Jedro

Čas oboroženih spopadov iz sedme alinee drugega člena ZVV-C je treba razumeti kot čas, ko se je oboroženi spopad dejansko odvijal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste Polje, zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov za obdobje od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, kot člana operativnega sestava gasilske organizacije, zavrnila. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV-C). Pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek, v katerem je upravni organ izvedel dodatni dokazni postopek z dopolnitvijo vloge stranke. V zadevi je sporna gasilska intervencija v A. dne 28. 6. 1991. Na temelju dopolnjenega dokaznega postopka, pa tudi dopisa Ministrstva za obrambo, iz katerega izhaja, da so se v A. oboroženi spopadi začeli 28. 6. 1991 okoli 10 ure, končali pa istega dne popoldne, upravni organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev statusa vojnega veterana, saj nalog intervencije ni opravljal neposredno med oboroženimi spopadi. Tožnik in njegovi sodelavci so odšli na intervencijo v A. 28. 6. 1991 ob 19.45 uri, kot je to navedeno v poročilu Gasilske brigade B. Status vojnega veterana, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi sedme alinee 2. člena ZVV-C kot član operativnega sestava gasilske organizacije, ki je opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi, tako ni utemeljen.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 02002-1664/2006 z dne 1. 3. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z navedbo tožnika v pritožbi, da je bil vsaj dvema njegovima sodelavcema C.C. in Č.Č., s katerima so bili na intervenciji v istem času, že priznan status vojnega veterana, pritožbeni organ dopušča možnost, da stranka v času odločanja na prvi stopnji (ker tega ni navedla že prej), ni vedela, vendar pa je bil po mnenju pritožbenega organa v obeh primerih ZVV napačno uporabljen. Da je temu tako, potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča RS št. U 1118/2007-5 z dne 5. 6. 2008, izdana v zadevi D.D. Da je Gasilska brigada B. izvajala svoje naloge v skladu z odredbami policije, kot naglaša pritožnik, je pravno nepomembno. Prav tako ni sporno, da je E.E. kot član operativnega sestava gasilske organizacije opravljal naloge zaščite in reševanja. Problematičen pa je zgolj čas opravljanja teh nalog. Na podlagi pričevanja F.F. ter ostalega dokaznega gradiva, pa ni mogoče zaključiti, da so v A. ob prihodu intervencijske skupine Gasilske brigade B. ob 19.45, še potekali oboroženi spopadi oziroma da so sile JLA še bojno delovale.

