Jedro

Zgolj nestrinjanje z razlogi sodišča ne pomeni kršitve določb postopka, niti kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena URS.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 ter ga oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za drugo pa eno leto in šest mesecev zapora ter izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Višje sodišče je ugodilo pritožbi državne tožilke in kazen, določeno za prvo kaznivo dejanje, zvišalo na pet let zapora ter izreklo enotno kazen šest let zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišče naj bi kršilo pravice obrambe, ker ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje angažirane izvedenke, za novo izdelavo izvedenskega mnenja o obsojencu in za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil vpliv spolne zlorabe v najstniških letih na oškodovankino obnašanje in dojemanje spolnosti. Sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker naj ne bi navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, oziroma naj bi bili razlogi sami s seboj v nasprotju. Obsojencu odmerjena kazen po mnenju vložnika ni pravična, obsojenec pa naj ne bi bil sposoben plačati stroškov postopka. Vložnik se zavzema za uveljavitev načela in dubio pro reo, ker naj bi v postopku ostalo vprašljivo, ali je obsojenec oškodovanko prisilil, da je storila ali trpela kakšno spolno dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške s predmetno zahtevo pa naloži v breme proračuna.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Obstoj storjenih dejanj je sodišče ugotovilo z izvedbo številnih dokazov, pri čemer je ocenilo, da za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ne potrebuje mnenja izvedenca o tem, kako je spolna zloraba v otroštvu vplivala na oškodovankin odnos do spolnosti. Zahteve ni mogoče vložiti zaradi nepravilne odmere kazni, razen kolikor bi sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, česar vložnik ne zatrjuje. Predmet zahteve v tem postopku prav tako ne more biti zatrjevanje, da je bilo obsojencu naloženo plačilo stroškov, kljub temu, da jih ne more plačati.

B.

4. Z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenke sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, niti pravice do obrambe in do poštenega sojenja. Na naroku za glavno obravnavo 23. 11. 2011 je sodišče v soglasju s strankami prebralo psihiatrično izvedensko mnenje dr. T. o duševnem stanju obdolženca in dopolnitev tega mnenja. Obdolženec in njegov takratni zagovornik na prebrano mnenje nista podala vsebinskih pripomb, niti predlagala neposrednega zaslišanja izvedenke. Predlog, naj se izvedenka „ponovno zasliši,“ je zagovornik podal podrejeno in brez obrazložitve na naroku 9. 1. 2012. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo s pojasnilom, da je zaslišanje izvedenke nepotrebno, saj je popolnoma in nedvoumno odgovorila na vsa zastavljena vprašanja (11. stran sodbe). Zagovornik v pritožbi ni uveljavljal kršitve v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, v zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer ga izpostavlja na prvem mestu, pa navaja, da bi moralo sodišče obrambi omogočiti, da se sooči z močno obremenilnim dokazom, in sicer z zaslišanjem sodne izvedenke, na katerem bi slednja odgovorila na vsa vprašanja strank. Vložnik ob tem ne pojasni, na katera vprašanja bi morala izvedenka še odgovoriti in katere pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju bi želela obramba odpraviti z neposrednim zaslišanjem izvedenke, tako kot tega ni pojasnil ob podaji predloga. V postopku na prvi stopnji je namreč predlagal le ponovno zaslišanje izvedenke, pri čemer je spregledal, da izvedenka svojega mnenja ni podala ustno, temveč je bilo na glavni obravnavi v soglasju s strankami prebrano njeno pisno mnenje. Neposrednega soočenja z obremenilnim dokazom obramba v postopku vse do zahteve za varstvo zakonitosti ni predlagala oziroma zahtevala. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog, ki ni bil pravno relevantno obrazložen, po presoji Vrhovnega sodišča niso bile kršene določbe kazenskega postopka, niti pravica obdolženca do poštenega sojenja in pravica do zaslišanja obremenilne izvedenke, ki jo vložnik izpelje iz ustavne pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. 5. Sodišče prve stopnje je kot nepotreben zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca (moškega spola) psihiatrične stroke za obdolženca. Obrazložilo je, da je imela izvedenka dr. T. ob izdelavi mnenja pred seboj vse, kar je potrebovala, da je odgovorila na zastavljena vprašanja, pri izdelavi dopolnjenega mnenja pa je imela pred seboj tudi dokaze, ki so bili izvedeni v preiskavi. Izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev je podala skladno s pravili znanosti in stroke, na podlagi podatkov, zbranih v predkazenskem postopku in v preiskavi, pregleda obdolženca in pogovora z njim. Sporni fotografiji na izdelavo mnenja nista vplivali, saj jih izvedenka ni uporabila (sodba prve stopnje, 11. stran). Sodišče zato v pravilnost zaključkov izvedenke kljub drugačnim trditvam obrambe ni podvomilo. Kot je ugotovilo že višje sodišče, pa tudi ta dokazni predlog ni bil obrazložen, saj obramba ni pojasnila, kateri so tisti dokazi, ki so bili izvedeni po izdelanem izvedenskem mnenju in bi bistveno vplivali na objektivno sliko, kot si jo je ustvarila izvedenka. Dokazovanje z drugim izvedencem se ponovi le, če so podani razlogi iz 257. in 258. člena ZKP, teh pa vložnik tekom postopka (prav tako ne v zahtevi za varstvo zakonitosti) ni zatrjeval, niti ni oporekal strokovnosti izvedenskega mnenja, niti trdil, da se podatki v izvidu bistveno razlikujejo ali da je izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju.

