Jedro

V smislu 100. člena ZSV je tožnica zavezanka za plačilo kot oseba, ki jo z upravičenko do storitve (njeno materjo) veže preživninska obveznost (3. točka 3. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev). Po prvem prvem odstavku 124. člena ZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Center za socialno delo Ravne na Koroškem (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da je A.A. oproščena plačila storitve institucionalno varstvo v višini 340,71 UER od 1. 11. 2011 do 30. 11. 2011. (1. točka izreka); da glede na oprostitev iz 1. točke izreka znaša prispevek A.A. k plačilu storitve institucionalno varstvo 481,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. očka izreka); da se oprostitev iz 1. točke izreka spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca iz 1. točke izreka tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10 % njegovega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka (3. točka izreka); da je B.B. oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka v višini 73,10 EUR (4. točka izreka); da glede na oprostitev iz 4. točke izreka znaša prispevek B.B. k plačilu storitve institucionalno varstvo za upravičenko iz 1. točke izreka 267,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka), da je C.C. v celoti oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka (6. točka izreka); da je D.D. oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka v višini 267,61 EUR (7. točka izreka); da glede na oprostitev iz 7. točke izreka znaša prispevek D.D. k plačilu storitve institucionalno varstvo za upravičenko iz 1. točke izreka 73,10 EUT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (8. točka izreka); da je E.E. v celoti oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka (9. točka izreka); da se oprostitev iz 1. točke izreka uskladi ob vsakokratni spremembe cene storitve tako, da se poveča za višino povečanja vrednosti storitve in za enako višino poveča doplačilo zavezancev iz 5., 8. točke izreka, vendar največ do plačilne sposobnosti (10. točka izreka); da se prispevek iz 2., 5., 7., 8., 10. točke izreka uskladi dvakrat letno in sicer prvič v juliju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar-junij tekočega leta in drugič v januarju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju julij-december preteklega leta po podatkih Statističnega urada RS (11. točka izreka); da s to odločbo preneha veljati odločba št. 1223-3/2010-56 z dne 13. 5. 2011 (12. točka izreka) in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (13. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. kot upravičenka do storitve institucionalnega varstva 21. 10. 2011 vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. Organ pojasnjuje, da so po prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati storitve institucionalnega varstva, na njihovo zahtevo pa so lahko v skladu z merili, ki jih določa Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba) plačila v celoti ali deloma oproščeni. Ugotavlja, da so na podlagi 2. člena Uredbe v zvezi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) za plačilo zneska, za katerega je upravičenka A.A. plačila oproščena, zavezanci osebe, navedene v izreku odločbe. Ker C.C. in E.E. nista plačilo sposobna (plačilna sposobnost samske osebe je presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti), lahko k znesku, katerega je A.A. oproščena, prispevata le tožnica in D.D., ki pa se o prispevku nista dogovorili. Zato je organ njuna prispevka določil v razmerju, ki velja za njuno plačilno sposobnost. Izračunal je, da je plačilna sposobnost tožnice 324,77 EUR, da je njen delež prispevka 78,54 % in da njen prispevek znaša 267,61 EUR.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo Ravne na Koroškem št. 1223-3/2010/65 z dne 12. 12. 2011 (1. točka izreka) in zavrnilo tožničin predlog za odpravo odločb Centra za socialno delo Ravne na Koroškem št. 40/1223-3/2010 z dne 30. 8. 2010, št. 1223-3/2010/51 z dne 24. 2. 2011 in št. 1223-3/2010/56 z dne 13. 5. 2011, po nadzorstveni pravici (2. točka izreka). Presodilo je, da je prvostopenjska odločitev pravilna in je zato moralo tožničino pritožbo zavrniti. Meni, da se pritožnica ne more sklicevati na 42. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki določa, da se glede razmerij med starši in otroki, če so starši in otroci državljani različnih držav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti državi, uporabi pravo države, katere državljan je otrok. V obravnavanem primeru ne gre za urejanje razmerij po tej določbi, saj so po njej mišljena razmerja med otroki (mladoletnimi do 18. leta oziroma največ do 26. leta) in njihovimi starši, ne pa razmerja med polnoletnimi otroki in njihovimi starši. Zato se ta zakon ne more uporabiti. Zavrnitev predloga za odpravo odločb z dne 30. 8. 2010, 24. 2. 2011 in 13. 5. 2011 po nadzorstveni pravici pa je drugostopenjski organ utemeljil s tem, da noben razlog za odpravo, predpisan v 274. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni podan. Drugostopenjski organ je še poudaril, da prvostopenjski organ nima podlage za uporabo drugačnih meril, kot so določena v Uredbi. Glede na pritožničine navedbe o višjem življenjskem standardu v Avstriji in povečanih življenjskih stroškov zaradi zdravstvenega stanja pa je prvostopenjski organ preveril upravičenost pritožnice do višje oprostitve. Z višjo oprostitvijo je Občina Ravne na Koroškem soglašala in bo pritožnica nižji prispevek plačevala od 1. 12. 2011. To pa na izpodbijano odločbo ne vpliva.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Obema organoma očita, da nista upoštevala dejstva, da že več kot 40 let živi v Avstriji, kjer ima stalno prebivališče in da je tuja državljanka. Organa nista upoštevala, da gre za zadevo z mednarodnim elementom ter posledično uporabo ZMZPP, ki vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba upoštevati za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom. Tožnica se konkretno sklicuje na 42. člen tega zakona. Navaja, da bi skladno s tem zakonom organa pri določanju njene obveznosti za doplačilo socialnovarstvene storitve institucionalnega varstva njene matere morala upoštevati pravila mednarodnega zasebnega prava in uporabiti pravo Republike Avstrije, ne pa le pravo Republike Slovenije, Uredbo, ki velja za teritorij Republike Slovenije. Člen 42. člen ZMZPP ne določa, da gre za razmerja med starši in mladoletnimi otroki, kot razloguje drugostopenjski organ. Glede zavrnitve njene zahteve za odpravo odločb po nadzorstveni pravici pa tožnica navaja, da je pri podaji zahteve naredila napako, saj bi v skladu z določili ZUP morala podati zahtevo za razveljavitev odločb. Ker organa nista upoštevala ZMZPP, je bil ta zakon očitno kršen. Tožnica je kot prava neuka stranka uporabila napačen termin, vendar je organ v skladu z 275. členom ZUP dolžan, da sam po uradni dolžnosti razveljavi odločbo, kolikor ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, torej bi moral po uradni dolžnosti razveljaviti odločbe. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in tudi izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 12. 12. 2011, 30. 8. 2010, 24. 2. 2011 in 13. 5. 2011 in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka odgovarja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen tistih, ki so v tem členu izrecno naštete (te izjeme za obravnavani primer niso relevantne). Po merilih, določenih z Uredbo, so lahko upravičenci in drugi zavezanci plačila storitev delno ali v celoti oproščeni (tretji in četrti odstavek 100. člena ZSV). Za upravičence in za zavezance, ki jim je z odločbo centra za socialno delo priznana oprostitev plačila storitev, zagotavlja plačila ali doplačila Republika Slovenija oziroma občina, v skladu z zakonom (prvi odstavek 8. člena Uredbe). V smislu 100. člena ZSV je tožnica zavezanka za plačilo kot oseba, ki jo z upravičenko do storitve (njeno materjo) veže preživninska obveznost (3. točka 3. člena Uredbe). Po prvem prvem odstavku 124. člena ZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Prispevek tožnice k znesku plačila storitve institucionalnega varstva, za katerega je bila njena mati oproščena (340,71 EUR), je prvostopenjski organ izračunal, upoštevajoč merila po Uredbi (vrednost storitve, višina ugotovljenega dohodka, meja socialne varnosti, plačilna sposobnost) in znaša 267,71 EUR. Tega izračuna tožnica ne prereka.

