Jedro

Izmikanje v smislu prvega odstavka 203. člena KZ je aktivno ravnanje ali opustitev, s katerim storilec zavestno teži za tem, da trajno ali začasno onemogoči plačevanje preživnine, ravnanje pa je takšne narave, da je z njim mogoče doseči takšen cilj.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M.K. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 600 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 29.11.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 5.4.2007, je bil M.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izmikanja plačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v enem letu ne bo storil kaznivega dejanja, in pod dodatnim pogojem po tretjem odstavku 203. člena KZ, da mora zakoniti zastopnici mladoletne oškodovanke v roku 5 mesecev od dneva pravnomočnosti plačati zaostalo preživnino od dne 18.7.2002 do 5.1.2004 v znesku 425.000 SIT. Obsojeni mora tudi povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega, odvetnica A.D. iz M., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojeni oprosti obtožbe oziroma da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Zahteva namreč nima navedb, katera procesnopravna oziroma materialnopravna določila so bila kršena in vsebuje le posplošene očitke, da je sodišče kršilo s svojim ravnanjem 355. člen KZ oziroma zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Celotna zahteva tako izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje, česar ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi glede ugotovitve sodišča o tem, da je obsojeni zaposlen v družbi C., d.o.o., ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj je obsojeni v zagovoru sam povedal, da je v navedeni družbi zaposlen, na kar je sodišče oprlo svoje ugotovitve.

B. - I. 4. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati naslednje očitke zoper izpodbijani sodbi:- da obsojeni ni ravnal z direktnim naklepom in se ni naklepno izmikal plačilu preživnine, ker je hčerko oskrboval v nedenarni obliki, med izvršilnim postopkom na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bila določena preživnina, pa tudi ni odtujeval premoženja, s čimer bi ogrožal uspeh izvršilnega postopka; - da je napačen sklep sodišča, da je znak izmikanja vložitev ugovora v izvršilnem postopku, ker ima vsakdo pravico do sodnega varstva in vložitve ugovora; - da je napačno stališče, da je vsako neplačevanje preživnine tudi že razlog za sprožitev kazenskega postopka (smiselno torej: kaznivo dejanje), in da mora biti izmikanje plačevanju preživnine naklepno; - da je sodišče napačno ugotovilo, da je obsojeni zaposlen v družbi C., d.o.o., kljub temu, da je obsojeni predložil dokaze o nasprotnem; - da sodišče ni ugotavljalo obsojenčeve sposobnosti plačevanja preživnine, višine njegovih mesečnih dohodkov, prejšnjega izpolnjevanja preživninske obveznosti; - da je sodišče napačno razumelo zakonski znak izmikanja; po mnenju vložnice gre za izmikanje, če se storilec dejansko izogne plačilu preživnine, česar pa sodišče ni ugotavljalo.

5. Iz navedb zahteve za varstvo zakonitosti je torej mogoče razbrati, da izražajo nestrinjanje (1) z ugotovitvami sodišča, ki se nanašajo na dejstvo obsojenčeve zaposlitve v družbi C., d.o.o., in (2) z ugotovitvami, da se je obsojenec izmikal plačevanju preživnine.

6. V zvezi z očitki o ugotovitvah glede obsojenčeve zaposlitve v družbi C., d.o.o., je zahteva neutemeljena. S tem v zvezi vložnica zahteve navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja zaposlen v družbi C., d.o.o., in to kljub temu, da je obsojeni v postopku predložil dokaze o tem, da v družbi ni zaposlen od 1.1.2002, da je zadnji dohodek prejel 23.1.2002, da je torej brezposeln, a tudi ne prijavljen kot brezposelna oseba. V teh navedbah je mogoče prepoznati le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Zahteva torej očita izpodbijanima sodbama zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Očitki vložnice, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča glede izmikanja plačevanju preživnine, pa gredo v dveh smereh. Prvič, vložnica se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni glede izmikanja plačevanju preživnine ravnal naklepno, t.j. da mu ni mogoče očitati, da se je zavedal, da se izmika plačilu, in da je to tudi hotel. Nasprotno naj bi namreč kazalo njegovo oskrbovanje hčerke z nedenarnimi dobrinami in obsojenčevo ravnanje z lastnim premoženjem v izvršilnem postopku, ki ne ogroža uspeha izvršbe. Tudi v tem delu je mogoče ugotoviti, da se vložnica zahteve ne strinja z dokazno oceno sodišča in sklepi glede pomembnih dejstev, ki se nanašajo na obsojenčev subjektivni odnos do lastnega ravnanja. Ker tudi v tem delu zahteva uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, jo je treba zavrniti.

