Jedro

V pravnem prometu se sicer res domneva, da je lastnik nepremičnine tista oseba, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica in ne oseba, ki ima nepremičnino v posesti. Namen vpisa v zemljiški knjigi je namreč publikacija lastništva. Vendar pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik kakšna tretja oseba. Po pravnem pravilu paragrafa 1500 ODZ, ki se je še uporabljalo v času teka priposestvovalne dobe za sporno nepremičnino, "pravica, pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana" (to pravilo je sedaj uzakonjeno v četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS št. 33/95). Na navedeno pravilo pa se toženec po zaključkih sodišč nižjih stopenj ne more sklicevati, ker bi glede na okoliščine primera lahko vedel v času sklepanja kupoprodajne pogodbe, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču izvenknjižno (s priposestvovanjem).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta uveljavljala v tožbi izviren način pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem na parc. št... k.o... in sicer vsak do 1/2. Sodišče prve stopnje je ugodilo le tožbenemu zahtevku druge tožnice, da je solastnica sporne parcele do 1/2 in da mora zato toženec izdati listino, na podlagi katere se bo tožnica lahko vpisala kot lastnica navedenega dela nepremičnine. Zahtevek prvega tožnika pa je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, na pritožbo prvega tožnika pa je razveljavilo odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka. Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP ter predlagal, da naj se izpodbijani del sodbe spremeni ali razveljavi. V reviziji poudarja, da je nepremičnino kupil od zemljiškoknjižnega lastnika v zaupanju v podatke zemljiške knjige, kar je tudi vrsta dobre vere. Tehtanje dobrih ver obeh pravdnih strank bi nastopilo le v primeru, če bi tožnika vložila lastninsko tožbo pred sklenitvijo prodajne pogodbe med prejšnjimi zemljiškoknjižnimi lastniki in tožencem. Sodišči nižjih stopenj sta napačno presodili tudi vprašanje pravnega nasledstva med tožnikoma in njunim pravnim prednikom. Druga tožnica je le ena od pravnih naslednic po pokojnem očetu, na podlagi dedovanja je lahko pridobila le 1/6, ostale deleže pa šele v razdružitvenem postopku od sodedičev. Ob takem stanju bi morali biti na aktivni strani udeleženi vsi dediči po pokojnem V. Sodišči imata dejansko dvoje meril pri ocenjevanju pravnega nasledstva in zato sodb ni mogoče preizkusiti. V odgovoru na revizijo je druga tožnica predlagala zavrnitev toženčeve revizije kot neutemeljene in poudarila, da sta po očetovi smrti le ona in njen mož izvrševala posest na sporni nepremičnini. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija ni utemeljena. V lastninskopravnem sporu sta tožnika zatrjevala, da sta pridobila lastninsko pravico na nepremičnini s parcelno št... k.o... in sicer na podlagi priposestvovanja še preden je toženec, ki je vedel za posest tožnikov, kupil sporno parcelo januarja 1991 od zemljiškoknjižnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno parcelo kupil leta 1931 oče druge tožnice V., ki je na parceli zasadil smreke in posest izvrševal z raznimi posestnimi dejanji vse do svoje smrti leta 1970, od tedaj dalje pa da sta (sporazumno z dediči po pokojnem V.) izvrševala posest tožnika, ki sta mož in žena vse do januarja 1991, ko je toženec kupil to parcelo od zemljiškoknjižnih lastnikov in se zatem vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik navedene napremičnine. Glede na take ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bila druga tožnica in njen pravni prednik v dobroverni posesti sporne parcele več kot 20 let, da toženec kot sosed tožnikov ni mogel pridobiti lastninske pravice v zaupanju v zemljiško knjigo ob sklepanju pogodbe, ker je za posest tožnikov vedel ter je zato ugodilo tožbenemu zahtevku druge tožnice, da je postala solastnica sporne parcele do 1/2 in da je toženec zato dolžan na njeno ime izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot solastnica do 1/2. Zavrnilo pa je zahtevek prvega tožnika, ker ni bil dedič pokojnega A. V. in da zato ni mogel biti v dobri veri pri izvrševanju posesti. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na spor med drugo tožnico in tožencem ter tudi pravno presojo tega dela spora. Zato je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Na pritožbo prvega tožnika pa je razveljavilo sodbo sodišča v delu, s katerim je bilo odločeno o njegovem delu tožbenega zahtevka, ker je presodilo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotne tožbene podlage. Iz spredaj navedenega povzetka je razvidno, da je postala pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje le v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku druge tožnice. Ta del odločitve je na podlagi toženčeve revizije tudi predmet revizijskega preizkusa. Ta je pokazal, da revizija ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje revizija s trditvijo, da sodišče obravnava pravno nasledstvo pri vsakem od tožnikov različno, zaradi česar da sodbe oziroma sklepa ni mogoče preizkusiti. Navedena trditev postavlja tako vprašanje pravilne pravne presoje spora po tožbenem zahtevku enega ali drugega tožnika. Te trditve, kolikor lahko zadevajo pravnomočni del sodbe, bodo obravnavane v okviru uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava. Kolikor pa razlogi uveljavljajo nemožnost preizkusa "sodbe oziroma sklepa", je ugotoviti, da je lahko predmet revizijskega preizkusa le sodba in ne tudi sklep (s katerim je bila razveljavljena odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašala na tožbeni zahtevek prvega tožnika), pri čemer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje nima očitanih pomanjkljivosti, ker razlogi utemeljujejo sprejeto odločitev in je sodba sodišča druge stopnje v celoti razumljiva. Kakšnih drugih postopkovnih kršitev revizija ni obrazložila, samo revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato zaključuje, da revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podan. Materialnopravna presoja sodb sodišč druge in prve stopnje po presoji revizijskega sodišča ni potrdila niti obstoja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predmet navedene presoje je bilo na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzeto že spredaj. Ugotovitev, da je tožničin oče izvrševal posest na sporni nepremičnini nemoteno, pošteno in dobroverno že od nakupa 1931 pa vse do svoje smrti 1970, tožnica pa posest enake kvalitete od leta 1970 dalje vse do nastanka tega spora 1991 in sicer na podlagi dednega naslova in sporazumno s sodediči do 1/2 (do druge polovice pa njen mož), je utemeljevala na obeh stopnjah sojenja sprejet zaključek, da je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem že tožničin prednik, za njim pa tudi tožnica sama na podlagi pravil paragrafa 1460 in naslednjih ter 1493 Občega državljanjskega zakonika (ODZ), ki so v bistvenem uzakonjena s pozneje sprejetim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v četrtem odstavku 28. člena. V pravnem prometu se sicer res domneva, da je lastnik nepremičnine tista oseba, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica in ne oseba, ki ima nepremičnino v posesti. Namen vpisa v zemljiški knjigi je namreč publikacija lastništva. Vendar pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik kakšna tretja oseba. Po pravnem pravilu paragrafa 1500 ODZ, ki se je še uporabljalo v času teka priposestvovalne dobe za sporno nepremičnino, "pravica, pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana" (to pravilo je sedaj uzakonjeno v četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS št. 33/95). Na navedeno pravilo pa se toženec po zaključkih sodišč nižjih stopenj ne more sklicevati, ker bi glede na okoliščine primera lahko vedel v času sklepanja kupoprodajne pogodbe, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču izvenknjižno (s priposestvovanjem). Taka presoja je tudi po oceni revizijskega sodišča v skladu z navedeno pravno podlago ter je zato drugačno toženčevo revizijsko stališče, ki gradi le na zemljiškoknjižnih podatkih, neutemeljeno. Pravno zmotna so tudi ostala toženčeva materialnopravna izvajanja, ki zadevajo tožničino aktivno legitimacijo. Lastninsko pravico na sporni nepremičnini je glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj priposestvoval že pravni prednik tožnikov. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pa je v času od očetove smrti leta 1970 pa do leta 1991, ko je toženec sklenil kupoprodajno pogodbo za sporno parcelo z zemljiškoknjižnimi lastniki, tudi sama z več kot 20 letno dobroverno posestjo, pridobila lastninsko pravico na sporni parceli do 1/2 s priposestvovanjem (pri čemer pa je šla v njeno korist tudi prednikova doba posesti - pravilo paragrafa 1493 ODZ). Tožnica je tako tudi izvirno pridobila lastninsko pravico na sporni parceli do 1/2 ter so zato pravno neutemeljena revizijska izvajanja v delu, ki oporekajo tožnici aktivno legitimacijo in nakazujejo na morebitno legitimacijo vseh tožničinih sodedičev. Ker po presoji revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je odgovor vseboval le že med postopkom iznešene okolnosti in zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. v zvezi s 155. členom ZPP).