Jedro

Ustaljeno stališče novejše sodne prakse je, da je vrnitev v prejšnje stanje dopustna tudi pri zamudi roka za plačilo sodne takse za ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upravičenega vzroka za zamudo roka ne pomenijo zgolj tiste okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajo razbremenitev objektivne odgovornosti. Pogoj (ne)krivde se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo.

Določbe o plačilo sodne takse kot procesne predpostavke ne predstavljajo posega v pravico strank do pravnega sredstva, temveč gre za določitev načina njenega izvrševanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi štelo za umaknjenega (II. točka izreka).

2. Dolžnica zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodi, odločitev o tem, da se ugovor šteje za umaknjenega v celoti razveljavi in odloči, da se ugovor zoper sklep o izvršbi upošteva kot pravočasen, oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Zakonska ureditev instituta vrnitve v prejšnje stanje v postopku je neposredno povezana s pravico do izjavljanja kot enem od izrazov pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Iz te pravice namreč izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.

7. Ustaljeno stališče novejše sodne prakse je, da je vrnitev v prejšnje stanje dopustna tudi pri zamudi roka za plačilo sodne takse za ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Pri vrnitvi v prejšnje stanje gre za procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek vrne v stanje pred zamudo. Sodišče na predlog stranke dovoli opravo zamujenega dejanja, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (glej 116. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vsebino "upravičenega vzroka" ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. V sodni praksi se je pri tem izoblikovalo merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se ga lahko predpiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže, sicer pa se za presojo predloga razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (120. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V teh primerih lahko sodišče predlog zavrne brez razpisa naroka. "Neupravičen razlog" pokriva tudi primere, ko stranka v svojem predlogu navaja dejstva, ki ne morejo predstavljati upravičenega vzroka za zamudo. Takšen predlog za vrnitev v prejšnje stanje bi moralo sodišče zavrniti tudi, če bi se navedena dejstva izkazala za resnična.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in po oceni sodišča druge stopnje ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka. Sklep je obrazložen in vsebuje razloge o vseh za odločitev pomembnih pravnih dejstvih. Prav tako sodišče v sprejeti odločitvi ne vidi neskladij, za katera se zavzema pritožnica. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, načeloma velja, da gredo zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji med odvetnikom in stranko, bodisi nastale po krivdi odvetnika ali stranke, v breme stranke in vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. 9. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-552/09 z dne 23. 9. 2010, na katero se sklicuje pritožba, upravičenega vzroka ne pomenijo zgolj tiste okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajo razbremenitev objektivne odgovornosti. Pogoj (ne)krivde se torej presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo. Točno to pa je storilo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Ocenilo je, da bi glede na podano situacijo (prejem sklepa o izvršbi, prejem plačilnega naloga, ko je stranka torej dvakrat pozvana k plačilu sodne takse) morala tako odvetnik kot stranka ravnati bolj skrbno in drug pri drugem prej, pred iztekom roka preveriti, kako je s plačilom sodne takse.

10. Določilo (prvega odstavka) 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), na katerega opozarja pritožba, zagotavlja pravico do sodišča, katere element je tudi pravica do sodnega postopka oziroma pravica dostopa do sodišča, ki v najširšem pomenu zagotavlja vsakomur, da pred sodiščem začne postopek glede spornih civilnih pravic in obveznosti. Vsebina pravic(e) iz prvega odstavka 6. člena EKČP je zajeta v prvem odstavku 23. člena Ustave RS. Ustava RS pravico do pravnega sredstva izrecno ureja v 25. členu. Te pravice glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Vrste pravnih sredstev, pristojnost in postopek za njihovo uveljavljanje in obravnavo, morajo biti urejeni z zakonom. To zahteva ne le narava te pravice, ampak tudi pravice drugih in javni interes (na primer zagotovitev enakega varstva pravic - 22. člen, pravice do sodnega varstva - 23. člen, institut pravnomočnosti - 158. člen Ustave RS) - kar lahko predstavlja podlago za zakonsko omejitev te pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Določbe o sodnih taksah kot o procesnih predpostavkah za vsebinsko odločanje o pravnih sredstvih nedvomno utesnjujoče vpliva na pravni položaj stranke, ki želi proti odločbi sodišča uporabiti pravico do pravnega sredstva. Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah1 zavzelo stališče, da določbe o procesnih predpostavkah ne predstavljajo posega v to pravico strank, temveč gre za določitev načina njenega izvrševanja. Stranka je tako dvakrat opozorjena na posledice neplačila sodne takse, najprej v pravnem pouku odločbe sodišča prve stopnje in nato še v plačilnem nalogu. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da tudi zaostritev procesne discipline in razbremenitev sodišča nepotrebnega administriranja delujeta v smeri zagotavljanja sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

11. Dolžnica je sodno takso po plačilnem nalogu, ki ji je bil vročen 1. 6. 2023, plačala 19. 6. 2023, kar je prepozno. Procesne predpostavke za obravnavo ugovora zoper sklep o izvršbi tako niso izpolnjene, izpolnjeni pa so pogoji za nastop pravne posledice - domneve umika ugovora zaradi neplačane sodne takse, kot jo določa peti odstavek 29.b člena ZIZ in kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo.

12. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, ki sodišču druge stopnje še ne bi bila poznana in s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010, U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008