6. Zagovornik je v postopku večkrat predlagal tudi odreditev izvedenstva psihiatrične stroke, s katerim bi se ugotavljala oškodovankina osebnost, predvsem v luči njene verodostojnosti in vpliva spolne zlorabe v otroštvu na njena nagnjenja in dojemanje spolnosti. Tudi ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo, ker ne bi v ničemer prispeval k ugotavljanju spornega dogajanja med obdolžencem in oškodovanko, ocena oškodovankine verodostojnosti pa ni stvar izvedenstva, temveč stvar sodnikove proste presoje dokazov. Oškodovankin odnos do spolnosti bi lahko bil pravno relevanten le, če bi bila dejanja storjena z oškodovankino privolitvijo ali celo z njenim nagovarjanjem. Vrhovno sodišče se pridružuje zaključku višjega sodišča, da je bila zavrnitev dokaznega predloga utemeljena, saj je sodišče na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da je obdolženi vsa očitana mu spolna dejanja storil proti volji oškodovanke.

7. Sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvah izpodbijanih sodb sta jasno in konkretno pojasnili, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge in zakaj je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zgolj nestrinjanje z razlogi sodišča, ki jih zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi povzema, ne pomenijo kršitve določb postopka, niti kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena URS. Med razlogi prvostopenjske sodbe tudi ni nasprotja, ki ga poskuša prikazati vložnik. Sodišče je zapisalo, da očitana spolna dejanja ne bi bila kazniva, če bi bila storjena z oškodovankino privolitvijo. Ta navedba ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da oškodovankine privolitve v sporna dejanja ni bilo, zato njeno dojemanje in odnos do spolnosti v konkretni zadevi ni relevantno.

8. Zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je mogoče vložiti le z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Višine in primernosti oziroma pravičnosti izrečene kazni ni mogoče izpodbijati, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP. Glede odločbe o stroških postopka zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ugotavljanje obsojenčevega premoženjskega stanja in zmožnosti plačila stroškov postopka pa sodi v sfero dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Kršitev kazenskega zakona vložnik utemeljuje z navedbo, da je več kot vprašljivo, ali je obsojenec oškodovanko prisilil, da je storila ali trpela kakšno spolno dejanje, zato bi moralo obveljati načelo in dubio pro reo. Po prepričanju vložnika bi bilo treba najprej ugotoviti, kakšen je dejanski odnos oškodovanke do spolnosti. S takšnimi navedbami ne utemeljuje kršitve kazenskega zakonika, temveč uveljavlja razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

10. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. P. zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.