Jedro

1. Zavarovanec lahko z zavarovalnico sklene poravnavo le glede plačila odškodnine za posamezne oblike škode, ki jo je utrpel na delovnem mestu, glede drugih oblik škode pa si pridrži pravico, da jo zahteva v pravdi. Tak sporazum je pravno dopusten.

2. Strah je tista škoda, ki jo utrpi poškodovanec zaradi grozljivosti in nenadnosti samega škodnega dogodka ter posledične skrbi za usodo poškodovanega dela telesa ter bojazni pred operativnimi posegi. Skrb za usodo poškodovanega organa lahko v smislu strahu traja dokler je izid zdravljenja negotov. Ko pa je končno stanje poškodovanega organa poškodovancu prezentno, se psihično in telesno prilagajanje na stanje že uvršča med duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 1.235.865,00 SIT v 1. tč. izreka zniža na 972.015,00 SIT, znesek 129.157,00 SIT v 3. tč. izreka pa se zniža na 102.640,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu iz naslova odškodnine za telesne bolečine in prestali strah v posledici poškodbe pri delu pri toženi stranki z dne 7.6.1989, ko si je tožnik poškodoval desno oko, ob upoštevanju njegove 30 % sokrivde, dosodilo 1.235.865,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka v višini 129.157,00 SIT. Višji zahtevek za zavrnilo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev. Pri tem graja dokazno oceno in pravne zaključke glede tožnikove le delne sokrivde za utrpljeno poškodbo, ponovno zatrjuje, da je bila tožniku pripadajoča odškodnina v celoti krita že z izplačano zavarovalno vsoto njene zavarovalnice v letu 1991, graja pa tudi previsoko odmerjeno odškodnino, posebej iz naslova utrpljenega strahu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je tožnik do 30 % sam kriv za utrpljeno poškodbo, oz. da je tožena stranka iz tega naslova le v takšnem deležu prosta odškodninske odgovornosti. Ob prepričljivi dokazni oceni prvostopnega sodišča, ki jo pritožba neutemeljeno graja, pritožbeno sodišče sicer šteje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo, ker glede na določbo 1. odst. 154. člena ZOR ni dokazala, da je, razen ugotovljenega deleža tožnikove sokrivde, nastala brez njene krivde. Ob pogostosti istovrstnih okvar starejšega stroja, na katerem se je tožnik poškodoval, normiranem delu in ob dejstvu, da na popoldanski izmeni tožena stranka ni imela posebnih vzdrževalcev, temveč je bil zadolžen za popravila strojev vodja izmene osebno, ki ob vseh drugih zadolžitvah logično ni mogel vedno takoj posredovati, pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka dela na spornem stroju ni organizirala tako, da bi bili tožniku zagotovljeni pogoji za varno delo v smislu določb 1. odst. 36. člena ZTPDR. V taki situaciji je hotel tožnik očitno dobronamerno napako na stroju čimprej odpraviti, ker je menil, da je glede na večletne izkušnje z delom na tem stroju to v stanju storiti na način, kot je pač dojel popravilo te napake v drugih primerih. Ob teh pogojih je presoja deljene odgovornosti sodišča prve stopnje utemeljena in pravilna.

Prvostopno sodišče je pravilno štelo, da z izplačilom zavarovalne vsote s strani toženkine zavarovalnice na podlagi poravnave z dne 29.5.1991 tožniku ni bila krita odškodnina iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in utrpljenega strahu. Iz fotokopije navedene poravnave, ki se nahaja v sodnem spisu, nedvoumno izhaja, da se je izplačilo 390.000,00 SIT takrat nanašlo zgolj na odškodnino iz naslova utrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšane splošne življenjske aktivnosti in na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Takšna poravnava glede plačila odškodnine za posamezne oblike škode je bila pravno dopustna, istočasno pa iz navedene poravnave izhaja, da je tudi toženkina zavarovalnica štela, da je tožena stranka vsaj v pretežnem delu tožniku odškodninsko odgovorna za posledice poškodbe pri delu z dne 7.6.1989. Utemeljena pa je toženkina pritožba, kolikor graja previsoko odmerjeno odškodnino iz naslova utrpljenega strahu. Pritožbeno sodišče šteje, da je mogoče ob telesnih poškodbah v smislu 200. člena ZOR kot strah opredeliti tisto škodo, ki jo utrpi poškodovanec zaradi grozljivosti in nenadnosti samega škodnega dogodka ter posledične skrbi za usodo poškodovanega dela telesa ter bojazni pred operativnimi posegi. Skrb za usodo poškodovanega organa lahko v smislu strahu traja dokler je izid zdravljenja negotov. Ko pa je končno stanje poškodovanega organa poškodovancu prezentno, se psihično in telesno prilagajanje na stanje že uvršča med duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

Ob gornjih opredelitvah odškodninskega naslova strahu se izkaže, da je prvostopno sodišče pod ta odškodninski naslov dejansko zmotno štelo izvedenčeve ugotovitve o tožnikovem povečanem strahu za preostalo zdravo oko, ki bo tožnika utemeljeno spremljal celo življenje. Ta strah je bil očitno že krit z izplačilom odškodnine za trajno zmanjšane splošne življenjske aktivnosti. Z vidika tožnikovega tokratnega odškodninskega zahtevka je bilo tako lahko mogoče upoštevati le strah, ki ga je tožnik utrpel ob samem škodnem dogodku, strah ob operacijah v M. in na Vojno-medicinski kliniki v B. ter v času pooperativnega zdravljenja, dokler ni bilo dokočno ugotovljeno, da je tožnik na poškodovano oko dejansko oslepel, da pa ta poškodba ne bo neposredno vplivala na drugo oko. Za tako utrpljen strah pa znaša po presoji pritožbenega sodišča pravična odškodnina 500.000,00 SIT, za 376.923,00 SIT višji zahtevek iz tega naslova pa je bil pretiran.

Glede na ugotovljeno sokrivdo in ustrezno dosojeno odškodnino za utrpljene telesne bolečine že v izpodbijani sodbi je tako tožena stranka dolžna plačati tožniku iz vtoževanih odškodninskih naslovov 972.015,00 SIT (70 % od odmerjenih 1.388.592,00 SIT).

Zato je pritožbeno sodišče prvotno dosojeni znesek ustrezno znižalo.

V posledici spremembe prisojene odškodnine se izkaže, da je tožnik uspel za nekoliko manjšim deležem zahtevka, kot je to pri odmeri stroškov upoštevalo sodišče prve stopnje (s 37 % namesto s 46 %). Tako je sorazmerno z uspehom v pravdi upravičen le do povrnitve 102.640,00 SIT stroškov postopka, oz. je pritožbeno sodišče v prvostopni sodbi prisojeni znesek stroškov znižalo na navedeni znesek.

Glede na povedano in glede na to, da v postopku na prvi stopnji ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi ob obravnavi pritožbe po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.