Jedro

Toženka ni podala konkretnih in obrazloženih ugovornih navedb, ki bi vzbudile dvom, da je višina vtoževane terjatve glede na (ustrezno jasna) pogodbena izhodišča za njihovo določitev kakorkoli napačna. Sestavljenost vtoževane terjatve (tako glavnice kot stranskih terjatev – obresti in stroškov) je jasno razvidna iz predloženih listin. Ker je moč sestavo vtoževane terjatve iz obeh listin relativno preprosto razbrati, ni bilo potrebe, da tožnica vsako od teh postavk »prenese« v posebne trditve, saj toženka pri obravnavanju le-teh ni bila prav v ničemer onemogočena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 16.4.2012 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 146965/2011 z dne 13.10.2011 v prvem odstavku izreka ohranilo v veljavi za znesek 864,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.2011 ter za znesek 43,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2011, v tretjem odstavku pa za znesek 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.11.2011 (1. točka izreka odločbe). V preostalem, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 43,67 EUR za čas od 19.8.2011 do 20.9.2011, pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka odločbe). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati stroške pravdnega postopka v višini 114,00 EUR (3. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravdnega postopka pravočasno pritožila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarila je, da tožnica kljub pozivu sodišča prve stopnje ni navedla, koliko in kdaj je toženka plačala na račun pogodbenih in zamudnih obresti oziroma ni specificirala, koliko je bilo plačano, kako so se plačila upoštevala (zato terjatev ni bila objektivno preverljiva) in kako so tekle in se obračunavale obresti. Tožničino sklicevanje na izpiske iz poslovnih knjig in na poročilo o gibanju naložb ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ni mogoče ugotoviti, kako je tožnica prišla do zneska 864,49 EUR (neplačana glavnica), zneska 15,92 EUR (pogodbene obresti) in 9,95 (zamudne obresti). Tožničine navedbe iz vloge 30.1.2010 se nanašajo le na višino redne obrestne mere (ki je znašala 6,40% in bila nespremenljiva) in kdaj so te po pogodbi začele teči (ker drugih trditev v zvezi z obračunom obresti ni podala, je toženka to v pripravljalni vlogi ugovarjala). Pravilnost vtoževane višine obresti in s tem pravilnost posameznih vtoževanih postavk bi bilo možno objektivno preveriti le na podlagi ustrezne trditvene podlage (konkreten dan plačila, konkreten dan zapadlosti, konkreten znesek od katerega je obračunana obrestna mera in konkreten izračun obresti od posameznega ne-plačanega zneska). Pritožnica opozarja na sodbo Višjega sodišča opr. št. I Cp 3474/2010 z dne 10.3.2011) in poudarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, saj je svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, obenem pa je toženki odreklo pravico do kontradiktorne obravnave tega vprašanja (v zvezi s tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča opr. št. II Cp 2477/2008 z dne 10.12.2008). Zato naj bi bila podana absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka, posledično pa naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Ker je bila tožnica s strani sodišča pozvana, da poda ustrezno trditveno podlago, toženka meni, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v tem delu.

3. Tožnica na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva oziroma da je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom (posledično pa kršilo tudi načelo kontradiktornosti), ne drži. Tožničine navedbe v zvezi z vtoževano terjatvijo so bile glede na okoliščine konkretnega primera (upoštevaje kriterije, ki so definirali višino glavne terjatve, vrsto in višino posameznih stranskih terjatev, in pa toženkine pavšalne ugovore) substancirane v zadostni meri. Da se je glede natančne sestave terjatve sklicevala na poročilo o gibanju na naložbi za obdobje od 16.8.2010 pa do izteka kredita dne 18.8.2011 (t.i. kartico prometa; priloge A3-A7) in izpisek iz poslovne knjige z dne 31.8.2011 (priloga A8), ni bistveno. Razlogov (ki so medsebojno prepleteni) za takšno ugotovitev pa je več.

