Jedro

Neizpolnitev posebnega pogoja iz razlogov, ki so izključno v subjektivni sferi obsojenca.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zoper obsojenega A. A. pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 26808/2019 z dne 28. 8. 2019, pravnomočno 28. 8. 2019, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 26808/2019 z dne 9. 3. 2021, pravnomočno 18. 3. 2021, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo in obsojencu s pogojno obsodbo določeno kazen dva meseca zapora izreklo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojenega oprostilo plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojeni smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da mu da še eno priložnost za poravnavo dolga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je pravilno ugotovilo, da obsojeni posebnega pogoja vse od pravnomočnosti predmetne pogojne obsodbe (28. 8. 2019) pa do izteka roka, določenega za njegovo izpolnitev (28. 8. 2020), oziroma vse do 11. 3. 2021, ni izpolnil niti delno. Po začetku postopka za preklic pogojne obsodbe dne 9. 3. 2011 je obsojeni oškodovancu nakazal do 12. 7. 2021 skupaj 80,00 EUR, kar pa upoštevaje višino dolga, predstavlja izpolnitev le manjšega dela obveznosti. Sicer pa obsojeni od pravnomočnosti izrečene mu pogojne obsodbe ni bil zaposlen, bil je pa prejemnik denarnega nadomestila v dve zneskih po 574,56 EUR in sicer dne 13. 9. 2019 in 15. 10. 2019. Prejemal pa je tudi denarno socialno pomoč od 1. 11. 2019 v višini 402,18 EUR, od 1. 12. 2019 pa v višini 506,75 EUR. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da neplačilo oziroma neizpolnitev posebnega pogoja ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale njegovo izpolnitev, ampak je razlog v njegovem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Obsojeni namreč v času leta in pol od pravnomočnosti sodbe ni plačal ničesar in je ostal popolnoma pasiven do oškodovanca in to kljub temu, da je dobro vedel, da mu v primeru neizpolnitve posebnega pogoja grozi zaporna kazen. Sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da bi obsojeni lahko, glede na njegove mesečne prejemke, v interesu izpolnitve posebnega pogoja ter ob upoštevanju, da pa je poravnal globo v višini 160,00 EUR, plačal tudi manjše zneske tako, da bi se mu obveznost do oškodovanca sorazmerno zmanjšala. Da bi navedeno lahko storil nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je obsojenec posamezne denarne zneske v skupni višini 80,00 EUR izročil oškodovancu v času prejemanja denarne socialne pomoči. Razen navedenega pa je obsojeni ob pravnomočnosti izrečene pogojne obsodbe postal lastnik stanovanja na naslovu bivanja, stroškov, ki naj bi jih s stanovanjem imel in bi bremenili njega, pa obsojeni z ničemer ni izkazal, kar vse to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Pritožba obsojenega, v kateri ta krivdo priznava, predlaga pa obročno odplačevanje dolga oškodovancu, ne more biti uspešna, saj je obsojeni takšno možnost že imel, pa je ni v celoti izpolnil, zato tudi njegova obljuba, da bo dolg povrnil, ne prepriča. 5. Tudi pritožbeno sodišče namreč zaključuje, da vse navedeno kaže na neizpolnitev posebnega pogoja iz razlogov, ki so izključno v subjektivni sferi obsojenca. Sicer pa samo slabo finančno oziroma premoženjsko stanje ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe, temveč mora obsojenec izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti, česar pa obsojeni ni izkazal. Zato gre tudi po oceni pritožbenega sodišča za obsojenčev družbeno nesprejemljiv odnos do dolga oškodovanca in izrečene mu pravnomočne obsodilne sodbe, ki ni dosegla svojega namena.

6. Glede na navedeno, in ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter obsojenemu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo in mu z njo določeno kazen dve leti izreklo, obsojeni pa v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi omajalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obsojenega oprostilo plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).