U-I-278/00

21. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ignaca Kotnjeka iz Velike Polane na seji dne 21. junija 2001

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. člena Sklepa o uvedbi samoprispevka za območje Dolgovaških goric v Krajevni skupnosti Gorice pri Lendavi (Uradni list RS, št. 70/96) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pobudnik v svoji vlogi predlaga, naj Ustavno sodišče oceni določbo 2. člena Sklepa o uvedbi samoprispevka za območje Dolgovaških goric v Krajevni skupnosti Gorice pri Lendavi (v nadaljevanju Sklep), ki določa, za kakšen namen se bodo uporabila sredstva, zbrana s samoprispevkom. Svoji vlogi prilaga "Ugovor na sprejeta obvestila in položnice KS Gorice pri Lendavi", naslovljen na Krajevno skupnost Gorice pri Lendavi.

Navaja, da je iz priloženega ugovora razvidno, koliko sredstev je družina Kotnjek že prispevala, pa še vedno ni asfaltirano cestišče ob vinski kleti in vinogradu. Navaja, da so objekti, ki naj bi se sofinancirali s sredstvi samoprispevka, v lasti države ali v "privatni lastnini" in da se zato uporaba teh objektov plačuje njihovim lastnikom (Evroplinu, Komunali, Elekrogospodarstvu) in ne krajevni skupnosti. Meni, da bi vinsko cesto morala vzdrževati Občina Lendava, ker je njena lastnica. Poudarja tudi, da zunanjih lastnikov vinogradov in vinskih kleti ne more nihče prisiliti, da bi finančna sredstva vlagali v tujo lastnino.

2.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-129/97 z dne 4. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 99/99 in OdlUS VIII, 235) že odločilo, da določba izpodbijanega sklepa (šesta alinea 3. člena), ki določa, da so zavezani za plačilo samoprispevka tudi lastniki vinogradov in vinskih kleti, ki nimajo stalnega prebivališča v Krajevni skupnosti Gorice pri Lendavi, ni v neskladju z Ustavo in zakonom (1. točka izreka navedene odločbe). Ustavno sodišče je pri presoji izpodbijanega sklepa upoštevalo takrat še veljavni Zakon o samoprispevku (Uradni list RS, št. 35/85-p.b. in nasl. - v nadaljevanju ZSam), ki je v tretjem odstavku 9. člena določal, da se lahko zavežejo za samoprispevek osebe, ki imajo na referendumskem območju nepremičnine, nimajo pa stalnega prebivališča, le pod pogojem, da se "uvaja samoprispevek za zgraditev objektov oziroma za izvajanje del, s katerimi naj bi se izboljšali tudi pogoji za uporabo nepremičnin občanov na določenem območju". Ustavno sodišče je ugotovilo, da so sredstva, zbrana s samoprispevkom, namenjena predvsem za vzdrževanje in izgradnjo cestišč in hudournikov, kar nedvomno izboljšuje pogoje za uporabo vinogradov in vinskih kleti, ki so v lasti oseb, ki nimajo stalnega prebivališča v tej krajevni skupnosti. Pobudnikove navedbe, da kot lastniki vinogradov in vinskih kleti na območju Krajevne skupnosti Gorice pri Lendavi niso dolžni plačevati samoprispevka, so torej očitno neutemeljene.

3.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-365/96 z dne 4. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 99/99 in OdlUS VIII, 241) razveljavilo ZSam z odložnim rokom enega leta. Ta je potekel 9. 12. 2000. Sklep o uvedbi samoprispevka je bil sprejet še pred začetkom učinkovanja razveljavitve ZSam in tedaj z določbami ZSam tudi ni bil v neskladju. Ker Državni zbor ni sprejel novega zakona, ki bi podrobneje urejal samoprispevek, Ustavno sodišče po pričetku učinkovanja razveljavitve ZSam presoja zakonitost sklepov o uvedbi samoprispevka na podlagi določb Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. - v nadaljevanju ZLS) in določb Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94 in nasl. - v nadaljevanju ZFO). ZLS in ZFO sta ohranila samoprispevek kot enega od virov financiranja lokalne skupnosti ali njenih ožjih delov, ki ga je mogoče uvesti le na podlagi neposrednega odločanja občanov na referendumu. Samoprispevek je javna dajatev, ki se od davkov razlikuje le po tem, da je njegov namen vnaprej določen (strogo namenska sredstva) in da se uvede z neposredno odločitvijo občanov na referendumu. V vsakem sklepu o uvedbi samoprispevka torej mora biti določeno, v katere namene se bodo uporabljala sredstva, zbrana s samoprispevkom.

Zato so pobudnikove navedbe za presojo 2. člena Sklepa, ki te namene opredeljuje, tudi s tega vidika očitno neutemeljene.

4.Neutemeljene so tudi navedbe pobudnika, da s plačevanjem samoprispevka vlaga "v tujo lastnino." V zvezi z vprašanjem, ali plačevanje samoprispevka lahko poseže v ustavno pravico do zasebne lastnine, je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-365/96 (10. točka obrazložitve) navedlo: "Vsaka javna dajatev, predpisana s strani države ali lokalne skupnosti, posega v premoženje posameznika in s tem v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (odločba št. U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 82/97 in OdlUS VI, 157). Vendar pa Ustava ne zagotavlja pravice do zasebne lastnine neomejeno. Po 67. členu Ustave zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. To pomeni, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, temveč mora upoštevati tudi interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take (odločba št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150). Zato samoprispevek kot dajatev, s katero se pridobivajo sredstva za uresničevanje nalog občine ali njenih ožjih delov, sam po sebi ne krši 33. člena Ustave. Kolikor pa bi izglasovani samoprispevek prekomerno posegel v ustavne pravice v nasprotju z načelom sorazmernosti ali pa bi bilo kršeno načelo enakosti, lahko vsak prizadeti občan zahteva ustavno presojo predpisa, na katerem temelji njegova obveznost plačevanja samoprispevka.

5.Pobudnik v svoji pobudi ne uveljavlja, da bi samoprispevek, ki ga je zavezan plačevati, prekomerno posegel v njegove ustavne pravice. Kot izhaja iz pobude in priloženega ugovora, se pobudnik ne strinja z načinom uporabe sredstev, zbranih s samoprispevkom, za kar pa Ustavno sodišče ni pristojno. Na podlagi 7. člena izpodbijanega sklepa opravlja nadzor nad zbiranjem, uporabo in gospodarjenjem s samoprispevkom zbranih sredstev Svet Krajevne skupnosti Gorice pri Lendavi, kolikor Statut Občine Lendava ni določil drugače. Pobudnik tudi zmotno meni, da bi se morala sredstva, zbrana s samoprispevkom, v celoti uporabiti tako, da bi bila v korist lastnikom vinogradov in vinskih kleti (ulična razsvetljava v naselju, izgradnja in priključitev na plinovod in izgradnja kanalizacije). Pobudnik ne upošteva, da krajani s stalnim prebivališčem na podlagi izpodbijanega sklepa plačujejo bistveno višje zneske samoprispevka (npr. 2% od neto plače in pokojnin na mesec) kot lastniki vinogradov in vinskih kleti, ki nimajo stalnega prebivališča v Krajevni skupnosti Gorice pri Lendavi, in da tako s samoprispevkom sofinancirajo le enega od namenov uporabe samoprispevka.

6.Iz navedenega je razvidno, da so pobudnikove navedbe očitno neutemeljne. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrnilo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen