Jedro

Subjektivni rok enega leta in objektivni rok treh let sta določena v splošnih predpisih obligacijskega prava in prideta v poštev v primeru uveljavljanja izpodbojnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Drugačni roki za sodno varstvo so namreč po 14. členu ZDR določeni le za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28.3.2003 (I/1. točka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (I/2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 8.5.2003 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje in jo pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 8.5.2003 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati mesečne bruto plače, ki bi ji pripadale, od bruto plač pristojnim organizacijam izplačati davke in prispevke ter izplačati pripadajoče mesečne neto plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 20. dneva v mesecu za pretekli mesec (I/3. točka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 4.197.875,80 SIT bruto plače za čas od meseca maja 2003 do meseca julija 2006 ter plačilo pripadajočih prispevkov, izplačilo neto razlike v plači ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2003, 2004, 2005 in 2006 (II. točka). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje napačno v celoti zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnice z obrazložitvijo, da sta za razveljavitev pogodbe po 36. členu Obligacijskega zakonika potrebna dva pogoja in sicer mora biti zmota bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, ki pa glede na izvedene dokaze po oceni sodišča nista izpolnjena. Pritožba poudarja, da je bil sporazum sklenjen zaradi upokojitve tožnice. Podlago za sklenitev sporazuma je predstavljala odločba ZPIZ RS z dne 12.11.2001, po kateri je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, je pa bilo v obrazložitvi odločbe zapisano, da bo lahko uveljavljala pravice do vdovske pokojnine, ko bo dopolnila 50 let starosti. Tožnica si je obrazložitev odločbe razlagala tako, da bo lahko ob starosti 50 let uveljavljala vdovsko pokojnino, to so ji pred podpisom sporazuma zatrjevali tudi na ZPIZ, vendar le uslužbenke, ki se niso natančno poglobile v zadevo. Tožnica je tudi izpovedala, da ji je Ž. (strokovna delavka tožene stranke) ob podpisu izpodbijanega sporazuma dejala, da verjetno ne bo imela pravice do pokojnine. To pomeni, da je strokovna delavka tožene stranke dobro vedela, da se tožnica ne bo mogla upokojiti, saj je imela na voljo podatke o starosti tožnice in vse druge podatke in ob ustrezni izobrazbi je bilo glede na odločbo z dne 12.11.2001 povsem jasno, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine. Od tožnice, zaposlene na delovnem mestu snažilke, ni mogoče pričakovati, da bi preverjala situacijo. Zato sta izpolnjena oba pogoja po določilih 46. člena OZ za razveljavitev sporazuma, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi sodbe. Delodajalec je namreč močnejša stranka, ki bi moral pri podpisu sporazuma preveriti ali so izpolnjeni pogoji za upokojitev. Potem, ko je prišlo sporočilo iz ZPIZ-a, da se tožnica ne more upokojiti, bi morala tožena stranka tožnico opozoriti na novo situacijo in jo pisno pozvati nazaj na delo. Tožnica je predlagala tudi vpogled v spis opr. št. Ps 1341/2005, ker bi se iz zapisnikov v navedeni zadevi še bolje videla umazana igra tožene stranke, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Tako je bila podlaga za sklenitev sporazuma z dne 28.3.2003 upokojitev tožnice, izkazalo pa se je, da ta podlaga (causa) pogodbe sploh ne obstaja. Šlo je ničnost pogodbe (sporazuma) na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in bi tako moralo ugoditi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku. Tožnica je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS; št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica, zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, dne 28.3.2003 podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, katerega je pripravila vodja kadrovske službe D.Ž..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani podpisani sporazum z dne 28.3.2003 ni ničen, saj je ničnost po določilih 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ) podana le v primeru, če pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenja pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenega ugovora, da ni bila podana causa sporazuma (upokojitev) pojasnjuje, da 1. odstavek 40. člena OZ določa, da nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost, 2. odstavek 40. člena OZ pa določa, da če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti, je pogodba nična, ob pogoju, da je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi normami (2. odst. 39. člena OZ).

Sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) ureja v 79. členu in določa, da pogodbo o zaposlitvi lahko stranki kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer pa mora biti tak sporazum sklenjen v pisni obliki, sicer ni veljaven. ZDR v splošnih določbah in sicer v 1. odstavku 11. člena določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

ZDR nadalje v 12. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače, pri čemer 14. člen ZDR določa roke za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi in sicer določa 30. dnevni (subjektivni rok), ki prične teči od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma po prenehanju sile, sama pravica pa preneha v vsakem primeru po preteku enega leta (objektivni rok), od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Pritožbeno sodišče glede na podane ugovore med postopkom tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede presojanja ugovora tožene stranke, da je tožba tožnice prepozna in glede zatrjevanih napak volje pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi pravilno odločalo na podlagi določil OZ in sicer je kot pravno podlago pravilno uporabilo 99. člen OZ, ki določa subjektivni rok enega leta in objektivni rok treh let, ko je bila pogodba sklenjena in ne določila 14. člena ZDR, ki sicer določa 30 dnevni subjektivni rok in enoletni objektivni rok za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru torej ne gre za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, ko bi bilo za presojo pravočasnosti potrebno uporabiti 14. člen ZDR, pač pa za uporabo določil 99. člena OZ v povezavi z določili 11. člena ZDR.

OZ v 46. členu določa, da je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (1. odstavek 46. člena OZ), pri čemer pa lahko stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (2. odstavek 46. člena OZ). Za rešitev predmetne zadeve je torej bistveno ali je bila zmota bistvena ter ali je tožnica pri sklenitvi pogodbe (sporazuma) ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je po obširno in natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi kakorkoli zavajala tožnico pri njeni odločitvi, ko je predlagala sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je bila prepričana, da bo lahko uveljavljala vdovsko pokojnino. Tožnica je tudi sama pridobila informacije v zvezi z možnostjo upokojitve pri pristojnem Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tožena stranka oziroma njena strokovna sodelavka, vodja kadrovske službe D.Ž. je pripravila le sporazum, ki ga je tožnica nesporno tudi podpisala. Kot je izpovedal tudi direktor tožene stranke A.H., ga je vodja kadrovske službe Ž. tudi obvestila o nastalem primeru in pogovarjala sta se celo, kako bi rešili nastalo problematiko, ker je tožnici dejansko že prenehalo delovno razmerje, ob tem pa ni pridobila pravice do vdovske pokojnine. Pri tem je bilo pri toženi stranki tudi dogovorjeno, da tožnico pozovejo nazaj na delo, vendar je le-ta rekla, da ne bo prišla nazaj delat in da je v bolniškem staležu. Tožena stranka z ničemer ni vplivala niti mogla vplivati na odločitev tožnice o prenehanju njenega delovnega razmerja zaradi uveljavljanja vdovske pokojnine in toženi stranki nikakor ni mogoče očitati „umazane igre“, kot to poskuša prikazovati tožnica v pritožbi. Tako je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo vpogled v spis opr. št. Ps 1341/2005, ki ga tožnica vodi v socialnem sporu, saj tožnica vodi spor zoper ZPIZ, delodajalec pa na njegov izid nima nikakršnega vpliva, še manj pa bi imel možnost „voditi umazano igro zoper tožnico“. Tožnica bi se morala pred podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi prej skrbno pozanimati na zavodu ali ji pravica pripada, še toliko bolj iz razloga, ker je snažilka in ne prava vešča stranka, kot to sama navaja v pritožbi. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je tožnica bila v bistveni zmoti in da je ravnala z vso skrbnostjo, ki je bila potrebna, ter ravnala v skladu z odločbo, ki jo je izdal ZPIZ in iz katere izhaja, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, da pa bo lahko uveljavljala pravice do vdovske pokojnine, ko bo dopolnila 50 let starosti. V kolikor si je tožnica napačno razlagala odločbo ZPIZ, za to ne more biti odgovorna tožena stranka; tudi upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožnica snažilka, tožena stranka oziroma vodja kadrovske službe D.Ž., ki je pripravila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi pa strokovna delavka, ki pozna delovno pravne predpise. Ugotoviti je tudi, da je tožnica dne 11.6.2003 podpisala prilogo k sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.3.2003 v kateri je že po tem, ko je tožena stranka še poskušala rešiti nastalo situacijo, čeprav tega ni bila dolžna, izrecno poudarila, da „vztraja pri veljavnosti sporazuma z dne 28.3.2003 po katerem ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in izjavlja, da od 7.5.2003 dalje ni v bolniškem staležu in da se na delo več ne bo vrnila“. Tako so brezpredmetne za rešitev zadeve tudi navedbe v pritožbi o tem, ali je na sestanke hodila tožnica s hčerko ali brez nje. Poudariti je, da tožena stranka ni imela pravice, še manj pa dolžnosti, da bi tožnici posebej razlagala določbe iz odločbe ZPIZ, tožnica je bila tista, ki je imela pravico zahtevati razveljavitev pogodbe o zaposlitvi iz kakršnihkoli razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je trditev tožnice o „umazani igri“ tožene stranke najmanj nekorektna, ugotoviti je celo, da je tožena stranka za tožnico naredila več, kot je bila dolžna storiti kot delodajalec.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.