Zmotno pa tožnica meni, da ni dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva, katero koristi njena mati, ker naj bi šlo za civilnopravno razmerje, za katerega, ker je tožnica avstrijska državljanka, veljajo določbe ZMZPP. Ta zakon pa v 42. členu določa, da se za razmerja med starši in otroki, če so starši in otroci državljani različnih držav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti državi, uporabi pravo države, katere državljan je otrok. Zato po njenem mnenju ni bilo podlage za uporabo ZSV in Uredbe. Kot izhaja iz uvodoma povzetih določb navedenih predpisov, se v obravnavani zadevi ne ureja razmerje med tožnico in njeno materjo o tožničini obveznosti preživljanja staršev. Če bi o tem med tožnico in njeno materjo obstajal spor, ki šlo za sporno civilnopravno razmerje, ki bi ga med njima, kot po položaju enakopravnima subjektoma, razreševalo sodišče splošne pristojnosti, pristojno za odločanje o civilnih zadevah. V obravnavani zadevi pa gre za odločanje nosilca javnega pooblastila (centra za socialno delo), kakšna je tožničina obveznost doplačila storitev institucionalnega varstva, ki jo koristi njena mati. O tem se odloča v upravnem postopku. V tem postopku organ, ki odloča, in tožnica nista v položaju prirejenosti, ampak je tožničin položaj podrejen. V postopku presoje zakonitosti izdanega akta v upravnem sporu sta stranki tožnica in organ, ki je odločbo izdal in ne tožnica in njena mati. Ker torej pri odločanju o plačilu oziroma doplačilu storitev po ZVS ne gre za civilnopravno razmerje, organa nista imela podlage za uporabo ZMZPP, in je tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Brez podlage tožnica izpodbija tudi odločitev drugostopenjskega organa o zavrnitvi njenega predloga za odpravo odločb Centra za socialno delo Ravne na Koroškem št. 40/1223-3/2010 z dne 30. 8. 2010, št. 1223-3/2010/51 z dne 24. 2. 2011 in št. 1223-3/2010/56 z dne 13. 5. 2011, po nadzorstveni pravici. Organ je dolžan odločiti o tistem pravnem sredstvu, ki ga je vložila stranka. Da je tožnica vložila zahtevo za odpravo odločb po nadzorstveni pravici in ne za razveljavitev odločb, pa izhaja iz listin upravnega spisa, in to med strankama niti ni sporno. Tožnica pa tudi ne zanika, da zakonski razlogi za odpravo odločb (prvi odstavek 274. člena ZUP) niso podani. Odločitev drugostopenjskega organa o zavrnitvi predloga za odpravo odločb je torej pravilna. Kolikor pa tožnica navaja, da bi organ po uradni dolžnosti moral odločiti o razveljavitvi odločb, pa je to v polju presoje organa; organ začne postopek po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

O tožničinem stroškovnem zahtevku je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.