6. V konkretnem primeru vtoževana terjatev je sestavljena iz glavnice, ki izhaja iz enega pravnega in dejanskega temelja (torej preostala neporavnana kreditna glavnica/neporavnane anuitete, kot so bile določene oziroma opredeljene s pogodbo), in različnih stranskih terjatev (pogodbeno dogovorjenih obresti in drugih prav tako pogodbeno dogovorjenih stroškov). Ne gre torej za seštevek glavnih terjatev, ki bi izhajale iz različnega (dejanskega ali pravnega) temelja, kot je to v primeru upravnika večstanovanjske stavbe, ko ta uveljavlja povračilo različnih obratovalnih stroškov oziroma stroškov upravljanja (zato toženkino sklicevanje na sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 3474/2010 z dne 10.3.2011 s predmetno zadevo ni primerljivo).(1) Naslednji razlog je ta, da je sestavljenost vtoževane terjatve (tako glavnice kot stranskih terjatev – obresti in stroškov) jasno razvidna iz obeh predhodno omenjenih listin (priloge A3-A7 in A8). Ker je moč sestavo vtoževane terjatve iz obeh listin relativno preprosto razbrati (kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje), ni bilo potrebe, da tožnica vsako od teh (tudi relativno majhnih) postavk »prenese« v posebne trditve, saj toženka pri obravnavanju le-teh ni bila prav v ničemer onemogočena. Tožnica je v vlogah z dne 30.1.2012 in z dne 20.2.2012 tudi po mnenju pritožbenega sodišča z opredelitvijo temeljnih kriterijev (letne pogodbene obrestne mere, obrazložitvijo načina obračunavanja pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti ter manipulativnih stroškov), glede gibanja višine obveznosti pa s sklicevanjem na prej omenjene listine (priloge A3-A8), svojemu trditvenemu bremenu zadostila v potrebni meri.

7. Zadnji (s predhodno obravnavanima povezan) razlog, zaradi katerega so pritožbeni očitki neutemeljeni, pa je ta, da ni toženka nikoli podala konkretnih in obrazloženih ugovornih navedb, ki bi vzbudile dvom, da je višina vtoževane terjatve glede na (ustrezno jasna) pogodbena izhodišča za njihovo določitev kakorkoli napačna. Zato je »golo« vztrajanje na ugovoru neopredeljenosti terjatve po višini (ob tem, da so bila pogodbeno dogovorjena izhodišča zatrjevana in izkazana ter da je »gibanje« višine terjatve oziroma njena sestavljenost razvidna iz izpisa/kartice), pač premalo.(2)

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni(3) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bila uspešna (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

9. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

(1) Relevantno pa ni niti sklicevanje na sodbo istega sodišča II Cp 2477/2008 z dne 10.12.2008, saj je iz nje razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nikoli zatrjevano pravnoposlovno razmerje pravdnih strank, ki ga je tožnica omenila le ob svojem zaslišanju.

(2) Takšno je bilo ugovarjanje v vlogi z dne 7.2.2012 glede zahtevanega plačila obresti in manipulativnih stroškov (sodišče prve stopnje je to pravilno opredelilo kot pavšalno). Toženka sedaj to v pritožbi „razširja“ z ugovori, češ da tožnica ni navedla, koliko in kdaj je toženka plačala na račun pogodbenih in zamudnih obresti oziroma da ni specificirala, koliko je bilo plačano, kako so se plačila upoštevala (enako velja glede pritožbenega očitka, češ da ni mogoče ugotoviti, kako naj bi tožnica „prišla“ do zneska glavnice v višini 864,49 EUR). Tukaj gre v prvi vrsti za nove in posledično neupošteve ugovore (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki pa so glede na vse povedano tudi sicer neutemeljeni. Neutemeljen pa je tudi (prav tako pavšalen) očitek o napačni uporabi materialnega prava.

(3) Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - 2. odst. 458. čl. ZPP - do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo). Ko torej toženka s pavšalnimi pritožbenimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (do katerih naj bi prišlo v posledici zatrjevanih - a kot je bilo ugotovljeno nepodanih - procesnih kršitev), uveljavlja pritožbeni razlog, ki v predmetnem sporu (majhne vrednosti) ni upošteven.