Jedro

Materiala, ki je že vgrajen, ni mogoče vrniti,

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi VL 97379/2017 z dne 23. 10. 2017, in da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 402,84 EUR v roku 8 dni od izdaje te sodne odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožencu je tudi naložilo, naj tožniku povrne nadaljnje pravdne stroške v višini 376,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti razveljavi sklep o izvršbi VL 97379/2017 z dne 23. 10. 2017, in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na del določbe tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejeme glede na podlago, ki se ni uresničila. Sodišče je zaključilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor za izdelavo talnega ogrevanja v kopalnici, kar pomeni, da je podlaga za dostavo materiala obstajala. Sodišče bi moralo izhajati iz določil OZ, ki urejajo pogodbo o delu in posledice nepravočasne izpolnitve. Tožnik ni opravil dogovorjenega dela, le uspešno opravljen posel pa je lahko podlaga za to, da ima podjemnik pravico zahtevati plačilo od naročnika. Dostava materiala je bila le del dogovorjenega posla, ki pa sama po sebi ni bila vsebina dogovorjene obveznosti tožnika. Zgolj dostava materiala v tem primeru ne predstavlja podlage, ki bi tožniku omogočila izdajo vtoževanega računa. Daljša odsotnost tožnika ni razlog za njegov odstop od podjemne pogodbe. Sodišče je brez pravočasne trditvene podlage zaključilo, da je bila podjemna pogodba razvezana. Četudi bi bila, tožnik nima denarnega zahtevka, saj je v 190. členu OZ v prvi vrsti določena restitucija v naravi, le če to ni mogoče, pa ima prikrajšani pravico do denarnega nadomestila. Nepravilen je zato zaključek sodišča, da lahko tožnik prosto izbira način odprave njegovega domnevnega prikrajšanja. Ker je sodišče zaključilo, da toženec razpolaga s celotnim materialom, bi moral tožnik postaviti zahtevek za izročitev stvari. Toženčeve navedbe o vgraditvi dela materiala je sodišče štelo za nedokazane in nepravočasne. Ugotovitev, da material obstaja, na katero je pritožbeno sodišče vezano, utemeljuje zaključek, da je tožba nesklepčna. Navedeno velja še toliko bolj, ker je sodišče dodatno ugotovilo, kako naj bi tožnik pozival toženca na vračilo materiala, pa mu ga ta ni želel vrniti. Tožnikova izdaja računa je torej neutemeljena, posledično pa tudi ni podlage za priznanje obresti. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t.i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. Tožnik, ki se ukvarja z napeljevanjem vodovodne in toplotne napeljave, v tej pravdi zahteva plačilo vrednosti materiala, ki ga je nameraval vgraditi pri tožencu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik v času od 6. 3. 2017 do 12. 3. 2017 pri tožencu izvedel talno ogrevanje kopalnice, da je tožnik v ta namen naročil material, ki je bil tožencu dostavljen, da tožnik zaradi daljše bolezenske odsotnosti dela ni izvedel, vendar je material ostal pri tožencu, da je tožnik večkrat pozival toženca k vrniti materiala, vendar ga toženec ni vrnil, ter da je toženec material že porabil oziroma ga vgradil. Povzete ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano, utemeljujejo sklep, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, pa tudi dogovor o hrambi, saj je bil po tožnikovem naročilu tožencu izročen material, last tožnika, ki ga je slednji nameraval vgraditi pri tožencu. V skladu s prvim odstavkom 735. člena OZ je shranjevalec dolžan vrniti stvar brž, ko jo položnik zahteva, kar pomeni, da bi moral toženec vrniti tožniku sporni material takoj za tem, ko je tožnik to zahteval. Okoliščina, ali je bila pogodba o delu veljavno razvezana, pri tem ni bistvena, saj tudi v primeru, če bi pogodba o delu še vedno veljala oziroma ne bi bila razvezana, kar navaja toženec, to ne bi pomenilo, da lahko toženec obdrži tožnikov material, ki mu ga je tožnik izročil v hrambo, nato pa je od njega zahteval, da mu ga vrne. Tudi iz določb OZ, ki urejajo pogodbo o delu, ne izhaja podlaga za obdržanje oziroma upiranje naročnika vrnitvi materiala, ki mu ga je dostavil podjemnik, zato da ga bo uporabil pri izvršitvi prevzetega dela. Ker tožnik ne zahteva plačila za dogovorjeno delo (tj. za izvedbo talnega ogrevanja), temveč plačilo vrednosti dostavljenega materiala, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ne more zahtevati plačila, ker ni opravil dogovorjenega dela. Ob tem velja še dodati, da predhodno povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v (pravočasnih) trditvah pravdnih strank, utemeljujejo zaključek, da je v konkretnem primeru prišlo do sporazumne razveze pogodbe o delu, glede na to, da tožnik dogovorjenega dela zaradi daljše bolezenske odsotnosti ni izvedel ter da je zahteval vrnitev materiala, kar pomeni, da je od pogodbe odstopil, z odstopom pa je toženec konkludentno soglašal, saj je material (očitno preko drugega izvajalca) vgradil oziroma porabil in ni zahteval, da delo izvrši tožnik.

7. Ker torej toženec ni imel pravne podlage zato, da bi obdržal tožnikov material, po tem ko je tožnik zahteval njegovo vrnitev, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec dolžan sporni material vrniti tožniku. Ob ugotovitvi, da je toženec material porabil, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da mora toženec nadomesti tožniku njegovo vrednost, saj je toženec material porabil, ne da bi imel za to pravno podlago, s čimer je bil na škodo tožnika obogaten (190. člen OZ). Pri tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da iz obrazložitve sodbe kot celote izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec porabil material in da ga ne more vrniti tožniku in ne nasprotno oziroma da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam toženca, da del materiala ni bil porabljen in da ga lahko zato toženec vrne (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V 4. točki obrazložitve sodbe je sicer navedeno, da toženec še vedno razpolaga s celotnim materialom, ki ga ni plačal, ne glede na to, ali je bil vgrajen ali ne, vendar pa te ugotovitve ni mogoče razumeti v smislu, da je material mogoče vrniti, kot zmotno meni toženec, saj iz nje izhaja zgolj to, da ima material (vgrajen ali ne) toženec. Da materiala, ki je že vgrajen, ni mogoče vrniti, pa ni bilo sporno. Ker torej v konkretnem primeru naturalna restitucija ni mogoča, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik nima denarnega zahtevka do toženca.

8. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.