Tožnik v tožbi izpostavlja, da zakonski tekst „neposredno med oboroženimi spopadi“ iz točke i sedme alinee prvega odstavka 2. člena ZVV-C ostaja med strankama sporen. Meni, da je ta tekst potrebno razumeti širše, kot pa sta to z dodajanjem izmišljenih pogojev storila tako prvo kot drugostopni upravni organ. „Neposredni čas oboroženih spopadov“ je namreč po sami dikciji in seveda tudi pomenu drugačna kategorija, kot na primer med navskrižnim ognjem. Upoštevaje čas trajanja 10 dnevne vojne, ki je krajši kot celotno obdobje, katerega kot referenčno upošteva ZVV-C, s časom oboroženih spopadov tako enostavno lahko izenačimo tudi čas, ko so v Sloveniji potekali oboroženi spopadi. Nesmiselno je navajanje delovanja v navzkrižnem ognju, saj naloge pripadnikov gasilcev in reševalcev na terenu niso bile in niso tako delovanje. Upravni organ je v izpodbijani odločbi tudi prezrl časovno perspektivo. Že med potjo v A. so na cestah naleteli gasilci na več cestnih blokad, ter so bili pri nadaljevanju poti pozorni na dogajanje, saj se je pričakoval zračni napad. Zaradi preteče nevarnosti so zadnji del poti prevozili sami. Da se je sama intervencija dogajala neposredno v času oboroženih spopadov dokazuje tudi dejstvo, da je kamion v barikadi še vedno gorel. Zračnega napada, kot se je potem izkazalo, ni bilo. V času dogajanja je bil to najbolj skoncentriran in neposredni čas oboroženih spopadov v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Da je bil razvlečen, kaže tudi ugotovljeno in nesporno dejstvo, da se je spopad začel že v dopoldanskih urah in da je bil ponoven letalski napad okoli 14.00 ure. Vse kaže na to, da je bil večerni čas, ko je prišla na mesto dogajanja gasilska brigada, v kateri je bil tudi tožnik, znotraj zelo verjetne možnosti ponovitve napada. Da je šlo za čas neposrednega oboroženega spopada izhaja tudi iz dejstva, da so tožečo stranko in ostale udeležence v A. napadli pripadniki milice, ki so bili v zasedi. Vanje so naperili orožje in šele po pojasnilu, da pripadajo isti strani, so orožje odložili. Tožena stranka se v svoji odločbi tudi ni opredelila do navedb tožeče stranke glede pomena poročila o angažiranosti Gasilske brigade B. v času vojne št. 74/91 z dne 5. 8. 1991. Iz njega namreč izhaja, da je Gasilska brigada B. izvajala svoje naloge v skladu z odredbami policije ter da je bila v času osamosvojitvene vojne organizirana kot teritorialna poklicna gasilska enota, kar pomeni, da bi tožeča stranka lahko zahtevala status podrejeno tudi po kateri drugi alinei 2. člena ZVV.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo tožene stranke odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa prizna povrnitev stroškov upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se do vseh navedb v svoji odločbi res ni opredelila, to pa iz razloga, ker so po njenem pravno irelevantne. Dejstvo, da je Gasilska brigada B. svoje naloge izvajala v skladu z odredbami policije oziroma da je nadzorstvo nad njo opravljal organ v sestavi Republiškega sekretariata za notranje zadeve, je za priznanje statusa vojnega veterana po uveljavljeni točki i sedme alinee drugega člena ZVV-C irelevantno. Po drugi strani pa v konkretni akciji Gasilske brigade B. v A. ni šlo za to, da bi bili gasilci na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije, vključeni v opravljanje njenih nalog, ki bi se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d) in tudi ne zato, da bi po odredbi Republiškega sekretariata za notranje zadeve opravljali naloge trajne hrambe oborožitve streliva, ali da bi bili v času oboroženih spopadov po odredbi Republiškega sekretariata za notranje zadeve vključeni v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu (točka e). Razen v tem, da je v konkretni akciji v A. šlo za delovanje gasilske brigade po odredbi policije oziroma takratne UNZ, ni izpolnjen zakonski stan niti iz točke d niti iz točke e sedme alinee 2. člena ZVV. Pogoja neposredno med oboroženimi spopadi ni mogoče razumeti tako, da gre tu za čas, ko so v Sloveniji potekali oboroženi spopadi oziroma za čas 10 dnevne vojne. Ker gre za priznanje statusa vojnega veterana, se vojnim veteranom po tretjem odstavku 50. člena Ustave RS zagotavlja posebno varstvo v skladu z zakonom. Zato se razume, da se ta status zagotavlja osebam, ki so se pri obrambi Republike Slovenije bolj izpostavile oziroma je njihov prispevek občutnejši. To pa je razlog, da je po točki i priznanje statusov pogojeno med drugim tudi z delovanjem neposredno med oboroženimi spopadi. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča med strankama prvenstveno ostaja neusklajeno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz točke i sedme alinee 2. člena ZVV-C za priznanje statusa vojnega veterana, po kateri je tudi uveljavljal priznanje tega statusa. S tem v zvezi je sporna razlaga zakonske dikcije, da je tožnik kot član operativnega sestava gasilske organizacije, ki je opravljal naloge zaščite in reševanja, te naloge opravljal neposredno med oboroženimi spopadi. ZVV-C je pričel veljati 26. 4. 2006. Iz zakonodajnega gradiva besedila predloga novele (Poročevalec DZ, št. 117/05) izhaja, da je zakonodajalec pri opredeljevanju dodatnih kategorij vojnih veteranov izhajal iz spoznanja o utemeljenosti vključitve tako imenovanega civilnega dela obrambe državljanov RS, ki so aktivno sodelovali v pripravah in izvajanju obrambnih nalog v času vojaške agresije, torej tistih, ki so bili ob vojaški agresiji dejansko vključeni v obrambo Republike Slovenije. Tudi iz zakonodajnega gradiva prvotnega besedila ZVV (Poročevalec DZ št. 2/94) izhaja, da je eno izmed temeljnih načel ZVV v zagotovitvi posebnega varstva vojnih veteranov glede na to, da so bili to tisti prebivalci, ki so bili med vojno ali vojaško agresijo na RS sestavni del obrambnih sil oziroma odpora okupatorju najbolj izpostavljeni in se njihova prizadetost, ne glede na to, ali so med agresijo tudi utrpeli okvaro organizma ali ne, kaže v trajnih posledicah na njihovem zdravju. Pogoj, opredeljen v točki i sedme alinee 2. člena ZVV-C, je bil torej določen z omenjeno novelo.

Tudi jezikovna razlaga navedenega člena kaže na to, da se zakonska dikcija „neposredno med oboroženimi spopadi“ lahko razume le tako, da predvideva udeležbo v bojnih aktivnostih vsaj dveh nasprotujočih se strani. Prizna se torej lahko le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnostih, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog, odvijale na območju, kjer se je in ko se je oboroženi spopad dejansko odvijal. V zvezi z ugovorom tožnika, da je zakonsko dikcijo „neposredno med oboroženimi spopadi“ potrebno razumeti širše in pri tem upoštevati tudi čas trajanja 10-dnevne vojne, pa sodišče pripominja, da je vprašanje upravičenosti do priznanja zahtevanega statusa predmet presoje po ZVV-C, ne pa po pravilih, ki jih določa vojaška doktrina. Pri tem sodišče še pripominja, da je čas oboroženih spopadov iz sedme alinee drugega člena ZVV-C, glede na povedano, potrebno opredeliti kot čas, ko se je oboroženi spopad tudi dejansko odvijal. Zato tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz drugih točk sedme alinee prvega odstavka 2. člena ZVV-C, V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnih organov sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.