodišča, da so bile zatrjevane storitve opravljene ter da so ustrezno obračunane. Ne drži pritožbena navedba, da takšen zaključek nima podlage v listinah spisa in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka z vplivom na zakonitost sodbe. Tožeča stranka ne konkretizira očitka bistvene kršitve, zato ga ni moč niti presoditi. Tudi sicer pa gre kvečjemu za grajo nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa prav tako ni utemeljena, saj je sodišče ugotovilo, da so bile opravljene storitve ustrezno obračunane, kot je obrazloženo tudi še v nadaljevanju. Glede na obrazloženo, da je je bila pogodba veljavno sklenjena in da tožeča stranka računov ni zavrnila, temveč jih je plačala, kakor tudi glede na obrazloženo, da se je naročilo nanašalo na pravno svetovanje iz gospodarskega prava in bilo opravljeno, so nadalje neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni izkazal, da je izvedel storitev v skladu s koristmi tožeče stranke, da zakoniti zastopnik v spornem obdobju ni mogel biti in tudi ni bil A.K. ml. in da tožeča stranka sklenitve dogovora s tožencem naknadno ni odobrila. Posledično ni utemeljeno sklepanje, da ni podanega temelja za izstavitev računov za izvedbo vseh pravnih svetovanj (ne glede na to, na kaj se je posamezno svetovanje nanašalo) na ime tožeče stranke.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor tožeče stranke glede pretiranosti zaračunanih pojasnil in nemožnosti preveritve izdanih računov. Računa sta zadostno specificirana glede na sklenjen dogovor in zato preverljiva. Sodišče je v sodbi v točki 18 obrazložilo, kaj in kako je toženec obračunal opravljene storitve, zato očitek, da tega ni moč ugotoviti, ni na mestu. Niti ne drži, da je drugačen zaključek sodišča protispisen. Pritožbeno sodišče argumentacijo prvostopenjskega sodišča v zvezi z obračunom storitev sprejema kot pravilno, saj temelji na dogovoru o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravniških storitev in na izpovedbi toženca ter priče mag. P. F., ki sta pojasnila vrsto in količino opravljenih del v zvezi z naročeno storitvijo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno za skupno porabljenih 29 ur, upoštevaje dogovorjeno vrednost točke 0,90 EUR, zaključilo, da je obračunana nagrada v povsem primernem in ustreznem znesku po izdanih računih in da je v mejah sprejemljivega glede na zahtevnost same materije. Pritožbena navedba cit. „ da že enostaven matematični račun pokaže, da toženec storitve ni obračunal skladno dogovoru (skupaj je obračunan znesek 3.000,00 EUR neto, kar pomeni, da bi bilo obračunanih 3.333,33 točk - splošno znano dejstvo pa je, da so točke v odvetniški tarifi določene na cele zneske)“ je nedopustna pritožbena novota, ker tožeča stranka, ki prvič podaja te navedbe šele v pritožbi, ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

16. Nazadnje v pritožbi tožeča stranka še navaja, da sodišče, ki v celoti sledi izpovedbam toženca in njegovega sodelavca, odvetnika mag. P.. F. ter A. K. ml., ne upošteva, da so vse priče interesno obarvane, saj da ne gre zanemariti, da je odvetnik mag. P.F. ne le zaposlen pri tožencu, ampak je tudi njegov sin; prav tako ima A. K. ml. interes v predmetnem postopku, saj bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke toženec plačilo opravljenih storitev lahko terjal neposredno od njega. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni odreklo verodostojnosti izpovedbi priče mag. P. F. le na podlagi sorodstvenega razmerja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je njegovo izpovedbe primerjalo tudi z drugimi dokazi oziroma jo dokazno ocenilo v skladu s pravili o dokazovanju. Prav tako pa tudi izpovedbo A. K. ml. 17. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka z vloženim pravnim sredstvom ni uspela, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj: N. Plavšak v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 455: “Poslovno voljo o odobritvi pogodbe lahko neupravičeno zastopani izrazi z izrecno izjavo, lahko pa jo izrazi s konkludentnim ravnanjem (na primer tako, da sprejme izpolnitve druge pogodben stranke oziroma od nje zahteva, da to izpolnitve opravi); enako S. Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, I. knjiga, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1984, stran 328: pogodba, ki jo sklene v imenu kupca nepooblaščena oseba, se šteje za konvalidirano, če kupec po izstavljeni fakturi prodajalca izvrši kompenzacijo njegove terjatve;”; in sodba VSC Cpg 31/2017.