8. Drugi sklop trditev glede zakonskega znaka izmikanja pa izpodbijanima sodbama očita napačno razumevanje kazenskega zakona in torej njegovo kršitev. Po mnenju vložnice ne gre za izmikanje, če dolžnik (v konkretnem primeru: obsojeni) vloži ugovor v izvršilnem postopku zoper sodno odločbo, s katero je določena višina preživninske obveznosti, ker Zakon o izvršbi in zavarovanju dovoljuje ugovor in torej sodno varstvo. Prav tako ni že vsako neplačevanje preživnine izmikanje. Ravnanje je lahko opredelimo kot izmikanje le, če se storilec dejansko izogne plačilu preživnine, pa je objektivno sposoben plačevanja preživnine. Izmikanje mora imeti za posledico neuspešnost izvršbe.

9. Dejanje kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po prvem odstavku 203. členu KZ (Uradni list RS, št. 63/1994 in 23/1999), veljavnem v času storitve kaznivega dejanja, stori, kdor se izmika dajati preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo, sodno poravnavo, izvršljivim dogovorom, sklenjenim pred drugim organom ali z drugim izvršilnim naslovom. Izmikanje v smislu prvega odstavka 203. člena KZ (Uradni list RS, št. 63/1994 in 23/1999) je torej aktivno ravnanje ali opustitev, s katerim storilec zavestno teži za tem, da trajno ali začasno onemogoči plačevanje preživnine, ravnanje pa je takšne narave, da je z njim mogoče doseči takšen cilj (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 263/2003 z dne 10.9.2004). Za izmikanje bo šlo le, če gre za ravnanje po trenutku izvršljivosti sodne odločbe ali drugega izvršljivega naslova, in je usmerjeno v neizpolnjevanje prav tiste preživninske obveznosti, ki je predmet te sodne odločbe oziroma izvršljivega naslova. Zakonski znak dejanja po prvem odstavku 203. člena KZ je izvršljivost sodne odločbe oziroma naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršljivim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti. Storilec, ki je hkrati dolžnik v skladu z izvršljivim naslovom in ki ne izpolni obveznosti, ravna protipravno, česar ne spremeni niti možnost ugovora v izvršilnem postopku. Če dolžnik ne izpolnjuje obveznosti, in si za to tudi prizadeva, bodisi aktivno bodisi so v to usmerjene njegove opustitve, gre za izmikanje v smislu prvega odstavka 203. člena KZ.

10. Zato gre pritrditi vložnici zahteve le v delu, ko trdi, da ni vsako neplačevanje preživnine že izmikanje. Ne gre pa sprejeti stališč, (i) da se ni mogoče izmikati neizpolnjevanju preživninske obveznosti, kadar se koristijo pravna sredstva v izvršilnem postopku, (ii) da le dejanska izognitev plačila preživnine pomeni izmikanje, (iii) da se lahko izmika le tisti, ki je preživnino objektivno sposoben plačati, in (iiii) da mora imeti izmikanje za posledico neuspešnost izvršbe. Prvič, glede koriščenja pravnih sredstev v izvršilnem postopku (ugovora) sodišče ugotavlja, da ne prvo- ne drugostopenjsko sodišče v sodbah nista zavzeli stališča, da se je obsojeni izmikal s tem, da je vložil ugovor. Prvostopenjsko sodišče je na 4. strani sodbe ugotavljalo le, da preživninska obveznost, določena s sodno odločbo, v času storitve dejanja ni bila izpolnjena, tudi v izvršilnem postopku ne. Drugič, kaznivo dejanje bo storjeno, kadar si bo storilec aktivno prizadeval za neizpolnitev preživninske obveznosti, kot je ta določena z izvršljivo sodno odločbo. Konkretneje, oskrbovanje preživninske upravičenke z nedenarnimi dobrinami ne pomeni, da ni podano izmikanje izpolnitvi preživninske obveznosti, če je ta določena kot denarna. Tretjič, pravno relevantno v smislu takrat veljavnega določila prvega odstavka 203. člena je le dejstvo, da so storilčeva ravnanja usmerjena v neizpolnitev te obveznosti, ne glede na storilčevo premoženjsko stanje. Slednje je sicer predmet ugotavljanja v postopku, s katero se določa višina preživninske obveznosti, katere nespoštovanje se očita storilcu dejanja po prvem odstavku 203. člena KZ. Podobno tudi ni mogoče sprejeti trditve, da mora izmikanje voditi v neuspešno izvršbo. Po prvem odstavku 203. člena KZ lahko neplačilo preživnine zaradi storilčevega izmikanja nastopi kadarkoli po izvršljivosti sodne odločbe oziroma drugega naslova, in neodvisno od okoliščine začetka izvršilnega postopka - in toliko bolj od uspešnosti izvršbe. Zadošča že, da je sodna odločba izvršljiva in je torej na njeni podlagi mogoče predlagati prisilno poplačilo v izvršilnem postopku.

B. - II 11. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

12. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in prvega odstavka 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 600 EUR odmerjeno povprečnino.