Jedro

V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Dejanski razlog za premestitev tožnika je bil odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika, zato tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 2. 8. 2012 ter sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 26. 9. 2012 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnika nezakonito premestila na delovno mesto višjega policista - kriminalista (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati na delo na delovno mesto „višji policist vodja izmene - pomočnik komandirja“ in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu šle, če ga tožena stranka ne bi nezakonito premestila na drugo delovno mesto ter mu za čas nezakonite premestitve na drugo delovno mesto dolžna obračunati in izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal na delovnem mestu „višji policist vodja izmene - pomočnik komandirja“ ter plačo, ki jo prejema na delovnem mestu „višji policist - kriminalist“, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne razlike v mesečni plači dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 441,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov skladno s 338. členom Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je bila premestitev tožnika nezakonita, saj tožena stranka vsebinsko ni obrazložila sklepov o premestitvi niti jih ni tekom sodnega postopka dokazala, kar pa po mnenju tožene stranke ne drži. Tožena stranka poudarja, da gre pri izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje za spremembo sodne prakse glede na to, da iz dosedanje sodne prakse izhaja, da če tudi v samem sklepu o premestitvi niso navedeni cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora razloge, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa dokazati v sodnem postopku, kar pa je tožena stranka vsekakor storila, saj je obširno in izkazano pojasnila razloge za premestitev tožnika že v odgovoru na tožbo. Med tožnikom in tožnikovim nadrejenim (komandirjem) je prišlo do porušenega medsebojnega zaupanja, ki pa je nedvomno zelo pomembno za opravljanje nalog na delovnem mestu pomočnika komandirja. Zaradi nastale situacije je v enoti prišlo do resnih motenj v delovnih procesih in do zaostankov pri opravljanju nalog policijske postaje. Pri premestitvi tožnika nikakor ni šlo za disciplinski ukrep zaradi tožnikovih napak pri delu, ampak za zagotovitev boljše organizacije delovnega procesa v smislu večje učinkovitosti in smotrnosti, kar je kot priča izpovedal tudi direktor Policijske uprave A.. V sklepih res niso obrazloženi konkretni razlogi, ki so toženo stranko vodili k odločitvi, da tožnika zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto, a zaradi tega sklepa, skladno s sodno prakso, nista nezakonita, kot to navaja prvostopno sodišče. Izpodbijana odločitev prvega sodišča, ki temelji na ugotovitvi nezakonitosti sklepa o premestitvi zaradi domnevne neobrazloženosti, je tako v nasprotju z dosedaj uveljavljano sodno prakso. Tožena stranka še dodaja, da se judikati Vrhovnega sodišča RS, ki so opozarjali na kršeno pravico do obrambe zaradi neobrazloženosti sklepa niso nanašali na premestitve, pač pa na prenehanje delovnega razmerja. V sporih iz naslova premestitve takšen zaključek glede kršenja pravice do obrambe ne pride v poštev. ZJU sicer predpisuje dvostopenjsko odločanje kot procesno predpostavko pred sodnim varstvom. Namen tega je predvsem v tem, da delodajalec preveri pravilnost prvotne odločitve oziroma ne toliko v tem, da se delavcu že v predsodnem postopku zagotovi neko posebno pravno varstvo. Ravno vprašanje smotrnosti premestitve pa je take vrste, da je izrazito v domeni delodajalca, saj je delodajalec tisti, ki je nosilec delovnega procesa in s tem odgovoren zato, da delo poteka čim bolj učinkovito in smotrno. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da če tudi v samem sklepu o premestitvi niso navedeni cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora razloge, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, dokazati v sodnem postopku. V tovrstnih sporih je za ugotovitev zakonitosti premestitve ključna izpoved predstojnika ter prič, ki morajo sodišče prepričati v preverljive razloge za izpodbijano premestitev. Tožena stranka je prepričana, da je bilo tako tudi v konkretnem sporu, v katerem se je preverjal dejanski obstoj razlogov za premestitev v smislu delovnih potreb, kar je tožena stranka dokazala v dokaznem postopku, čemur pa sodišče prve stopnje sploh ni sledilo oziroma vseh dokazov sploh ni upoštevalo. Glede na navedeno je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa še dodaja: Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnika s sklepom z dne 2. 8. 2012 iz delovnega mesta „višji policist vodja izmene - pomočnik komandirja“ v uradniškem nazivu „višji policist vodja izmene I“ premestila s 13. 8. 2012 na delovno mesto „višjega policista - kriminalista“ v Policijski upravi A., Policijski postaji B., v uradniškem nazivu „višji policist I“. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila premestitev izvedena v skladu s 147., 149., 150. in 152. členom ZJU ter Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivih v policiji. Tožnik se je zoper sklep pritožil, vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 26. 9. 2012 njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpodbijane sklepe in ugotovilo, da je tožena stranka v sklepu z dne 2. 8. 2012 navedla, da je razlog premestitve zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da z izpodbijanim sklepom vsebinsko niso razvidni razlogi premestitve zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. Ugotovilo je, da v obrazložitvenem delu sklepa ne izhaja nikakršna ocena predstojnika niti ni mogoče ugotoviti iz obrazložitve, na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnika zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Sklep vsebuje le navedbe, da je bila premestitev tožnika izvedena zaradi delovnih potreb v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU, ker je bila ocena predstojnika taka, da je le na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše delo organa. Sodišče prve stopnje je tekom sodnega postopka ugotovilo, da je bil dejanski razlog premestitve tožnika na drugo delovno mesto v nesoglasju med njim in novim komandirjem C.C. in da so se mu očitale kršitve delovnih obveznosti, za kar mu je bil izrečen tudi ukrep opomin. Glede na take dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da določba 149. člena ZJU ni namenjena sankcioniranju delavca oziroma premestitvi zaposlenega zaradi subjektivnih razlogov oziroma okoliščin, ki so na starani delavca, saj so za sankcioniranje delavcev zaradi takšnih ali drugačnih subjektivnih razlogov namenjeni drugi delovno pravni inštituti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedaj uveljavljano sodno prakso. V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka to v sodnem postopku dokazati ali bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je bil razlog premestitve odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU kot pravilno navaja sodišče prve stopnje ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca, saj so zaradi subjektivnih razlogov namenjeni drugi delovno pravni inštituti. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.